Jedro

Priposestvovalne dobe ne prekine sprememba lastništva služečega zemljišča, če do te pride na podlagi dedovanja.

Nasprotovanje toženca po izteku priposestvovalne pa ni več relevantno, saj stvarna služnost s priposestvovanjem nastane že na podlagi zakona.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Tretji toženec in tožnika sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, parc. št. 1418/9, vl. št. 1630, k. o. D. L., ki je v solastnini tožečih strank, in v breme vsakokratnih lastnikov služečih zemljišč parc. št. 1418/6, iste k. o., ki je v solastnini vseh toženih strank in parc. št. 1418/1, iste k. o., last tretje tožene stranke, obstaja služnostna pravica hoje in vožnje s kolesi, kolesi z motorji, osebnimi avtomobili, traktorji s prikolico, dostavnimi, gospodarskimi in tovornimi vozili. Tožnika sta opisano stvarno služnost pridobila na podlagi priposestvovanja.

(2) Zoper tako odločitev se je pritožila tretja tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že pokojna J. C. uporabi zemljišča vseskozi nasprotovala. Od vseh kupcev sosednjih parcel je zahtevala, da ta del zemljišča odkupijo, če ga želijo uporabljati. Vse tožene stranke so parc. št. 1418/6 k. o. D. L. odkupile zato, da so si lahko uredile pot do zemljišč v njihovi lasti. Pot je bila prvotno izgrajena izključno po parc. št. 1418/6, predvsem z namenom dostopa do zemljišča s parc. št. 1418/2. Vse navedeno izhaja iz izpovedi tretjega toženca, tudi ostali toženci pa so potrdili, da so morali zemljišče za pot odkupiti. Glede na navedeno je jasno, da je pravna prednica J. C. uporabi spornega zemljišča nasprotovala zato, ker tožeče stranke zemljišča niso hotele odkupiti. Pri tem pa ni pomembno, na kakšen način je gospa C. nasprotovala. Glede na to, da ni več živa, tega sedaj tudi ni več mogoče natančno ugotoviti, vendar opisane okoliščine, ki so jih potrdile vse tožene stranke, vsekakor zadostujejo za sklep, da je C. nasprotovala uporabi sporne poti, če je tožeče stranke ne odkupijo. Zato je nepravilen sklep sodišča, da se v priposestvovalno dobo tožečih strank lahko všteje čas 16 let, to je od l. 1974 do l. 1990, ko je C., lastnice služečega zemljišča, umrla. Če v priposestvovalno dobo sodišče ne bi vštevalo obdobja pred letom 1990, bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti, saj je priposestvovalna doba tožečih strank brez nasprotovanja lastnikov služečega zemljišča, trajala le 9 let. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

(3) Na pritožbo sta odgovorili tožeči stranki. V bistvenem navajata, da J. C. ni nasprotovala uporabi spornega zemljišča za dostop do njunega zemljišča. Takšno pravico jima je celo zagotovila v kupni pogodbi iz leta 1974, ki pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Po izvedenih dokazih je lahko zanesljivo ugotovilo sporna dejstva, in sicer dejansko uporabo sporne poti v določenem časovnem obdobju in morebitno nasprotovanje le-tej pravne prednice tretjega toženca. V podkrepitev svojega glavnega ugovora, da se C. ni strinjala s tem, da sta tožeči stranki uporabljali pot do svojega zemljišča, tretji toženec ni ponudil nikakršnega dokaza (z izjemo svojega lastnega zaslišanja). Dokazno breme za trditev, da je J. C. nasprotovala uporabi, je namreč na tožencu (7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP), saj negativnih dejstev pač ni mogoče dokazovati. Vendar pa sta tožeči stranki celo dokazali, da je J. C. dostop do zemljišča tožečih strank preko svojega zemljišča izrecno dovolila. V kupni pogodbi z dne 1974 (priloga A8), s katero sta tožeči stranki od nje kupili zemljišče parc. št. 1418/9 (gospodujoče zemljišče), je v deseti točki namreč zapisano, »da prodajalka C. J. zagotavlja in jamči kupcema M. A. in J. neoviran dostop in dovoz na parcelo, ki je predmet te pogodbe…«. Poleg tega je v sodbi ugotovljeno, da iz izpovedb toženih strank (razen tretjega toženca) in ostalih prič ne izhaja, da bi J. C. kdaj nasprotovala uporabi poti s strani tožečih strank. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v dokazno oceno in ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je priposestvovalna doba tekla že v času življenja J. C. (6) Dejstvo, da so za dostop do svojih parcel morali kupiti zemljišče s parc. št. 1418/6 vsi toženci, česar pa nista storili tožeči stranki in iz česar naj bi izhajalo, da je J. C. nasprotovala uporabi zemljišča, samo po sebi ne vodi do drugačnega zaključka.

(7) Glede na to, da po obrazloženem pritožba v smeri izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja ni uspešna, je za odločanje o zadevi relevantno stanje naslednje. Tožnika sta najkasneje od leta 1979, ko sta dogradila hišo, začela uporabljati sporno pot. Lastniki zemljišč, po kateri poteka pot, temu niso nasprotovali. Leta 1990 je J. C. umrla, tretji toženec pa je na podlagi dedovanja postal lastnik služečih nepremičnin (parc. št. 1418/1 v celoti in parc. št. 1416/6 v deležu 2/6). Uporabljanju poti se je uprl šele po letu 1999. (8) Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče pravilno izpeljalo pravno posledico. Priposestvovalna je doba potekla po dvajsetih letih, to je najkasneje v letu 1999, saj se v priposestvovalno dobo všteje tudi čas, ko je bila lastnica pokojna J. C. Priposestvovalne dobe namreč ne prekine sprememba lastništva služečega zemljišča, če do te pride na podlagi dedovanja. Nasprotovanje toženca po letu 1999 (spor, do katerega je prišlo zaradi pluženja snega) pa ni več relevantno, saj stvarna služnost ob izteku priposestvovalne dobe nastane že na podlagi zakona, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. (9) V času teka priposestvovalne dobe in ob njenem izteku sicer še ni veljal Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002, SPZ), na katerega določbe je svojo odločitev oprlo prvostopenjsko sodišče (SPZ je začel veljati 1. 1. 2003). Vendar takšna napaka ne vpliva na pravilnost sodbe. Določila prvega odstavka 54. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90 in RS 4/91) oziroma pred tem veljavnih pravil Občnega državljanskega zakonika, paragraf 1460 do 1464, v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4.4.1960, (ZSO, štev. V/1 - 1960), so za priposestvovanje zahtevala izpolnitev dveh pogojev: (1) da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in (2) da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval, kar je enako sedanji ureditvi po 2. odst. 217. čl. SPZ.

(10) Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), jo je na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče tudi ni priznalo priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo, saj ta v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP ni bil potreben.