Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepov tožene stranke o izbiri in imenovanju kandidata na prosto delovno mesto ravnatelj z dne 13. 5. 2019 in dne 5. 6. 2019. Pravilno je zaključilo, da ni bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sklepa tožene stranke z dne 13. 5. 2019 o izbiri kandidata za prosto delovno mesto ravnatelj in z dne 5. 6. 2019 o imenovanju kandidata za prosto delovno mesto ravnatelj zaradi bistvene napake v postopku, ki je vplivala na rezultat glasovanja, nezakonita in se kot taka odpravita. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.046,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da so razlogi sodbe nerazumljivi in med seboj v nasprotju; o odločilnih dejstvih pa so nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listin. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je zanemarilo, da je večina zaslišanih prič izpovedala, da se je na 10. seji sveta tožene stranke dne 11. 4. 2019 nekaj dogajalo. Meni, da je zmotna ocena sodišča prve stopnje, da ni verjeti izpovedbama prič A.A. in B.B.. Tudi iz zapisnika in zvočnega posnetka z dne 11. 4. 2019 izhaja, da je zagotovo prišlo do verbalnega obračuna med tožnikom in C.C.. Nadalje izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da bi do enake sodbe prišlo tudi v primeru, če bi sledilo izpovedbi tožnika in prič, ki sta njegovo izpoved potrdili. Tožnik je namreč jasno izpovedal, da so C.C. besede pri njem vzbudile strah. Poudarja, da v konkretnem primeru obstaja nasprotje interesov med ravnanjem C.C. in njegovim glasovanjem na seji, kjer se je odločalo o njegovi izločitvi. Ne more biti objektivnega glasovanja, če glasovalec odloča o sebi. Posledično pa sta nezakonita tudi oba izpodbijana sklepa. Dodaja še, da so vse priče potrdile, da je med C.C. in tožnikom obstajal osebni, dalj časa trajajoč konflikt, ter da je zatrjeval in izkazal nasprotje interesov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe nerazumljivi in med seboj v nasprotju, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek je nekonkretiziran (pritožba ne navede, glede katerih razlogov naj bi bila izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju in kateri razlogi naj bi bili nerazumljivi). Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana očitana kršitev določb postopka, na katero sicer pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so razumljivi in ustrezno obrazloženi ter niso med seboj v nasprotju.

7. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tudi ta pritožbeni očitek je nekonkretiziran, saj tožnik v pritožbi ne navede, kateri del katere konkretne listine naj bi bil nepravilno prenesen v sodbo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepov tožene stranke o izbiri in imenovanju kandidata na prosto delovno mesto ravnatelj z dne 13. 5. 2019 in dne 5. 6. 2019. Pravilno je zaključilo, da ni bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek. Skladno s prvim odstavkom 36. člena Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl.) lahko vsak prijavljen in neizbran kandidat (kot je tudi tožnik) zahteva sodno varstvo, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Tožnik je zatrjeval kršitev razpisnega postopka, ker naj se zaradi ravnanja (grožnje in kletvice) člana sveta zavoda tožene stranke C.C. in posledičnega strahu ne bi želel udeležiti predstavitve pred Komisijo za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, zaradi česar naj bi bil kot kandidat prikrajšan in neupravičeno postavljen v slabši položaj; ter ker naj bi pri C.C. v konkretnem postopku imenovanja obstajalo nasprotje interesov, zaradi česar bi moral biti izločen iz postopka izbire ravnatelja.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da C.C. na 10. seji sveta tožene stranke dne 11. 4. 2019 ni izrekel ali izrazil groženj s fizičnim obračunom in ni izrekel kletvic zoper tožnika ter da tožnik na in po seji ni bil prestrašen. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je je skrbna, vestna, natančna in prepričljiva (8. člen ZPP). Zato se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ter v nadaljevanju presoja le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Zgolj v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je večina zaslišanih prič izpovedala, da se je na 10. seji sveta tožene stranke dne 11. 4. 2019 nekaj dogajalo, in da iz zapisnika te seje izhaja, da je prišlo do verbalnega obračuna med tožnikom in C.C., še ne pomeni, da je bil tožnik deležen groženj s fizičnim nasiljem in kletvic s strani C.C.. Kot izhaja iz izpovedb zaslišanih prič, so bile seje sveta tožene stranke vedno burne in stresne, nikoli niso potekale gladko in mirno, kresala so se različna mnenja, tudi s povišanimi glasovi (tudi s strani tožnika in C.C.). Vendar pa iz izpovedb večine zaslišanih prič (trinajstih od petnajstih), ki so bile vse navzoče na 10. seji sveta tožene stranke, izhaja, da C.C. ni izrekel ali izrazil nobenih groženj s fizičnim obračunom in ni izrekel nobenih kletvic zoper tožnika. Sodišče prve stopnje pa je prepričljivo in argumentirano obrazložilo, zakaj ni verjelo drugačnima izpovedbama prič A.A. in B.B. (ki pa sta tudi sicer izpovedali, da je C.C. govoril tako tiho, da tožnik njegovih besed sploh ni slišal, pač pa je kasneje o njih poizvedoval).

11. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z nadaljnjim bistvenim zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi če bi sledilo tožnikovim trditvam o grožnji in kletvici, ni dokazano, da bi bil tožnik zaradi tega prestrašen. Da bi bil tožnik na seji ali po seji prestrašen, ni potrdila prav nobena od zaslišanih prič; tožnik pa se je kasneje v mesecu aprilu udeležil še dveh sej, na katerih je bil prisoten C.C., pri čemer je tožnik vedel, da bo na teh sejah prisoten tudi C.C., in se ju je kljub temu udeležil. Navedeno pa utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik C.C. ni bal, sploh pa ne do te mere, da se ne bi upal udeležiti predstavitve pred Komisijo za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja. Vendar pa tudi če bi tožnik dokazal, da ga je C.C. na 10. seji sveta tožene stranke dejansko prestrašil (pa ni), to samo po sebi še ne bi predstavljalo kršitve za izvedbo razpisa ravnatelja določenega postopka.

12. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da so tožnikovi razlogi za neudeležbo na predstavitvi pred Komisijo za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja subjektivni in neodvisni od tožene stranke. Toženi stranki ni mogoče očitati, da bi tožnika kot kandidata v postopku izbire ravnatelja postavila v slabši položaj. Tožena stranka je vsem kandidatom (tudi tožniku) omogočila predstavitev pred Komisijo za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja. Razlogi, zakaj se tožnik predstavitve ni udeležil, pa niso na strani tožene stranke. Tožena stranka ni kršila za izvedbo razpisa določenega postopka.

13. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da ni utemeljeno niti tožnikovo sklicevanje na nasprotje interesov, zaradi česar bi moral biti po mnenju tožnika C.C. izločen iz postopka izbire ravnatelja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik v zvezi s tem sploh ni podal konkretne trditvene podlage. Tožnik je namreč zatrjeval le, da pri C.C. obstaja nasprotje interesov, saj zasebni interes uradne osebe (C.C.) vpliva ali ustvari videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njegovih javnih nalog v postopku imenovanja ravnatelja, zaradi česar bi moral biti izločen iz postopka. Tožnik torej ni navedel v čem konkretno naj bi obstajalo nasprotje interesov oziroma kak zasebni interes naj bi C.C. zasledoval ter iz katerih konkretnih razlogov bi se moral C.C. izločiti iz postopka imenovanja ravnatelja. Tožnik svojih trditev ni konkretiziral niti po ugovoru tožene stranke v odgovoru na tožbo, da so navedene tožbene trditve pavšalne in neargumentirane. Izvedeni dokazi pa manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na izpovedbe prič, češ da so te potrdile, da je med tožnikom in C.C. obstajal dalj časa trajajoč konflikt. Tožnik v svoji trditveni podlagi tega niti omenil ni. Pritožbene navedbe, da je obstajalo nasprotje interesov med ravnanjem C.C. in njegovim glasovanjem na seji, kjer se je odločalo o njegovi izločitvi iz postopka, zaradi česar naj bi bila posledično nezakonita tudi izpodbijana sklepa, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške pritožbenega postopa: 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške, 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znese 279,99 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo priglašenega stroška za posvet s stranko, saj je ta storitev že zajeta v storitvi sestave odgovora na pritožbo.