Jedro

Akt o razrešitvi predsednice sveta krajevne skupnosti ni upravni akt in ne akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana 1. točka izreka sklepa potrdi. 2. Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

S 1. točko izreka navedenega sklepa je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 50/00 in 45/06 - odl. US) zavrglo tožničino tožbo zoper sklep Sveta krajevne skupnosti V.P. z 2. izredne seje dne 10.3.2003; z 2. točko izreka pa je prvostopno sodišče zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnico razrešila z mesta predsednice Sveta krajevne skupnosti V.P. Sklep je bil sprejet na podlagi 4. točke 17. člena in 22. člena Statuta Krajevne skupnosti V.P. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Zoper 1. točko izreka navedenega sklepa vlaga tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep prvostopnega sodišča spremeni tako, da se zahtevku tožnice v celoti ugodi, ali pa ga razveljavi in ga v izpodbijanemu delu vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je tožbo neutemeljeno zavrglo. Tožnica meni, da gre za akt, zoper katerega bi moralo biti po 157. členu Ustave Republike Slovenije (URS) zagotovljeno sodno varstvo. Meni, da je bila z mesta predsednice sveta krajevne skupnosti razrešena nezakonito in da ji je s tem aktom poseženo v več ustavnih pravic. Že sam sklic seje sveta ni bil zakonit, saj ga mora sklicati predsednik sveta, česar tožnica ni naredila, na takšni seji se ni moglo zakonito odločati. Zato je bila tožba potrebna. Drugih možnosti kot sprožiti upravni spor, pa tako ni imela. Zato bi moralo sodišče prve stopnje o zadevi vsebinsko odločiti.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Kot je tožnici pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, akt o razrešitvi predsednika sveta krajevne skupnosti ni upravna odločba in tudi ne posamičen akt v smislu 1. in 2. odstavka 1. člena ZUS, po presoji pritožbenega sodišča pa tudi ne akt iz 2. odstavka 3. člena ZUS.

Po 1. odstavku 1. člena ZUS se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov, pravnih oseb in drugih oseb, če se lahko nosilci pravic in obveznosti, proti odločitvam in dejanjem upravnih oziroma v skladu z zakonom drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. Nedvomno je tožnica fizična oseba oziroma posameznik, ki je tako nosilec pravic in obveznosti, vendar razrešitev z mesta predsednice sveta krajevnih skupnosti ni upravna zadeva v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB2, Uradni list RS, št. 24/06), saj ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava, niti izpodbijani sklep ni odločitev oziroma dejanje upravnega oziroma državnega organa, niti ne organa lokalne skupnosti in ne nosilca javnih pooblastil. Po določbah ZLS (UPB1, Uradni list RS, št. 100/05 in 21/06) namreč svet krajevne skupnosti ni organ lokalne skupnosti in praviloma ni nosilec javnih pooblastil. Z javnim pooblastilom je namreč po 121. členu URS mišljen prenos pooblastila za opravljanje nekaterih funkcij države (ali lokalne skupnosti) na samoupravne skupnosti, podjetja, druge organizacije ali posameznike, kar država lahko naredi z zakonom, lokalna skupnost pa v skladu z ZLS s svojim odlokom. Sklep o razrešitvi predsednice krajevne skupnosti pa ni sklep, ki bi bil izdan v izvrševanju javnih pooblastil, med katera spadajo zlasti odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank oziroma izdaja podzakonskih predpisov, namesto državnih organov oziroma organov lokalne skupnosti.

Po 2. odstavku 1. člena ZUS se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti in druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil, pri čemer je po 1. odstavku 3. člena ZUS upravni akt dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznikov ali pravne osebe, oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Odločanje o razrešitvi predsednika sveta krajevne skupnosti ni upravni akt, saj se z njim ne odloči o pravici, obveznosti ali pravnih koristih posameznika, torej ne o upravni zadevi, kakršne določa 2. člen ZUP. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da izpodbijanega sklepa ni mogoče izpodbijati na podlagi 2. odstavka 1. člena ZUS.

Po določbi 2. odstavka 3. člena ZUS se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi posamični akti o izvolitvah, imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah funkcionarjev ter nosilcev javnih služb; če zakon tako določa, pa tudi akti o imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah delavcev v državnih organih, organih lokalne skupnosti in javnih zavodih. Tožnica kot predsednica sveta krajevne skupnosti ni funkcionar v smislu Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Uradni list RS, št. 30/90) in tudi ni nosilka javne službe. Ker ZLS ne določa, da bi se v upravnem sporu lahko izpodbijali tudi posamični akti o razrešitvi predsednika sveta krajevne skupnosti, po presoji pritožbenega sodišča tudi v 2. odstavku 3. člena ZUS ni podlage za izpodbijanje tega akta v upravnem sporu.

Ostane le še vprašanje, ali gre v primeru sklepa Sveta krajevne skupnosti za posamični akt oziroma dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, kajti v tem primeru se na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS o zakonitosti takega akta oziroma dejanja odloča v upravnem sporu, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Sklep sveta krajevne skupnosti o razrešitvi predsednice je posamičen akt, vendar bi morala tožnica, kolikor bi hotela začeti upravni spor na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS, vložiti tožbo v smislu 3. odstavka 28. člena ZUS. V tem primeru bi morala v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem, ter oblikovati zahtevek, naj se poseg v ustavne pravice ugotovi, odpravi, oziroma prepove. Tožnica pa take tožbe ni vložila. Res, da je navedla zoper kateri akt in kateri organ vlaga tožbo, ni pa navedla, katere ustavne pravice naj bi ji bile s tem aktom kršene. Pravilna je torej po presoji pritožbenega sodišča presoja prvostopnega sodišča, da tožnica ni vložila tožbe v smislu 3. odstavka 1. člena ZUS. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč iz tožbe ne izhaja zatrjevanje, da bi ji bile s tem aktom kršene ustavne pravice, še manj pa, katere pravice naj bi bile kršene. Glede na to po presoji pritožbenega sodišč tudi niso izpolnjene predpostavke iz 2. odstavka 157. člena URS, po katerem se, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka navedenega sklepa prvostopnega sodišča. K 2. točki izreka: Po 1. odstavku 23. člena ZUS v upravnem sporu sodišče, kadar odloča o pravici, obveznosti ali o pravni koristi stranke, odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB2, Uradni list RS, št. 36/04 in 69/05 - odl. US). Ker tožnica s tožbo v upravnem sporu ni uspela, se njen zahtevek, da naj ji tožena stranka povrne stroške pritožbenega postopka, zavrne kot neutemeljen ob smiselni uporabi 1. odstavka 154. člena ZPP.