Jedro

Nestrinjanja z odstopom zadeve zoper tožene stranke, navedene v tožbi pod točko 2, v pristojno odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, tožnica ne more uveljaviti s predlogom za prenos stvarne pristojnosti.

Izrek

Predlog tožeče stranke za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 2.3.1993 vložil pri takratnem Sodišču združenega dela v Ljubljani predlog za plačilo denarne odškodnine za nematerialno škodo v višini 150.000 DEM v tolarski protivrednosti po tečaju Banke Slovenije na dan plačila. S tožbo tožeča stranka zahteva plačilo denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine in socialni strah v času od 2.4.1987 do 28.2.1993 zaradi nezakonitega in protipravnega ravnanja toženih strank v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri K. Kot tožene stranke je v tožbi označil podjetje K., S. P., R. B., M. Ž., M. V. in F. O. Ker se je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 5.4.2002 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi zoper tožene stranke S. P., R. B., M. Ž., M. V. in F. O., tožnik s svojo vlogo z dne 24.6.2002 predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da določi drugo stvarno pristojno sodišče za odločanje o tej zadevi. Po njegovih trditvah obstoje tehtni razlogi za enotno obravnavanje zadeve zoper prvotoženo stranko K. in toženo združbo (S. P., R. B., F. O., M. V. in M. Ž.) pred drugim stvarno pristojnim sodiščem, bodisi pred drugim stvarno pristojnim delovnim in socialnim sodiščem, bodisi pred stvarno pristojnim okrožnim sodiščem v Ljubljani, če se tožba pojmuje kot tožba zaradi kaznivih dejanj, ki so jih počenjali v K. toženi združbeniki od 1.4.1987 dalje, ko je bil tožnik brez razlogov protipravno odstranjen iz delovnega mesta v pravni službi.

Predlog ni utemeljen.

Po določilu 67. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Namen te določbe je predvsem omogočiti izvedbo postopka kar najbolj ekonomično, kar pomeni s čim manjšimi stroški za obe stranki in tudi za sodišče. Tega tožnik v svojem predlogu ne zatrjuje. Pa tudi v primeru, če bi razlog, ki ga navaja tožnik, predstavljal takšno okoliščino, kot jo je imel v mislih zakonodajalec s tem procesnim določilom, ne bi bil izpolnjen pogoj za njegovo uporabo.

Za skupno obravnavanje o tožnikovem tožbenem zahtevku, uperjenem zoper fizične osebe in K. kot njegovim bivšim delodajalcem bi morala biti podana stvarna pristojnost istega sodišča. Ker gre med tožnikom in toženo stranko K. za premoženjskopravni spor iz delovnega razmerja, je za odločanje o njem po 2. točki 1. odstavka 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) izrecno predpisana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Ta pristojnost pa po sklepu Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 5.4.2002 ni podana v primeru toženih strank, ki so v tožbi navedene kot fizične osebe. Ker se tožnik zoper ta sklep ni pritožil, je postal pravnomočen. Pravnomočnost pa pomeni njegovo neizpodbojnost, ki ima za posledico, da pravno učinkuje kot pravilen in zakonit. Zato nestrinjanje z odstopom zadeve zoper tožene stranke, navedene v tožbi pod točko 2 v pristojno odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, tožnik ne more uveljaviti s predlogom za prenos stvarne pristojnosti, kar to procesno dejanje sicer pomeni.

Ker razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP - to je skupno obravnavanje individualnega delovnega spora - ne izpolnjuje pogoja o stvarni pristojnosti istega sodišča, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije predlog tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen.