Jedro

Ker toženka tožnici ni mogla vrniti posojenega denarja, sta se pravdni stranki dogovorili za nadomestno izpolnitev. Po določbi 1. odst. 308. čl. ZOR prvotna obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. Ob upoštevanju navedenega zakonskega določila bi toženkina obveznost tožnici vrniti 6.600 USD prenehala, ko ji je toženka izročila osebni avtomobil znamke Fiat Uno, če se ne bi pravdni stranki ustno dogovorili, da izročitev osebnega avtomobila predstavlja le delno izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici znesek 440.409,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2000 dalje do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v višini 183.510,00 SIT s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačni predpis, saj se v izpodbijani sodbi sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevnaju OZ) kljub temu, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo dne 12.8.1999. Pritožnica meni, da je svojo obveznost vrnitve prejetega posojila izpolnila v celoti s tem, ko je tožnici izročila osebni avtomobil, tožnica pa ga je v nadomestno izpolnitev prevzela. Obveznost tožeče stranke je skladno z določbo 1. odst. 308. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) z izročitvijo vozila prenehala. Tožena stranka namreč meni, da tožnica ni upravičena do razlike med vrednostjo posojenega denarja in vrednostjo vozila, saj sta pravdni stranki predmet nadomestne izpolnitve natančno določili. Toženka zato smatra, da je terjatev tožnice z izročitvijo vozila ugasnila v celoti. Za stališče prvostopnega sodišča, da je izpolnitev toženke predstavljala le delno izpolnitev, po mnenju pritožnice ni nobene opore v spisu in tudi dogovor med pravdnima strankama ni bil tak. Kar je tožeča stranka želela, je tudi dobila, tožena stranka pa je za vozilo plačala znatno več kot je vrednost vozila, ki jo je ugotovilo sodišče. Tožena stranka je v tak dogovor pristala, ker je bila prepričana, da bo z izročitvijo vozila prosta obveznosti, saj se v nasprotnem primeru ne bi odločila za finančni leasing vozila. V kolikor bi se nadomestna izpolnitev štela le kot delna izpolnitev, bi morali stranki to izrecno dogovoriti, takšnega dogovora pa po mnenju pritožnice med njima ni bilo. Pritožnica nadalje meni, da je napačna odločitev sodišča, ko je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici tolarsko protivrednost dolgovanega zneska, saj se toženka ni zavezala vrniti tolarje, pač pa ameriške dolarje. Sodišče je tečaj preračunalo na dan, ko je tožeča stranka prejela vozilo in štelo, da je tožena stranka s plačilom razlike od tega dne v zamudi. Za takšno stališče pa tožena stranka ne vidi nobene zakonske, niti dejanske opore.

Dolžnik namreč pride v zamudo, če obveznosti v roku oz. na poziv upnika ne plača. Dokazno breme nastopa dolžnikove zamude je na upniku. Tožeča stranka pa ni z ničemer dokazala, da je toženo stranko pozvala k plačilu vtoževanega zneska, zato tožena stranka meni, da pred vložitvijo tožbe sploh ni mogla biti v zamudi. Po mnenju tožene stranke pa je napačna tudi odločitev, da je toženka dolžna plačati tožnici zakonske zamudne obresti, saj se takšne obresti plačujejo le za terjatve, izražene v domači valuti. Terjatev tožeče stranke je bila devizna, plačilo takšne terjatve pa tožeča stranka lahko zahteva le z obrestmi kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled. Nadalje pritožnica pojasnjuje, da bi morala na podlagi izpodbijane sodbe tožnici plačati znesek 895.698,77 SIT. Ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka za vozilo plačala

1.356.420,00 SIT, bi bila tožena stranka dolžna za vračilo dolga, ki preračunan v domačo valuto znaša 1.241.021,00 SIT, plačati

2.252.118,77 SIT, to pa vse za posojilo, ki je bilo dano brezobrestno. Tožena stranka zato meni, da je ob upoštevanju vseh okoliščin tožbeni zahtevek tožeče stranke v nasprotju z namenom pogodbe in nesorazmeren. Po mnenju tožene stranke pa je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker se ni izjavilo o okoliščini, da je tožena stranka tekom pravde znesek 6.600,00 USD deponirala pri izvršiteljici. Taka položitev denarja ima učinek položitve pri sodišču v smislu čl. 327 ZOR. Pritožnica je zahtevala tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je pritožba neutemeljena, ker pritožbeni razlogi niso podani. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pri odločitvi uporabilo materialnopravne določbe OZ namesto ZOR, uporabilo napačen predpis, saj je konkretno obligacijsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ, zato ga je potrebno ob upoštevanju določbe 1060. čl. OZ presojati o določbah ZOR, ki so veljale pred

1.1.2002. Kljub temu pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je materialno pravo nepravilno uporabilo, saj so vse uporabljene določbe OZ identične z določbami prej veljavnega ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo med pravdnima strankama sklenjeni pravni posel kot posojilno pogodbo v smislu 557. čl. ZOR. Ker toženka tožnici ni mogla vrniti posojenega denarja, sta se pravdni stranki dogovorili za nadomestno izpolnitev. Po določbi 1. odst. 308. čl. ZOR prvotna obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. Ob upoštevanju navedenega zakonskega določila bi toženkina obveznost tožnici vrniti 6.600 USD prenehala, ko ji je toženka izročila osebni avtomobil znamke Fiat Uno, če se ne bi pravdni stranki ustno dogovorili, da izročitev osebnega avtomobila predstavlja le delno izpolnitev. Obstoj takšnega dogovora tožeča stranka zatrjuje ves čas postopka, toženka pa ga je priznala že v odgovoru na tožbo, ko je zapisala, "da sta se pravdni stranki sporazumeli, da tožena stranka namesto vračila posojenega denarja nabavi za tožečo stranko osebni avto, saj je bila tožeča takrat brez avta, morebitno razliko pa bosta poravnali v denarju".

Ker je bila vrednost avtomobila ob izročitvi manjša, kot je znašala toženkina obveznost po posojilni pogodbi, ni dvoma, da je toženka dolžna plačati razliko, ki jo predstavlja vtoževani znesek. Pravilno je namreč stališče prvostopnega sodišča, da je pri izračunu višine delne nadomestne izpolnitve potrebno upoštevati vrednost avtomobila, ki je bila po nespornih ugotovitvah 1.147.000,00 SIT ali 4.768,90 USD, saj stroškov financiranja nakupa avtomobila na leasing tožeča stranka prav gotovo ni dolžna trpeti. Tožena stranka pa niti ne zatrjuje, da bi ji tožnica del dolga odpustila, za kar bi šlo, če bi se zadovoljila le z izročitvijo avtomobila kot popolno izpolnitvijo toženkine obveznosti po posojilni pogodbi. Ker takšnega dogovora ni bilo, je tožnica upravičena do plačila razlike med vrednostjo avtomobila in zneskom prejetega posojila, ki bi ji ga morala toženka vrniti. Tudi ob uporabi določbe 101. člena ZOR o razlagi pogodb, kot tudi splošnega načela enake vrednosti vzajemnih dajatev iz 1. odst. 15. čl. ZOR, je zaključek prvostopnega sodišča, da je toženka dolžna plačati tožnici vtoževani znesek, pravilna, saj bosta le na ta način vzajemni dajatvi enaki in v pravičnem razmerju. Stroški, ki so toženki nastali s financiranjem nakupa avtomobila, ki ga je izročila tožnici kot delno nadomestno izpolnitev, so njen riziko, zato jih ob obračunu ni mogoče upoštevati v tožničino breme. Tožnica bo namreč s prisojenim zneskom glavnice prejela le tisto, kar je toženki dala, to je skupaj z avtomobilom tolarsko protivrenost 6.600 USD.

Pravdni stranki sta se prvotno dogovorili, da toženka vrne tožnici posojeni denar v tuji valuti tako, kot ga je prejela. Njena obveznost je glede na pisni dogovor zapadla tedaj, ko je prodala stanovanje, to je v avgustu 2000. Ker toženka dolga kljub prodaji stanovanja ni mogla vrniti, je tožnica pristala na drugačen dogovor z delno nadomestno izpolnitvijo in plačilom razlike v denarju. Zato je toženkina obveznost plačila razlike v denarju zapadla najpozneje z izročitvijo avtomobila, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Drugačne trditve v pritožbi so neutemeljene in v nasprotju z listinami v spisu. Zmotno pa je tudi stališče toženke, da bi tožnica lahko zahtevala le plačilo v tuji valuti, ker se je toženka zavezala vrniti ameriške dolarje in ne slovenskih tolarjev, in da tožnica ni upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti. Ob upoštevanju določb Zakona o denarni enoti Republike Slovenije je plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji tolar, zato tožnica s tožbo ne more zahtevati izpolnitve obveznosti v tuji valuti, pač pa le v domači. Tožnica je glede na dogovor sicer imela dve možnosti. Lahko bi zahtevala plačilo ameriških dolarjev v tolarski protivrednosti v času plačila ali plačilo v tolarjih. Tožnica se je odločila za slednjo možnost, saj se njen zahtevek nanaša na plačilo v domačem denarju, višina tolarske terjatve pa je bila izračunana ob upoštevanju tečaja USD na dan, ko je tožničina terjatev zapadla v plačilo, toženka pa je prišla v plačilno zamudo, to je na dan izročitve avtomobila kot delne nadomestne izpolnitve. Ker tožnica uveljavlja plačilo v domačem denarju, ji od neplačane terjatve pripadajo tudi tolarske obresti, torej zakonske zamudne obresti. Le v primeru, če bi tožnica zahtevala plačilo tolarske protivrednosti ameriških dolarjev v času plačila, bi bila upravičena do zamudnih obresti po obrestni meri, ki jo banka v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v tuji valuti in sicer zato, ker bi se le s takšno obrestno mero lahko preprečila dvojna valorizacija tožničine terjatve.

Izračun toženke, da bo morala za brezobrestno posojilo 6.600 USD plačati 2.252.118,77 SIT, ne more vplivati na odločitev v tem postopku iz razlogov, ki so bili že obrazloženi. Toženka bi se plačilu zamudnih obresti po tej sodbi lahko izognila, če bi tožnici ob izročitvi avtomobila plačala še razliko v višini 1.831 USD, saj bi bil le s tem dosežen namen pogodbe, vzajemni dajatvi pa bi bili enaki. Pri oceni enake vrednosti dajatev pa ni mogoče upoštevati natečenih obresti zaradi toženkine zamude in stroškov financiranja nakupa avtomobila, zato je pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek v nasprotju z namenom pogodbe in nesorazmeren, neutemeljen.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče zaključilo obravnavo in izdalo sodbo 24.1.2005. Toženka je šele 18.2.2005 obvestila sodišče, da je 16.2.2005 položila pri izvršiteljici A. V. 6.600 USD, s čimer je tožnici v celoti vrnila posojeni znesek. Ta znesek bi tožnica lahko prevzela do 24.2.2005 pod pogojem, da toženki plača znesek

1.383.615,00 SIT, kar predstavlja vrednost v letu 2000 tožnici izročenega osebnega avtomobila. Glede na povedano pa sodišče prve stopnje te okoliščine ni moglo več upoštevati pri odločitvi, niti se ni bilo dolžno o njej izjaviti, zato ni podana zatrjevana kršitev določb postopka.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo

353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa v postopku ni storilo kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti ob upoštevanju določila 2. odst. 350. čl. ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbo 1. odst. 154. čl. ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je sicer vložila odgovor na pritožbo, s čimer so ji nastali stroški, vendar pa sodišče druge stopnje te stroške ocenjuje kot nepotrebne za pritožbeni postopek (155. čl. ZPP), saj tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Zato je odločilo, da sama nosi stroške pritožbenega postopka.