Jedro

Prehodna določba drugega odstavka 65. člena ZZLPPO je sicer ohranila v veljavi tudi določbo 25.m člena ZPPOLS, ki ohranja pravobranilčevo pravico iz 50. člena ZLPP, vendar pa se določba 25.m člena ZPPOLS uporablja le glede neolastninjenih podjetij (iz drugega odstavka 3. člena ZZLPPO) in za postopke, ki jih vodi družbeni pravobranilec (ki so ob uveljavitvi ZZLPPO že bili v teku).

Iz dejstva, da je po tretjem odstavku 1.a člena novele ZAPPNI Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij upravičena opraviti postopke revidiranja, ni mogoče izpeljati upravičenja družbenega pravobranilca za vložitev tožbe zaradi oškodovanja družbenega premoženja.

25.e člen ZPPOLS revizijskemu organu sicer nalaga obvestitev družbenega pravobranilca o izsledkih revizije, vender pa o morebitnem tožbenem upravičenju družbenega pravobranilca molči. Iz zakona torej ne izhaja, da mu tožbeno upravičenje podeljuje.

Izrek

1. V delu, v katerem je bila tožba na ugotovitev pravne neučinkovitosti pogodbe o nakupu kompletne uporabne naprave za ekstrudiranje za proizvodnjo votlih profilov iz recikliranega materiala, ki sta jo dne 30.10.1995 sklenili prva in druga tožena stranka, in na plačilo 188,806.960,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 do plačila pravnomočno zavržena, se revizija zavrne.

2. V preostalem delu (v delu, v katerem je bila tožba na plačilo 1,126.945,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1996 do plačila; na ugotovitev pravne neučinkovitosti dogovora za nakup dveh šivalnih strojev znamke Duerkopp Adler, sklenjenega med prvo in tretje toženo stranko, in na plačilo 1,920.878,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.1995 do plačila; na razveljavitev (podrejeno na ugotovitev pravne neučinkovitosti) pogodbe o poslovnem sodelovanju (št... z dne 12.12.1994) z aneksom, sklenjene med prvo in četrto toženo stranko, in na plačilo 1,807.943,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1995 do plačila pravnomočno zavržena) se revizija zavrže. 3. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

4. Druga tožena stranka sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Tožeča stranka je (dne 4.11.1998) vložila tožbo na ugotovitev pravne neučinkovitosti pogodbe o nakupu kompletne uporabne naprave za ekstrudiranje za proizvodnjo votlih profilov iz recikliranega materiala, ki sta jo dne 30.10.1995 sklenili prva in druga tožena stranka (1. točka tožbenega zahtevka), ter na plačilo 188,806.960,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 do plačila (2. točka tožbenega zahtevka) in na plačilo 1,126.945,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1996 do plačila (3. točka tožbenega zahtevka); na ugotovitev pravne neučinkovitosti dogovora za nakup dveh šivalnih strojev znamke Duerkopp Adler, sklenjenega med prvo in tretje toženo stranko (5. točka tožbenega zahtevka), in na plačilo 1,920.878,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.1995 do plačila (6. točka tožbenega zahtevka); na razveljavitev (podrejeno na ugotovitev pravne neučinkovitosti) pogodbe o poslovnem sodelovanju (št... z dne 12.12.1994) z aneksom, sklenjene med prvo in četrto toženo stranko (8. točka tožbenega zahtevka), in na plačilo 1,807.943,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1995 do plačila (9. točka tožbenega zahtevka).

Okrožno sodišče v Kranju (sodišče prve stopnje) je zavrglo tožbo, ker družbeni pravobranilec na dan 4.11.1998 ni več imel pravice začeti postopka v zvezi z oškodovanjem družbene lastnine, ugotovljenim po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP).

Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in navedeni sklep potrdilo, saj ima družbeni pravobranilec le še tožbeno upravičenje za podjetja, ki do uveljavitve Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO) še niso bila olastninjena, in v postopkih, ki jih je družbeni pravobranilec sprožil že pred uveljavitvijo ZZLPPO.

Tožeča stranka je proti sklepu sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, to je zaradi zmotnega tolmačenja določb zakonov, ki urejajo pristojnost družbenega pravobranilca vlagati tožbe v postopkih v zvezi z ugotovljenim oškodovanjem družbenega kapitala. Predlagala je razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je priglasila stroške sestave revizije.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Druga tožena stranka je na revizijo odgovorila. Pritrdila je razlogom sodišča druge stopnje in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene. Pri tem je priglasila stroške sestave revizijskega odgovora in sodnih taks.

Revizija glede 1. in 2. točke tožbenega zahtevka ni utemeljena.

(1) Sodišči prve in druge stopnje sta obširno in prepričljivo pojasnili vsebino določb ZLPP, ZZLPPO ter Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPOLS), ki urejajo vprašanje legitimacije družbenega pravobranilca za vložitev tožbe zaradi oškodovanja družbene lastnine, ki ga je Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij ugotovila v skladu z določbo 1.a člena Zakona o spremembah in dopolnitvah (Uradni list RS, št. 58/95) Zakona o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskih preoblikovanj podjetij in o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (ZAPPNI). Revizijsko sodišče s to razlago soglaša, zato je ne ponavlja.

(2) Sicer pa gre pri razlogih, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v reviziji (da naj bi družbeni pravobranilec imel pravico in dolžnost začeti in nadaljevati postopke iz drugega odstavka 50. člena ZLPP ne glede na nastop posledic lastninskega preoblikovanja; da naj bi za pravobranilčevo pravdno upravičenje ne bilo pomembno, kdaj je bila tožba vložena, ampak na katero revidirano obdobje se njegov zahtevek nanaša; da naj bi se pravobranilčevo pravdno upravičenje ne nanašalo samo na oškodovanja, ugotovljena z rednimi inšpekcijskimi pregledi, ampak tudi na oškodovanja, ugotovljena na podlagi revizij, ki jih je omogočil 1.a člen novele ZAPPNI; skratka, da naj bi zakonodajalec ne imel namena odpraviti pravobranilčevega tožbenega upravičenja iz drugega odstavka 50. člena ZLPP), za razloge, ki jih je uveljavljala tudi v drugih zadevah in na katere je Vrhovno sodišče že odgovorilo v svojih odločbah (sodbi z dne 6.12.2001, opr. št. III Ips 98/2001; sodbi in sklepu z dne 29.11.2002, opr. št. III Ips 49/2002; sklepu z dne 18.9.2003, opr. št. III Ips 9/2003). Ker pa sodišče sodi v vsaki posamični zadevi posebej, bo Vrhovno sodišče v nadaljevanju povzelo razloge (o razlagi ustreznih zakonskih norm), ki so (tudi) v tej zadevi odločilnega pomena.

(2.1) Določba 25.h člena ZPPOLS je družbenemu pravobranilcu odvzela legitimacijo za vložitev tožbe na povrnitev škode zaradi oškodovanja družbene lastnine po vpisu lastninskega preoblikovanja podjetij v sodni register (iz obrazložitve sklepa VS RS z dne 18.9.2003, opr. št. III Ips 9/2003). V zvezi s tem je Ustavno sodišče v sklepu z dne 17.2.2004, št. Up-153/03-13 (s katerim je zavrnilo sprejem ustavne pritožbe tožeče stranke proti sodbi VS RS z dne 29.11.2002, opr. št. III Ips 49/2002), pojasnilo, da je družbeni pravobranilec po drugem odstavku 50. člena ZLPP pooblaščen začeti ustrezen postopek pred sodiščem v zvezi z oškodovanjem družbenega kapitala; da torej navedeno pooblastilo temelji na zakonu, zaradi česar družbeni pravobranilec ni nosilec pravic in obveznosti iz materialnopravnega razmerja; da zato sprejem zakona, s katerim mu je to pooblastilo prenehalo, ne more pomeniti kršitve 23. člena Ustave (iz 3. točke obrazložitve).

(2.2) Prehodna določba drugega odstavka 65. člena ZZLPPO je sicer ohranila v veljavi tudi določbo 25.m člena ZPPOLS, ki ohranja pravobranilčevo pravico iz 50. člena ZLPP, vendar pa se določba 25.m člena ZPPOLS uporablja le glede podjetij iz drugega odstavka 3. člena ZZLPPO in za postopke, ki jih vodi družbeni pravobranilec (iz obrazložitve sklepa VS RS z dne 18.9.2003, opr. št. III Ips 9/2003). Ob vložitvi tožbe dne 4.11.1998 pa prva tožena stranka ni bila več podjetje iz drugega odstavka 3. člena ZZLPPO, saj je bila že olastninjena. Družbeni pravobranilec pa takrat (po navedbah tožeče stranke v pritožbi naj bi bilo lastninsko preoblikovanje v sodni register vpisano dne 31.12.1997) tudi še ni vodil postopka na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 50. člena ZLPP. Družbeni pravobranilec je namreč na temelju 25.m člena ZPPOLS tožbeno upravičenje ohranil le v postopkih, ki so z dnem uveljavitve ZZLPPO že bili v teku (iz obrazložitve sodbe VS RS z dne 6.12.2001, opr. št. III Ips 98/2001, ter iz obrazložitve sodbe in sklepa VS RS z dne 29.11.2002, opr. št. III Ips 49/2002).

(2.3) Tožbeno upravičenje družbenega pravobranilca temelji na 25.m členu ZPPOLS, ne pa tudi na njegovem 25.e členu, ki ga tožeča stranka v reviziji posebej navaja kot morebitni pravni temelj svoje tožbe. 25.e člen ZPPOLS revizijskemu organu sicer nalaga obvestitev družbenega pravobranilca o izsledkih revizije, vendar pa o morebitnem tožbenem upravičenju družbenega pravobranilca molči (iz obrazložitve sodbe in sklepa VS RS z dne 29.11.2002, opr. št. III Ips 49/2002). Iz zakona torej ne izhaja, da mu tožbeno upravičenje podeljuje.

(2.4) Izjemna ureditev, ko je imel družbeni pravobranilec z zakonom posebej priznano tožbeno pravico za varstvo pravic tretjih (javne koristi), je temeljila na tem, da družbena lastnina ni imela titularja. Potem, ko je ta olastninjena, pa je razlog za takšno izjemno upravičenje odpadel. Pravno konsistentna je torej ureditev, ko ima tožbeno pravico družba, ker gre za varstvo njenih pravic; v njenem imenu pa tožbeno pravico lahko uveljavlja vsak delničar oziroma družbenik (iz obrazložitve sklepa VS RS z dne 18.9.2003, opr. št. III Ips 9/2003).

(3) Dodatno pa se je tožeča stranka v tej zadevi sklicevala na razloge sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13.4.2000, opr. št. I Cpg 293/2000, iz katerega naj bi izhajal pravni interes družbenega pravobranilca kot tožnika tudi po zaključku lastninskega preoblikovanja. Vendar pa ta argumentacija ni pravilna. Določba 1.a člena novele ZAPPNI se namreč nanaša na izvedbo revizije po ZLPP do vpisa lastninskega preoblikovanja podjetja v sodni register, na pa na pristojnosti družbenega pravobranilca (iz obrazložitve sodbe VS RS z dne 6.12.2001, opr. št. III Ips 98/2001). Tako iz dejstva, da je po tretjem odstavku 1.a člena novele ZAPPNI Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij upravičena opraviti postopke revidiranja, ni mogoče izpeljati upravičenja družbenega pravobranilca za vložitev tožbe zaradi oškodovanja družbenega premoženja (iz obrazložitve sodbe in sklepa VS RS z dne 29.11.2002, opr. št. III Ips 49/2002).

(4) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. V ostalem se namreč ob ugotovljenem dejanskem stanju strinja s pravnimi zaključki sodišča druge stopnje, ki jih (kot že navedeno) ne ponavlja.

(5) Revizija v tem delu (po navedenem) ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom (in v zvezi s 371. členom) Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo (1. točka izreka).

Revizija glede 3., 5., 6., 8. in 9. točke tožbenega zahtevka ni dovoljena.

(6) Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala zahtevke z različno (dejansko in pravno) podlago. Zato je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP pravico do revizije presodilo za vsak posamezni zahtevek.

(7) Ker vrednost denarnega zahtevka iz 3. točke tožbenega zahtevka ter vrednost denarnih zahtevkov iz 6. in 9. točke tožbenega zahtevka niti nanju se nanašajočih nedenarnih zahtevkov iz 5. in 8. točke tožbenega zahtevka ne presega 5,000.000,00 SIT (490. člen ZPP), revizija v tem delu ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo (2. točka izreka), ker tega v mejah svojih pravic iz prvega odstavka 374. člena ZPP ni storil že sodnik sodišča prve stopnje.

(8) Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena (in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena) ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka (3. točka izreka).

(9) Ker navedbe v revizijskem odgovoru glede na vsebino niso pripomogle k odločitvi revizijskega sodišča, druga tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka (4. točka izreka).