Jedro

Bistvo prodajne pogodbe je pridobitev lastninske pravice na kupljeni stvari, za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla pa je potreben vpis v zemljiško knjigo, prodajna pogodba pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Odločitev o tem po vsebini izključevalnem ugovoru tožene stranke je pomembna za presojo o utemeljenosti razdrtja sporne prodajne pogodbe. Kajti, na pravice iz 126. čl. ZOR se lahko sklicuje le tista stranka dvostranske pogodbe, ki je izpolnila svojo obveznost.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. Reviziji tožene stranke se ugodi in se razveljavi sodba sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožene stranke, sodba sodišča prve stopnje pa v 3., 4. in 6.točki izreka, ter se zadeva vrne v tem obsegu v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški tožene stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od prve tožene stranke uveljavljala vrnitev darila - polovični solastninski delež nepremičnine, vpisane v vl. št. 481 ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Deloma pa je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je razdrta prodajna pogodba, sklenjena med pravdnimi strankami 5.12.1990, s katero je tožeča stranka toženima prodala preostali polovični solastninski delež na že omenjenih nepremičninah. Toženima strankama je zato naložilo, da morata izročiti tožeči stranki polovico stanovanjske hiše s funkcionalnim zemljiščem in vrtom. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke.

Tožeča in tožena stranka vlagata proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasni reviziji zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Obe revizijskemu sodišču predlagata spremembo oz. razveljavitev izpodbijanih sodb v zanju neugodnih delih ter ponovno obravnavo pred prvostopenjskim sodiščem.

Tožeča stranka očita sodišču, da je nepravilno uporabilo materialno pravo, saj ni bilo sporno, da iz zapisnika z glavne obravnave v razveznem postopku ni razvidno, da bi vseboval klavzulo o poučitvi udeležencev o pomenu in pravnih posledicah sestavljene in overjene listine. Takšna obličnost pa se zahteva za sporazum o delitvi skupnega premoženja. Stranke ne morejo poznati posledic razpolaganja, če jih sodnik nanje ne opozori. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni uporabilo 152. in 153. čl. Zakona o nepravdnem postopku, po katerih mora zapisnik o overitvi vsebovati tudi klavzulo, da so bile stranke opozorjene na pomen razpolaganja. Ker se sodišču to ni zdelo pomembno, ni razčistilo vprašanja, zakaj sodnica ni vnesla v zapisnik ustrezne klavzule o poučitvi strank na posledice sklenitve sporazuma o delitvi skupnega premoženja. Dodaja še, da je sodnica, ki je vodila razvezni postopek navedla le, da je običajno stranke opozarjala na posledice razdelitve skupnega premoženja. Sodišče bi zato moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, zlasti še zato, ker je bila sporna hiša izključno posebno premoženje tožeče stranke. Zahtevek na vrnitev darila je zato utemeljen.

Tožena stranka se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča glede ugovora neizpolnitve, saj 6. čl. sporne prodajne pogodbe z dne 5.12.1990 ne vsebuje intabulacijske klavzule. Zato bi sodišči morali upoštevati ta ugovor in zavrniti zahtevek, da se šteje pogodba z dne 5.12.1990 za razdrto. Predlog za vpis lastninske pravice na podlagi sporne prodajne pogodbe je bil namreč na sodišču pravnomočno zavrnjen. Poudarja, da sta toženca v zamudi s plačilom le neznatnega dela kupnine. Nadalje opozarja na pritožbeno trditev, da je bila celotna nepremičnina že pred sklenitvijo sporne prodajne pogodbe v posesti tožencev. Vrnitev tega, kar je tožnik tožencema izročil na podlagi prodajne pogodbe, tedaj ne obsega tudi izročitve v posest. Tega niti tožnik ne zatrjuje. Zahtevek za vrnitev v posest in uživanje je tako nesklepčen, odločitev pritožbenega sodišča, da ni potrebno dodatno zaslišanje o tej okoliščini, pa nepravilno. Navaja še, da je protispisna ugotovitev pritožbenega sodišča, češ da se je tožnik izselil iz hiše po sklenitvi prodajne pogodbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi, ki je bila dne 11.6.1992 namreč izhaja nasprotno in sicer, da je tožnik v Stožicah prebival do maja 1990, nato pa odšel in se ni več vrnil. Sodba na izročitev ene polovice stanovanjske hiše je neizvršljiva. Predmet solastnine še ni razdeljen, zato gre za abstraktno pravico, katere izvrševanje je sporno. Razmerja med solastniki pa se urejajo v nepravdnem postopku.

Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil, in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da sta tožnik in toženka v razveznem postopku na glavni obravnavi podali izjavi o delitvi skupnega premoženja, predsednica senata pa ju je opozorila na posledice razdelitve skupnega premoženja. Ugotovitev sodišča, da sta bili stranki opozorjeni na pomen razdelitve skupnega premoženja, ni protispisna (zapisnik o glavni obravnavi, l. št. 69). Zato sodišče ni zagrešilo smiselno zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, revizijsko sodišče pa je pri presoji na to okoliščino vezano (3. odst. 385. čl. ZPP). Zaman se zato tožeča stranka v reviziji sklicuje, češ da se kot prava neuka ni zavedala pomena svojega razpolaganja s premoženjem pred predsednico senata. S tem v zvezi je potrebno poudariti še naslednjo okoliščino in sicer, da je tožnik v razveznem postopku, na vprašanje predsednice senata, če imata stranki skupno premoženje razdeljeno, pokazal zemljiškoknjižni izpisek, in pojasnil, da sta s toženko solastnika sporne hiše. Drugačna presoja o pomenu tožnikovega razpolaganja s premoženjem v razveznem postopku, kot je razvidna iz izpodbijanih sodb, pa bi v opisani situaciji pomenila tudi, da je tožnik v razveznem postopku zavedel sodišče, da so izpolnjene procesne predpostavke za razvezo zakonske zveze na podlagi sporazuma po 64. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Takšno njegovo ravnanje ne more uživati pravnega varstva, saj nasprotuje temeljnemu načelu civilnega prava o poštenem izvrševanju pravic. Zato tožnikovo sklicevanje na pomanjkljivo obliko sporazuma o delitvi skupnega premoženja zgolj zato, ker v zapisnik o glavni obravnavi v razveznem postopku ni bilo vnešeno, da je sodnica opozorila stranki na pomen njunega razpolaganja, ne more biti uspešno.

Revizijsko sodišče je zato revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).

Revizijsko sodišče se strinja s presojo, da neplačani del kupnine, t.j. 1/5 celotne kupnine, ne predstavlja le neznatnega dela obveznosti tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da bi tožena stranka lahko dosegla vpis kupljenega solastninskega deleža na hiši, vpisani v vl. št. 481, na podlagi 6. čl. prodajne pogodbe z dne 5.12.1990. Toda to določilo določa le, da vpis v zemljiško knjigo lahko predlaga vsaka pogodbena stranka. Ne to določilo ne kakšno drugo pa ne vsebuje prodajalčevega - tožnikovega - dovoljenja za vpis solastninske pravice na ime kupcev - tožencev, ki se zahteva za vpis v zemljiško knjigo na podlagi zasebne listine v pravnem pravilu 39. paragrafa Zakona o zemljiških knjigah. Zato je to stališče pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno, zaradi česar tudi ni pravilna presoja, da so zato neutemeljene pritožbene navedbe tožencev o tem, da odklanjata plačilo preostanka kupnine do ustreznega tožnikovega dovoljenja za vpis v zemljiško knjigo. Bistvo prodajne pogodbe je pridobitev lastninske pravice na kupljeni stvari (prim. 1. odst. 454. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla pa je potreben vpis v zemljiško knjigo (33. čl. Zakona o lastninskopravnih razmerjih).

Odločitev o tem po vsebini izključevalnem ugovoru tožene stranke je pomembna za presojo o utemeljenosti razdrtja sporne prodajne pogodbe. Kajti, na pravice iz 126. čl. ZOR se lahko sklicuje le tista stranka dvostranske pogodbe, ki je izpolnila svojo obveznost. Sicer prihaja v poštev, če ni dogovorjeno kaj drugega oz. če kaj drugega ne izvira iz narave posla, pri dvostranskih pogodbah pravilo o sočasnosti izpolnitve (122. čl. ZOR), ki že pojmovno izključuje sankcije zaradi zamude pri izpolnitvi.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 1.12.1993 (l. št. 59) spremenila tožbo glede tožbenih zahtevkov iz naslova sporne prodajne pogodbe. Med drugim je navedla, da nima interesa za izdajo ustrezne zemljiškoknjižne listine, s katero bi bil mogoč prenos lastninske pravice na toženca, ker je tožnik izključni lastnik celotnega vložka št. 481. Kljub temu pa na podlagi teh tožnikovih trditev in prodajne pogodbe še ni moč izključiti, da je morda tožnik svojo pogodbeno obveznost izpolnil ter da toženca le še nista izposlovala vpisa v zemljiško knjigo. S tem v zvezi je tožencema potrebno pojasniti, da revizijsko sodišče ni moglo preizkušati njunih trditev o pravnomočno zavrnjenem predlogu za vpis v zemljiško knjigo na podlagi sporne prodajne pogodbe, ker pomenijo nedovoljeno revizijsko novoto.

Zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava (pritožbeno sodišče je zmotno presodilo, da je sporna prodajna pogodba ustrezna listina za vpis v zemljiško knjigo) je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S tem je podan razveljavitveni razlog iz 2. odst. 395. čl. ZPP. Ker je glede na obrazloženo potrebno razčistiti dejansko stanje glede ugovora neizpolnitve prodajne pogodbe, ki ga je podala tožena stranka šele v pritožbi (sodišče prve stopnje zato o njem niti ni odločalo), je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu, ki je neugoden za toženo stranko. Dokler je namreč odprto vprašanje, ali se lahko šteje sporna prodajna pogodba za razdrto na podlagi zakona samega (3. odst. 126. čl. ZOR), tudi ni podlage za dajatveni zahtevek po 3. odst. 132. čl. ZOR. Napotki za nadaljevanje postopka pa so razvidni že iz dosedanje obrazložitve. Na ostale revizijske trditve, ki zadevajo izključno le dolžnost toženih strank, da tožniku izročita polovico stanovanjske hiše, vpisane v vl. št. 481, revizijsko sodišče ne odgovarja, ker je tudi ta del sodbe sodišča prve stopnje razveljavljen zaradi ponovnega odločanja o utemeljenosti razdrtja sporne prodajne pogodbe. Revizijske trditve o vprašanju vrnitvenega zahtevka po 132. čl. ZOR v takšni procesni situaciji seveda niso bile odločilne za odločitev, zato nanje ni potrebno odgovoriti (1. odst. 375. čl. v zvezi s 399. čl. ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 166. čl. ZPP.