Jedro

Če je služnost, zaradi katere izvrševanja naj bi nastala škoda, pridobljena na zakonit način (s sodno odločbo - 51. čl. ZTLR) je pojmovno izključeno sklepanje o nedopustnosti ravnanja v okviru njenega izvrševanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta terjala od tožene stranke plačilo odškodnine v znesku 150.000,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz člena 385 ZPP in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je za dostop do svoje stanovanjske hiše dolga leta uporabljala zemljišče tožeče stranke, zaradi česar tej pripada ustrezna odškodnina. Res je bila služnost toženi stranki priznana s sodno odločbo, vendar pa je do ustanovitve služnosti prišlo po toženkini krivdi. Svojo stanovanjsko hišo je namreč toženka zgradila glede njene lokacije v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Če bi hišo zgradila na urbanistično predpisani lokaciji, ne bi potrebovala dostopa do nje prek zemljišča tožeče stranke.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Podlaga za odškodninsko odgovornost (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) je tudi v nedopustnosti, protipravnem ravnanju povzročitelja. Izostanek dejstev, ki bi potrjevala obstoj navedenega pogoja za uveljavljanje odškodnine, onemogoča pravno presojo, ki jo ponuja tožeča stranka in sicer ne glede na pravilno ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ostalih elementov za uveljavljanje odškodnine (obstoja škode in vzročne zveze) celo ni izkazala. Služnost, zaradi katere izvrševanja naj bi tožeči stranki nastala škoda, je bila pridobljena na zakonit način s sodno odločbo (51. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). To pa pojmovno in dejansko onemogoča načelno sklepanje o nedopustnosti ravnanja v okviru njenega izvrševanja. Glede na revizijsko trditveno podlago pa se ponuja prav tako načelno sklepanje, ki v ugotovljenem dejanskem stanju nima podlage.

Ob navedenem izhodišču pa je nesprejemljiva tudi v reviziji ponujena nova pravna razlaga, po kateri naj bi sicer zakonito pridobljena služnost bila ustanovljena po toženkini krivdi. Po eni strani tako stališče vsebuje notranje protislovje: eni od pravdnih strank očita, da je "zakrivila" izdajo sodbe, ki je postala pravnomočna in se je izvrševala. Po drugi strani pa to stališče zaide v področje dokazno že ocenjenih dejstev, ki se nanašajo na vprašanje obsega izvrševanja služnosti glede na položaj mostu prek potoka in lokacijo toženkine stanovanjske hiše. V tem obsegu revizijo zadene posledica iz 3. odstavka 385. člena ZPP (nedopustnost polemiziranja o dejstvih na revizijski stopnji).

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).