Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da bi toženec terjatev iz naslova vlaganj v najeto nepremičnino lahko pobotal le z enakovrstno terjatvijo lastnice nepremičnine S. P. Zato ni ravnalo napačno, ko ni obravnavalo toženčevih ugovorov v zvezi z upoštevanjem vlaganj v najeto nepremičnino. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da je upoštevajoč zgoraj navedena dejstva sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da v skladu s 366. členom ZOR pisna pripoznava zastarane terjatve pomeni odpoved zastaranju in da je zato toženec tožniku dolžan vrniti posojeni znesek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvi toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 22. 1. 2004 od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu toženca dolžna vrniti znesek 46.976,72 EUR (protivrednost 90.000 DEM) na podlagi sklenjene posojilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca ugodilo, tožbeni zahtevek zoper drugo toženko pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo in je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper takšno odločitev prvi toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je podana bistvena kršitev postopka, ker so razlogi sodbe nejasni in v nasprotju z dokazi v spisu. Poudarja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da je tožnik umaknil zahtevek za 5.000 DEM, da pa o tem sodišče še ni odločilo. Navaja, da izjavi o pripoznanju dolga temeljita na kaznivem dejanju izsiljevanja in jih sodišče zato ne bi smelo upoštevati. Poudarja, da sodišče ni upoštevalo njegovih navedb, da so njegova vlaganja v najeto nepremičnino presegala vrednost 5.000 DEM, kolikor mu je priznal tožnik in zato za ta del umaknil zahtevek. Meni, da umik zahtevka kaže na to, da je dogovor o pobotanju vlaganj z najemnino dejansko obstajal in da ni prav, da sodišče ni upoštevalo pobota zato, ker naj bi bila lastnica nepremičnine tožnikova žena. Poudarja, da se je ves čas dogovarjal le s tožnikom in bi sodišče moralo upoštevati, da je bil tožnik tisti, ki je upravljal z ženino nepremičnino. Prvi toženec navaja, da je ugotovitev, da je bil prekludiran glede navedb o tem, da tožniku ne dolguje več ničesar, protispisna. Priznava sicer, da se je najprej skliceval le na zastaranje ampak meni, da za ugovor o poplačilu dolga zadošča, da je odvetnica glede tega dejstva predlagala zaslišanje prič. Opozarja, da tožnik ni nikdar predložil prvotne posojilne pogodbe in da ni vedel, da njegova sinova še hranita potrdila o dvigu gotovine, zaradi česar bi jih sodišče moralo upoštevati. Meni tudi, da je materialnopravno napačna odločitev o tem, da izjave predstavljajo pripoznavo dolga. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni, podrejeno pa, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti. Pavšalna kritika, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ne zadošča za obrazloženost. Toženec opredeljeno navaja le, da bi sodišče druge stopnje moralo odgovoriti na njegov ugovor, da o umiku zahtevka za protivrednost 5.000 DEM ni bilo odločeno. Res je, da mora sodišče tudi v primeru delnega umika tožbe v skladu s tretjim odstavkom 188. člena ZPP izdati sklep o ustavitvi postopka v zvezi z umaknjenim delom tožbe. Glede na to, da je toženec na to opozoril v pritožbi, torej v petnajstdnevnem roku, bo moralo sodišče prve stopnje pritožbo toženca v tem delu obravnavati kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (tretji odstavek 327. člena ZPP).

6. Revizijsko sodišče opozarja tudi, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z revizijskimi navedbami o tem, da izjavi o pripoznanju dolga temeljita na kaznivem dejanju izsiljevanja, toženec skuša spremeniti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva, na katera je vezano tudi revizijsko sodišče: da je imel toženec v najemu delavnico od tožnikove žene; da je poleg tega tožnik tožencu posodil 90.000 DEM, kar izhaja tudi iz pogodbe o zastavi nepremičnin, ki je bila sklenjena 16. 10. 1995; da je tožnik najprej zahteval vračilo 95.000 DEM, nato pa je zahtevek za protivrednost 5.000 DEM umaknil, ker je ocenil, da gre tožencu toliko še na račun njegovih vlaganj v nepremičnino, ostala vrednost vlaganj pa naj bi bila pobotana z neplačanimi najemninami za delavnico; da toženec navedb o tem, da je bil dolg v celoti poplačan, ni podal pravočasno in jih sodišče zato ni upoštevalo; da je dne 21. 12. 2000 toženec podpisal izjavo, da bo del dolga vrnil do 15. 3. 2001, nato pa 12. 6. 2001 še pobotno izjavo, da bo dolg v znesku 95.000 vrnil do 27. 7. 2001, kar pomeni, da je terjatev zapadla 27. 7. 2001; da toženec ni dokazal, da bi bili izjavi izsiljeni, trditve, da sta bili izjavi dani v zmoti, pa so bile navedene prepozno.

7. ZPP v 212. členu določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Toženec je torej odgovoren, da pravočasno poda vse ugovore v zvezi z neobstojem ali prenehanjem terjatve, da navede vsa dejstva, ki tak ugovor utemeljujejo in tudi dokaze za obstoj teh dejstev.

8. Toženec je v odgovoru na tožbo ugovarjal le, da sta bili izjavi o pripoznavi terjatve izsiljeni in da je terjatev zastarana. V prvi pripravljalni vlogi je ugovarjal, da je treba upoštevati tudi njegova vlaganja v najeto nepremičnino. Odvetnica je ob zaključku prvega naroka za glavno obravnavo 27. 3. 2007, ko je predlagala zaslišanje prič, navedla, da bodo izpovedale o okoliščinah najema in potrdile, da toženec tožniku ne dolguje več ničesar. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da ta izjava ni vsebovala nobenih navedb, iz katerih bi lahko izhajalo, da toženec ugovarja, da je bil dolg poplačan. Toženec je o tem, da naj bi bil dolg poplačan prvič izpovedal na drugem naroku za glavno obravnavo dne 11. 5. 2007, trditve o tem pa je postavil šele v pripravljalni vlogi dne 12. 6. 2007. Sodišče druge stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je to prepozno in da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko, upoštevajoč 286. člen ZPP, teh dejstev ni upoštevalo. Zahteva ZPP, da toženec pravočasno postavi trditve v zvezi s svojimi ugovori je namreč pomembna tudi zaradi zagotavljanja načela kontradiktornosti. Nasprotna stranka mora vedeti, na kakšnih trditvah temeljijo ugovori, da lahko predlaga ustrezne nasprotne dokaze. Toženec je zatrjeval, da je denar vračal tožniku ne da bi mu ta za izročene zneske izstavljal potrdila. Eden od toženčevih sinov je ob zaslišanju predložil potrdila o dvigu denarja iz svojega računa in sodišče prve stopnje tudi teh dokazov ni upoštevalo. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec izvedbe dokaza z vpogledom v listine o dvigu gotovine sploh nikoli ni predlagal. Pravilno je obrazložilo, da sodišče v okviru izvajanja dokaza z zaslišanjem priče ni dolžno upoštevati tudi vseh listin, ki jih ob zaslišanju predloži priča. Revizijsko sodišče se strinja z oceno sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje upoštevajoč vse okoliščine, pravilno uporabilo 286. člen ZPP, ko je ocenilo, da toženec ni izkazal, da trditev in dokazov v zvezi s poplačilom dolga brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku. Revizijsko sodišče še dodaja, da tožnik ne le, da ni nikoli nasprotoval trditvi tožnika, da je prejel posojilo, ampak je to celo potrdil v svoji izpovedi. Ker priznanih dejstev ni treba dokazovati, je neutemeljen revizijski ugovor, da bi tožnik moral predložiti posojilno pogodbo (214. člen ZPP).

9. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da bi toženec terjatev iz naslova vlaganj v najeto nepremičnino lahko pobotal le z enakovrstno terjatvijo lastnice nepremičnine S. P. Zato ni ravnalo napačno, ko ni obravnavalo toženčevih ugovorov v zvezi z upoštevanjem vlaganj v najeto nepremičnino. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da je upoštevajoč zgoraj navedena dejstva sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da v skladu s 366. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pisna pripoznava zastarane terjatve pomeni odpoved zastaranju in da je zato toženec tožniku dolžan vrniti posojeni znesek.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.