Jedro

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da tožnik ni dokazal, da se je toženka zavezala, da bo zanj skrbela in ga negovala, niti ne, da bi se zoper njega v čem pregrešila in da bi to moglo imeti pomen kršitve tožnikovih osebnih ali pa premoženjskih pravic. Take ugotovitve so dajale podlago za zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožnikov zahtevek za vrnitev podarjene nepremičnine ni utemeljen po nobeni pravni podlagi (to je po določilu 115. člena zakona o dedovanju ali pa po pravilu paragrafa 948 občega državljanskega zakonika). V zvezi z revizijskimi razlogi, ki vztrajajo na toženkini veliki nehvaležnosti do tožnika, je pojasniti le, da gre lahko za veliko nezvaležnost le, če je dejanje obdarjenca po svoji teži takšno, da razumno opravičuje preklic darila in da takega značaja niso drobne nepozornosti obdarjenca do darovalca, drobne žalitve ali nekorektnosti in podobno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da naj se razveljavi darilna pogodba z dne 5.2.1980, s katero je podaril toženki - vnukinji 1/3 nepremičnine vl. št. 56 k.o... in da je toženka dolžna izstaviti za prenos lastninske pravice na njegovo ime ustrezno zemljiškoknjižno listino. Sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, naj se sodba razveljavi. V reviziji navaja, da je sam sestavil darilno pogodbo in da zato že ve, kakšno je sestavil. Sodišče bi moralo ocenjevati pogodbo kot celoto, to je kaj je toženka dobila in kakšne obveznosti je prejela. Očitno gre za mešano pogodbo, ki jo je glede toženkinega očeta sodišče že razveljavilo, glede njene matere pa je bila sporazumno razveljavljena. Pogodba se zato tudi glede toženke ne bi smela drugače obravnavati. Da je bila tedaj ona še otrok, na stvari ne spremeni ničesar. S strani toženke je podana nehvaležnost. Od izreka prvostopne sodbe se mu je stanje 100 % poslabšalo. Najeti je moral strežnico in jo plačevati. Čeprav se je toženka preselila in je sicer noseča in tako živi v bližini, mu noče ničesar nuditi. Sama mu tudi v obraz pove, da čaka na njegovo smrt. Kljub določilu pogodbe, da mu bo nudila pomoč in nego ob bolezni ter onemoglosti, ne nudi ničesar. Očitno nepremičnin noče vrniti le zaradi vpliva svojega očeta.

V odgovoru na revizijo predlaga toženka, da naj se revizija zavrne. Meni, da z darilno pogodbo ni prevzela kakšnih obveznosti v zvezi z oskrbo tožnika.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik v reviziji ni pojasnil razlogov o trditvi, da je bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo glede procesnih kršitev le v obsegu, ki ga nalaga določilo 386. člena ZPP in pri tem ugotovilo, da v tem primeru ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa po presoji revizijskega sodišča ni podan. Ta del presoje je omejen na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na prvi in drugi stopnji. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da tožnik ni dokazal, da se je toženka zavezala, da bo zanj skrbela in ga negovala, niti ne, da bi se zoper njega v čem pregrešila in da bi to moglo imeti pomen kršitve tožnikovih osebnih ali pa premoženjskih pravic. Take ugotovitve so dajale podlago za zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožnikov zahtevek za vrnitev podarjene nepremičnine ni utemeljen po nobeni pravni podlagi (to je po določilu 115. člena zakona o dedovanju ali pa po pravilu paragrafa 948 občega državljanskega zakonika). V zvezi z revizijskimi razlogi, ki vztrajajo na toženkini veliki nehvaležnosti do tožnika, je pojasniti le, da gre lahko za veliko nezvaležnost le, če je dejanje obdarjenca po svoji teži takšno, da razumno opravičuje preklic darila in da takega značaja niso drobne nepozornosti obdarjenca do darovalca, drobne žalitve ali nekorektnosti in podobno. V tem primeru pa je bilo ugotovljeno, da toženki očitani postopki ne predstavljajo niti kakšnega manjšega prekrška do tožnika. Zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka je zato materialnopravo pravilna in ni podan v reviziji uveljavljen razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ob takem stanju je zato revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).