Jedro

Storilčevega enotnega naklepa pri nadaljevanem kaznivem dejanju ni mogoče razumeti kot vseobsežen naklep, ki bi že na začetku izvrševanja serije kaznivih dejanj obsegal celotno storilčevo dejavnost in njen skupni rezultat oziroma ki bi od začetka zajemal nadaljevano kaznivo dejanje v vseh njegovih bistvenih sestavinah (način, čas, kraj storitve itd.). Zadostuje že načelna odločitev storilca, da bo kontinuirano izvrševal kazniva dejanja, ki pa so še nedoločena po načinu, kraju, času storitve itd., ali ko vsaka nova odločitev za storitev kaznivega dejanja pomeni obnovitev prejšnje.

Kaznivo dejanje goljufije, storjeno v nadaljevanju, ki je sestavljeno iz posameznih temeljih oblik kaznivega dejanja goljufije, se lahko pravno opredeli kot hujša oblika kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, če je izpolnjen objektivni pogoj, da je bila z dejanjem povzročena velika premoženjska škoda (3. točka 13. odstavka 126. člena KZ), če je tudi v subjektivnem pogledu dokazano, da se je storilec nastanka takšne škode zavedal in jo je hotel oziroma privolil v njen nastanek in če so izpolnjeni ostali pogoji za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja.

V nadaljevano kaznivo dejanje ne sodijo posamezna kazniva dejanja, glede katerih je kazenski pregon absolutno zastaral.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtožene S.A. se ugodi in se drugostopenjska sodba spremeni tako, da se zoper obtoženo S.A. na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e o b t o ž b a, da je z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto F.Ž., F.M. in I.O. ter jih zapeljala, da so ji v škodo svojega premoženja izročili denar, pri čemer je z dejanjem povzročila veliko premoženjsko škodo s tem, da se je v mesecu marcu 1995 zgoraj imenovanim predstavila kot direktorica družbe U. d.o.o., ki se ukvarja s trgovinsko dejavnostjo ter jim ponudila ugoden plasma finančnih sredstev ter pri tem lažnivo navajala, da jim bo v primeru sklenitve posojilne pogodbe za obdobje enega meseca izplačala od 8% do 25% obresti ter tako pri skleniteljih vzbudila vtis, da bo pogodbene obveznosti dejansko poravnala, zaradi česar so ji Ž., M. in O., zaupajoč v resničnost njenih navedb o varni naložbi v njeno podjetje in vrnitvi denarja skupaj z obljubljenimi obrestmi, še posebej zato, ker je za vračilo denarja in izplačilo obresti jamčila tudi s svojim osebnim premoženjem, ki ga je izkazovala z izpiskom iz zemljiške knjige, v C. posodili denar in sicer: - F.Ž. v mesecu marcu 1995 13.000 DEM, kar je znašalo 1.062.908,00 SIT v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije; - F.M. v mesecu oktobru 1995 35.000 DEM, kar je znašalo 2.940.869,00 SIT v tolarski protivrednosti ter - I.O. dne 10.6.1995 27.000 DEM, kar je znašalo 2.195.910,00 SIT ter dne 10.7.1995 še 2.000 DEM, kar je znašalo 162.962,00 SIT v tolarski protivrednosti, skupaj torej 29.000 DEM, kar je znašalo v tolarski protivrednosti 2.358.872,00 SIT, nato pa S.A. Ž., M. in O. do danes ni vrnila niti glavnice, niti obresti, ker tega namena že v času sklenitve pogodbe ni imela, saj je vedela, da je imela podjetje od dne 11.1.1995 v blokadi ter da ne posluje ter da glede na višino izposojenih sredstev v rokih, ki jih je navajalo, denarja tudi brez obresti ne bi mogla vrniti, saj drugih prihodkov ni imela, prav tako pa tudi ne premoženja, s katerim je jamčila ter se je plačilu vseskozi izogibala, pri tem pa iz meseca v mesec obljubljala vedno večje zneske, ki jih je dne 15.3.1996 tudi pisno potrdila in notarsko overila ter tudi zatem denarja ni vrnila, zgoraj imenovane pa oškodovala za najmanj 6.362.649,00 SIT, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženke ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Oškodovanci F.Ž., F.M. in I.O. se s premoženjskopravnimi zahtevki napotijo na pravdo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.10.2003 obtoženo S.A. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ. Oškodovance je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo in odločilo (1. odstavek 96. člena ZKP), da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženke ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obtoženo S.A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ in ji izreklo kazen eno leto zapora.

Oškodovancu F.Ž. je prisodilo premoženjskopravni zahtevek, ostala dva oškodovanca pa je napotilo na pravdo. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obtoženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika po uradni dolžnosti pa je odločilo, da ti stroški bremenijo proračun (1. odstavek 97. člena ZKP).

Obtoženkin zagovornik je dne 7.2.2005 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil pritožbo zaradi kršitve Kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker je bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obtoženko oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v pisnem predlogu (2. odstavek 377. člena ZKP), ki je bil posredovan tudi obtoženki in njenemu zagovorniku, predlagal, da naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča druge stopnje.

Pritožba je utemeljena.

1. V obravnavani kazenski zadevi se ves čas postopka kot osrednje postavlja vprašanje, ali je obtoženkino kaznivo dejavnost mogoče opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje kvalificirane oblike goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ oziroma, ali je glede posameznih kaznivih dejanj nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona.

Prvostopenjsko sodišče konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja zavrača. Navaja, da bi bilo mogoče obtoženkino ravnanje presojati kot nadaljevano kaznivo dejanje le, če bi si "z vsakim od očitanih kaznivih dejanj goljufije pridobila veliko premoženjsko korist", s čimer bi bil izpolnjen zakonski znak kvalificirane oblike goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ; ni dopustno, da se ta zakonski znak doseže šele s seštevkom (kumulacijo) posameznih zneskov. Po mnenju sodišča obtoženki tudi ni mogoče dokazati enotnega naklepa kot enega od stalnih kriterijev, ki mora biti izpolnjen pri nadaljevanem kaznivem dejanju. Takšna pravna opredelitev bi bila utemeljena, če bi obtoženka, "preden je stopila v akcijo", načrtovala in si skušala pridobiti veliko premoženjsko korist oziroma povzročiti veliko premoženjsko škodo", tega pa ji ni mogoče dokazati. Obtoženka v nobenem od obravnavanih treh primerov ni uresničila zakonskih znakov hujše oblike goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ. Dokazati ji je mogoče le storitev treh kaznivih dejanj temeljne oblike goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Ker je kazenski pregon za vsako od teh dejanj absolutno zastaral, je sodišče prve stopnje obtoženko oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje se s takšnimi stališči prvostopenjskega sodišča ne strinja. Ugotavlja, da "opisano in dokazano ravnanje obtoženke nudi trdno osnovo za sklep o njenem enotnem naklepu pridobiti si veliko premoženjsko korist oziroma istočasno v skladu z dikcijo 2. odstavka 217. člena KZ povzročiti veliko premoženjsko škodo". Glede na takšen njen subjektivni odnos do dejanja sodišče druge stopnje kot zmotne ocenjuje tudi zaključke prvostopenjskega sodišča glede konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja in o absolutnem zastaranju kazenskega pregona. Prvostopenjski sodbi bi bilo mogoče pritrditi le, "če iz opisa ravnanja obtoženke in izvedenega dokaznega postopka ne bi izhajal tudi subjektivni element kvalificirane oblike kaznivega dejanja". Po oceni pritožbenega sodišča so v obtoženkinem ravnanju podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 2. odstavku 217. člena KZ. Zato je pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo, prvostopenjsko sodbo spremenilo in obtoženko spoznalo za krivo tega kaznivega dejanja.

2. Zagovornik v pritožbi sodišču druge stopnje očita "napačno uporabo določb kazenskega zakona, ki se nanašajo na stek kaznivih dejanj in konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja". Pri tem se sklicuje na stališče Komentarja Kazenskega zakonika (dr. Ivan Bele, stran 313), po katerem v nadaljevano kaznivo dejanje ne morejo biti zajeta dejanja, ki so vsaka zase že absolutno zastarala; takšen je po mnenju zagovornika tudi obravnavani primer. Po pritožnikovih navedbah je nesprejemljivo tudi ravnanje pritožbenega sodišča, ki je kar samo, nasprotno kot sodišče prve stopnje, "kabinetno" ugotovilo, da je obtoženka ravnala z enotnim naklepom, kar pa bi smelo in bi lahko tudi bolje storilo le sodišče prve stopnje na podlagi neposredne izvedbe in ocene dokazov.

3. Kazenski zakonik nima posebnih določb o nadaljevanem kaznivem dejanju. V slovenski kazenskopravni praksi se je institut nadaljevanega kaznivega dejanja uveljavil kot posebna oblika navideznega realnega steka, ki se na splošno uporablja takrat, kadar storilec hkrati ali zaporedoma stori dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki iz življenjskega in pravnega stališča pomenijo celoto, posamezna dejanja pa sestavni del te celote. Pri uporabi konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja velja omejitev, da se sme uporabljati le v okviru dovoljene razlage določb kazenskega zakonika ali drugače povedano, uporaba tega instituta ne sme iti v obdolženčevo škodo.

Glede na vsebino pritožbe je treba poudariti, da se vprašanje enovitosti storilčevega ravnanja presoja na podlagi povezovalnih elementov objektivne in subjektivne narave, od katerih imajo nekateri pomen stalnih (konstantnih), drugi pa le spremenljivih (variabilnih) elementov; prvi morajo biti podani vedno, od drugih pa vsaj eden. Med konstantne elemente sodijo: istost oziroma istovrstnost kaznivega dejanja, časovna povezanost dejanj in kot subjektivni element enoten psihičen odnos storilca do nadaljevanega kaznivega dejanja, ki pa se pogosto neprimerno označuje tudi kot enoten naklep storilca. Tega elementa, ki je bil v obravnavanem primeru na prvi in drugi stopnji različno presojan, ni mogoče razumeti kot vseobsežen naklep, ki bi že na začetku izvrševanja serije kaznivih dejanj obsegal celotno storilčevo dejavnost in njen skupni rezultat oziroma, ki bi od začetka zajemal nadaljevano kaznivo dejanje v vseh njegovih bistvenih sestavinah (način, čas, kraj storitve itd.). V takšni obliki se storilčev subjektivni odnos pri nadaljevanem kaznivem dejanju zelo redko pojavlja. Kot relevanten subjektivni odnos storilca do nadaljevanega kaznivega dejanja, ki bolj ustreza življenjskim situacijam, teorija in sodna praksa štejeta tudi načelno odločitev storilca, da bo kontinuirano izvrševal kazniva dejanja, ki pa so še nedoločena po načinu, kraju, času storitve itd., ali ko vsaka nova odločitev za storitev kaznivega dejanja pomeni obnovitev prejšnje.

4. V takšnem pomenu je obtoženkin subjektivni odnos do celotne kaznive dejavnosti presojalo tudi sodišče druge stopnje, ki je pravilno in na procesno dopusten način (5. odstavek 392. člena ZKP) ugotovilo, da je izpolnjen tudi ta subjektivni element nadaljevanega kaznivega dejanja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe smiselno izhaja, da je sodišče druge stopnje navedeno odločilno dejstvo ugotavljalo v skladu z določbo 5. odstavka 392. člena ZKP, to je na podlagi drugačne presoje dejstev (in ne dokazov), katera je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki pa je iz njih napačno sklepalo, da obtoženka ni ravnala z enotnim naklepom. Neupoštevne so zato pritožbene navedbe, da sodišče druge stopnje ne bi smelo drugače kot prvostopenjsko sodišče ugotoviti odločilnih dejstev, ker ni neposredno izvajalo dokazov. Zato pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati kršitve 5. odstavka 392. člena ZKP, na katero se smiselno sklicuje pritožnik.

Zagovornik izpodbijani sodbi smiselno očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede spornega odločilnega dejstva in navaja, da je prvostopenjsko sodišče gotovo imelo tehtne razloge za oceno, da obtoženki enotnega naklepa ni mogoče očitati. Po oceni Vrhovnega sodišča se drugostopenjsko sodišče utemeljeno ni strinjalo z ugotovitvijo prvostopenjske sodbe, da so se dogodki odvijali "povsem spontano" in da ni podlage za oceno, da je pri obtoženki že od začetka obstajal naklep v smeri pridobitve velike premoženjske koristi oziroma povzročitve velike premoženjske škode. Pri tem se je višje sodišče oprlo zlasti na obremenilno izpovedbo priče Z.D., na katero se sicer sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče. Po navedbah te priče je obtoženka izposojanje denarja pojasnjevala s tem, da mora zbrati 1.000.000 DEM, da bi lahko postala zastopnica neke tuje banke in bi tako naprej posojala denar za višje obresti. Obtoženka je po navedbah priče imela razvejan sistem, kako priti do novih "strank" (posojilodajalcev), in je v ta namen angažirala tudi C.F., k sodelovanju pa je vabila tudi enega od oškodovancev (I.O.). Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je obtoženkina kazniva dejavnost potekala od marca 1995 do oktobra 1995. V tem času je izvršila tri kazniva dejanja goljufije, tako da je oškodovancem ponujala ugoden plasma njihovih sredstev z lažnivim prikazovanjem varnosti njihovih naložb in obljubljanjem visokih obresti ter jim na ta način povzročila za najmanj 6.362.649,00 SIT premoženjske škode. Obtoženkin subjektivni odnos do dejanja je bil v tem primeru sestavljen iz ponavljajočih se odločitev o dejanjih, motiviranih z istim ciljem, pridobiti si čim večjo količino denarnih sredstev za uresničitev njenih načrtov. Ugotovljeni objektivni in subjektivni povezovani elementi obtoženkinemu ravnanju z življenjskega stališča tudi po mnenju Vrhovnega sodišča dajejo značaj enovitega dejanja, pri tem pa različnost oškodovancev in časovno obdobje storitve kaznivih dejanj te enovitosti ne razbija, kot meni prvostopenjsko sodišče. 5. Nesprejemljivi so tudi ostali razlogi prvostopenjskega sodišča, s katerimi nasprotuje pravni opredelitvi (nadaljevanega) kaznivega dejanja po 2. odstavku 217. člena KZ. Kaznivo dejanje goljufije, storjeno v nadaljevanju, ki je sestavljeno iz posameznih temeljih oblik kaznivega dejanja goljufije, se po ustaljeni sodni praksi lahko pravno opredeli kot hujša oblika kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ (1.), če je izpolnjen objektivni pogoj, da je z dejanjem bila povzročena velika premoženjska škoda (3. točka 13. odstavka 126. člena KZ), (2.), če je tudi v subjektivnem pogledu dokazano, da se je storilec nastanka takšne škode zavedal in jo je hotel oziroma privolil v njen nastanek in (3.), če so izpolnjeni tudi vsi ostali že omenjeni pogoji, ki so potrebni, da se dejanje pravno opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje. Vsi našteti pogoji so v obravnavanem primeru po mnenju Vrhovnega sodišča izpolnjeni. S takšno pravno kvalifikacijo, ki v ničemer ne spreminja teže obtoženkinega ravnanja, je zajeta celotna kriminalna količina tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu. Opustitev strožje pravne kvalifikacije pa bi ob ugotovljenem psihičnem odnosu obtoženke do dejanja ter njenem naklepnem odnosu do kvalifikatorne okoliščine (velika premoženjska škoda) pomenila neutemeljeno priviligiranje storilke.

6. Pritrditi pa je treba pritožnikovemu stališču v zvezi z zastaranjem kazenskega pregona. Obtoženkino ravnanje je bilo z izpodbijano sodbo pravno opredeljeno kot hujša oblika nadaljevanega kaznivega dejanja po 2. odstavku 217. člena KZ. Zastaranje kazenskega pregona začne teči tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno (1. odstavek 112. člena KZ). Ker pri nadaljevanem kaznivem dejanju ne gre za več kaznivih dejanj temveč za eno, sestavljeno iz več delov, začne teči zastaranje od storitve zadnjega dejanja. Po stališču komentarja, na katerega se sklicuje pritožnik, kar je tudi sicer prevladujoče stališče teorije in sodne prakse, ki konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja uporablja zgolj v okviru dovoljene razlage KZ, v nadaljevano kaznivo dejanje ne sodijo posamezna kazniva dejanja, glede katerih je kazenski pregon absolutno zastaral. Višje sodišče se z vprašanjem zastaranja ni ukvarjalo, sodišče prve stopnje pa je, ne glede na zmotno oceno glede pravne opredelitve obtoženkinega ravnanja, pravilno ugotovilo, da je pregon za posamezna kazniva dejanja temeljne oblike goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ absolutno zastaral. V kazenskem zakoniku, ki ga je v obravnavanem primeru treba uporabiti kot milejši zakon (2. odstavek 3. člena KZ/95), je bila za temeljno obliko kaznivega dejanja goljufije predpisana kazen do treh let zapora. Za takšno kaznivo dejanje pregon zastara, ko pretečejo tri leta od storitve dejanja (5. točka 1. odstavka 111. člena KZ), v vsakem primeru pa, ko preteče dvakrat toliko časa (6. odstavek 112. člena KZ). Obravnavana kazniva dejanja so bila storjena v neugotovljenih dneh od marca do oktobra 1995. Tako je treba ugotoviti, da je kazenski pregon za vsa ta kazniva dejanja absolutno zastaral, to pa je okoliščina, ki izključuje nadaljnji kazenski pregon.

Vrhovno sodišče je zaradi navedenega ugodilo utemeljeni pritožbi zagovornika in ugotovljeno kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP odpravilo tako, da je drugostopenjsko sodbo spremenilo in obtožbo zoper obtoženko zavrnilo iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP.

Skladno z določbo 1. odstavka 96. člena ZKP je glede na izid postopka odločilo, da stroški kazenskega postopka v obsegu, kot izhaja iz izreka te odločbe, obremenjujejo proračun.

Po določbi 3. odstavka 105. člena ZKP lahko v izreku te odločbe navedeni oškodovanci svoje premoženjskopravne zahtevke uveljavljajo v pravdi.