Jedro

Objava faksimilov dokumenta, s katerimi tožnika dokazujeta resničnost svojih trditev v besedilu popravka, ponovna objava iste naslovnice z zahtevanim naslovom in podnapisom ter objava oglasov o izdaji časopisa, ki bo vsebovala popravke, v drugih sredstvih javnega obveščanja, presega namen zakonodajalca, kot je opredeljen v 26. členu ZMed, zato tožnika do objave takega popravka nista upravičena.

Izrek

r a z s o d i l o :

1. Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in

III. točki spremeni tako, da se glasi:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku 15 dni na notranjih straneh časopisa objaviti naslednji prispevek (ki mora biti ustrezno označen in najavljen v samem kazalu časopisa z naslovom "Demokracija se je zlagala") z naslovom "Demokracija se je zlagala" (z enako velikimi črkami, kot so bile uporabljene 6.10...). Pod naslovom sledi naslednji tekst (najprej odebeljen, kot je spodaj navedeno):

"Trditev iz članka Bratu..., dne 6.10..., češ, da je M.B. svojemu bratu zagotovil, da je v preteklih letih prejel najmanj 37 MIO SIT davkoplačevalskega denarja, iz računa E., ki je v državni lasti, pa še 11 MIO SIT, je povsem izmišljena. M.B. s posli svojega brata F.B. nima ničesar. F.B.je uspešen in uveljavljen informatik, ki deluje na trgu ponudbe informacijskih storitev. V zadnjem času deluje preko podjetja B..., d.o.o., katerega ustanovitelj in edini lastnik je. Da gre za uspešnega informatika, dokazuje dejstvo, da je že med študijem pokazal nadpovprečne sposobnosti za obvladovanje Oracla, redno diplomiral 7.9.2001 in zato relativno hitro potem magistriral (31.4.2004). Zato ni čudno, da so ga posamezni koristniki in iskalci domačega znanja na področju uvajanja informacijskih sistemov opazili in angažirali že med študijem. Vedno je bil predan delu in vedno je tudi izpolnjeval pogodbene obveznosti, ki jih je prevzel. Nikdar ni zlorabljal svojih pogodbenih odnosov ter plačila za svoje delo za dejavnosti, ki jih naročniki ne bi želeli in naročili. Tako tudi svojih šolskih obveznosti, vključno z magistrskim delom in diplomsko nalogo, ni mešal s svojimi poslovnimi obveznostmi. Ker članek za nasprotno trditev ne ponuja nobenih dokazov, so tovrstna namigovanja o tem, "da ni nič narobe, če pišemo, da je verjetno študiral in pripravljal svojo diplomsko nalogo", čisto navadno podtikanje. Da ne gre zgolj za novinarkino neznanje in nesposobnost pri ugotovitvi in ovrednotenju dela F.B., temveč za njeno zavestno obrekovanje, izhaja že iz njenih prejšnjih člankov, pa tudi povsem jasno iz njenega zadnjega članka, kjer mora, kot pravi, "popravljati zapise v nekaterih občilih iz pred nekaj let, češ da naj bi nekateri drugi mediji poročali, da je F.B. na CVI predvsem igral računalniške igrice", čeprav je novinarki Vidi K. popolnoma jasno, da te laži, razen nje same pred časom, ni zapisal noben medij. Prav tako je novinarki in uredništvu D.. že dolgo znano, da F.B. nikdar ni bil zaposlen na CVI in zato se novinarki seveda do tega podatka ni bilo potrebno dokopati "z velikimi težavami".

V svoji vnemi kako M.B. in njegovega brata čim bolj oblatiti, je novinarka presegla tudi po diskreditaciji drugih oseb, pri čemer ji ni bilo mar, da s tem, ko drugim očita storitev kaznivega dejanja, pravzaprav sama uresničuje znake le-teh. Takšna je brez dvoma trditev, da je direktorica Vladne službe za zakonodajo, Ksenija M.G., morala za svoje imenovanje na direktorski polložaj, to plačati s sklenitvijo pogodbe s F.B.. Ta trditev je popolna laž, za katero lahko trdimo, da je storjena povsem zavestno, saj je upravičeno pričakovati, da oseba, ki se razglaša za novinarko, premore toliko znanja in toliko spretnosti, da brez težav ugotovi, da kdaj, kako in zakaj je bila Ksenija M.G. imenovana za direktorico (konec koncev je to razvidno že iz spletnih strani Ministrstva za javno upravo). M.B. pri tem ni imel nič, niti ni predlagal njenega imenovanja, niti ni nikdar bil v vlogi, da bi lahko odločal o njenem imenovanju. Tudi sicer M.B. o kakršnihkoli poslih, ki jih je F.B. imel oziroma sklepal z Vladno službo za zakonodajo, ne ve ničesar.Izmišljene so tudi vse ostale trditve v članku, od članstva F.B. na Mobitelovi regati (na kar članek namiguje), do pavšalnih pogodb, do cene ur in sprevračanja dobronamernosti F.B. do pogodbenih kršitev s strani države v zvezi s kasnitvijo plačil v očitke direktorici vladne službe, kot tudi tista, ki kar na dveh mestih trdi, "da je registracija podjetja B.. na naslovu stanovanja F.B. v nasprotju z zakonskimi predpisi" in tista, ki pod fotografijo trdi, da to podjetje "proti pravilom deluje kar v stanovanju". Ker gre za zakonito ustanovljeno podjetje in je kot takšno registirano in vpisano v sodni register ter ima tudi vsa potrebna dovoljenja za delovanja, je tudi ta laž napisana z očitnim namenom škodovati njegovemu poslovanju na trgu. Sicer pa je zaslužek v bruto znesku 48 MIO SIT (če bi bil res takšen, saj vključuje tudi DDV, ki je šel v državni proračun) za vrhunsko delo in avtorske pravice za obdobje dobrih 5 let bistveno nižji kot za plačilo teh storitev določa tarifa Gospodarske zbornice Slovenije.

Zadnji članek Vide K. seveda ni edini z lažno vsebino in namenom obrekovanja ter povzročanja škode, takšni so praviloma vsi njeni zapisi.

M. in F.B."

III. Tožnika sta nerazdelno dolžna tožencu v 15 dneh povrniti

80.520,00 SIT njegovih stroškov postopka na prvi stopnji, pod izvršbo.

2. Pritožba tožnikov se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II.

točki izreka potrdi.

3. Tožnika sta nerazdelno dolžna tožencu v 15 dneh povrniti 91.235,00 SIT njegovih stroškov pritožbenega postopka, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnikov. Tožencu je naložilo, da mora v časopisu D.. objaviti njun prispevek z naslovom "Demokracija se je zlagala" z zahtevano vsebino (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je njun zahtevek v preostalem delu (II. točka izreka sodbe), namreč, da je toženec dolžan na naslovni strani časopisa ponovno objaviti isto fotografijo prvega tožnika in na enak način kot dne 6.10... objaviti zahtevani zapis in podnaslov, nadalje, to temo na lastne stroške objaviti v oglasih na dan izida časopisa v vseh sredstvih javnega obveščanja, kjer so bili objavljeni oglasi za izdajo z dne 6.10...; zavrnilo pa je tudi zahtevek tožnikov, naj bodo ob članku objavljeni faksimili izpiska iz sodnega registra za podjetje B.., dovoljenje za opravljanje dejavnosti v stanovanju in interni izpisek spletne strani Ministrstva za javno upravo, Uradniškega sveta, vse z zahtevanim komentarjem.

Nazadnje je tožencu naložilo, da mora tožnikoma povrniti 2.232,00 SIT njunih pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od sodbe dalje (III.

točka izreka sodbe).

Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnika uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge, toženec pa se sklicuje na napačno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnika predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njunemu zahtevku v celoti ugodi.

Toženec pa predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne še preostali del tožbenega zahtevka, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnika navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati tudi strukturo bralcev. K obveščanju bralcev namreč še najbolj prispeva naslovna stran časopisa. Veliko bralcev časopisa D.. kaj več od naslovne strani sploh ne prebere, naslovnico pa vidijo razstavljeno na prodajnih kisokih tudi bralci drugih časopisov. Iz sodbe ni razvidno, kako je bilo zadoščeno interesu tistih bralcev, ki časopisa z dne 6.10... niso imeli v rokah. Ti so ostali zgolj enostransko informirani, obenem pa z izpodbijano sodbo ni bilo zadoščeno zakonitim in ustavnim pravicam tožnikov. Ni jasno, zakaj je sodišče zavrnilo zahtevo za objavo faksimilov dokumentov, ki vsebujejo dejstva in okoliščine, s katerimi tožnika izpodbijata trditve iz objavljenega obvestila. Takšna odločitev ni logična, saj bi bilo besedilo popravka, če bi tožnika vanj vključila vsebino teh dokumentov, še vedno krajše od objavljene informacije. Nenavsezadnje je D... te dokumente, ki jih sicer ni objavila, v isti in naslednji številki komentirala. Ker so bile ob spornem članku kot njegov sestavni del objavljene fotografije s posameznimi pripisi, imata tožnika pravico terjati objavo zahtevanih dokumentov z njunimi komentarji. Ti dokumenti so namreč nosilci dejstev in okoliščin, s katerimi tožnika izpodbijata vsebino objavljenega obvestila. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da 1. in 2. točka tožbenega zahtevka nista informaciji. Funkcija naslovnice je prav ta, da pritegne bralca in pri njem zbudi interes, da poišče članek, ki vsebuje ustrezne informacije. Tožnika sta z zahtevano objavo naslovnice in oglasov hotela doseči enako pozornost bralcev, gledalcev in poslušalcev do objavljenega popravka. Tožnika se pritožujeta tudi proti odločitvi o pravdnih stroških. Sodišče jima je priznalo le tretjino njunih stroškov, čeprav sta s tožbo v bistvu uspela, medtem ko toženčevi pravdni stroški niso bili odvisni od tožbenega zahtevka, saj s svojim ugovorom ni uspel. Toženec v svoji pritožbi poudarja, da je bil popravek objavljen v neokrnjeni obliki, brez sprememb, dopolnitev ali krajšanja v 42. številki D...z dne 20.10...v rubriki "Poštni predal 4315". Ta rubrika zaseda stalno programsko mesto v časopisu in je namenjena prav objavi popravkov in odgovorov. Sodi med najbolj brane rubrike v D.. Običajna praksa je, da popravek nosi isti naslov, kot ga je imel prvotni članek, saj tako bralci vedo, na kateri članek se popravek nanaša. Gre torej za enakovredno mesto, ki ga za objavo zahteva zakon. V zvezi s tem se toženec sklicuje na stališče Vrhovnega sodšča RS v sodbi opr. št. II Ips 551/95. Nanj se je skliceval že v odgovoru na tožbo, vendar se sodišče do tega njegovega ugovora sploh ni opredelilo.

Toženčeva pritožba je utemeljena, pritožba tožnikov pa ne.

Pravdni stranki v svojih pritožbah nista določno navedli postopkovnih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje. Pritožbeni preizkus je pokazal, da uradoma upoštevnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Izpodbijana sodba ima jasne in zadostne razloge, da jo je mogoče preizkusiti. Čeprav se sodišče ni izjavilo o stališču revizijskega sodišča, na katerega se je skliceval toženec, ne gre za postopkovno kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodna praksa namreč ni formalni pravni vir in sodišče prve stopnje na navedeno revizijsko stališče pri odločanju ni bilo vezano.

Sicer pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se je sodišče prve stopnje izreklo o vprašanju, ali objava popravka med pismi bralcev pomeni objavo na enakem ali enakovrednem mestu programskega prostora, ki ga za tako objavo predpisuje 27. člen Zakona o medijih (ZMed; Uradni list RS, št. 35/01 in 123/04). Toženec torej ni ostal brez odgovora na ta svoj ugovor, zato njegova pravica do obravnavanja v postopku ni bila kršena. Potemtakem ni nobenega razloga za predlagano razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožnika v pritožbi nista določno pojasnila, katerih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali jih je napačno ugotovilo. Sodišče druge stopnje na posplošene pritožbene očitke ni dolžno odgovarjati.

Ocenjuje pa, da so bila v postopku na prvi stopnji sicer pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva, le materialno pravo je bilo (delno) napačno uporabljeno.

Toženec utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da rubrika "Gospodarstvo", v kateri je bil objavljen sporni članek, in rubrika "Poštni predal 4315", v kateri je bil objavljen popravek, nista enakovredni. Sodišče prve stopnje je namreč pri tem upoštevalo zgolj mesto, ki ga rubriki zasedata v časopisu D.., saj se prva rubrika pojavlja v prvem, druga pa v zadnjem delu časopisa. Takšna presoja pa po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča. Razumljivo je, da imata obe rubriki glede na svojo vsebino različen pomen, vendar ni mogoče spregledati dejstva, da rubrika "Poštni predal 4315" ni namenjena le objavi pisem bralcev, ampak tudi objavi popravkov in odgovorov oseb, katerih pravice ali interesi so bili prizadeti z objavami v časopisu. Toženčevi trditvi, da ima navedena rubrika tak namen, nadalje, da zaseda stalno programsko mesto v časopisu in da sodi med njegove najbolj brane rubrike, tožnika nista niti oporekala.

Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato mogoče zaključiti, da je toženec z objavo popravka v navedeni rubriki dne 20.10... izpolnil svojo zakonsko obveznost, ker je bil popravek objavljen na enakovrednem mestu programskega prostora. Tožnika torej nista upravičena do ponovne objave popravka, zato bi moralo sodišče prve stopnje njun tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti.

Dejstvo, da popravek ni nosil naslova, kot sta ga zahtevala tožnika ("Demokracija se je zlagala"), ni odločilno. Ker je takšen naslov brez dvoma žaljiv, ga odgovorni urednik glede na določilo 4. alinee

31. člena ZMed v nobenem primeru ne bi bil dolžan objaviti.

Nasprotno, iz tega razloga bi lahko celo zavrnil objavo celotnega besedila, ki ga je vseboval zahtevani popravek. Tožnika imata sicer prav, da je pri presoji enakovrednosti mesta programskega prostora treba upoštevati poleg števila bralcev tudi njihovo strukturo. Če njuna pritožbena trditev, da veliko bralcev časopisa D... prebere le naslovno stran, ustreza resnici, pa bi to pomenilo, da tožnika sploh ne bi bila upravičena do objave zahtevanega besedila v časopisu, ampak le do ustreznega popravka na naslovni strani. Odveč je tudi pomislek tožnikov glede tistih bralcev, ki časopisa z dne 6.10...

niso nikdar imeli v rokah. Pravice in interesi tožnikov namreč zaradi tistih bralcev, ki spornega članka niso prebrali, niso mogli biti prizadeti. Zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti je namenjena pravica do odgovora, ki jo predpisuje 42. člen ZMed. Tožnika v obravnavanem primeru pa nista zahtevala odgovora na objavljeno informacijo, ampak objavo popravka, pri katerem gre za uveljavljanje zasebnopravnih in ne javnopravnih interesov.

Po 4. odst. 26. člena ZMed je s pravico do popravka omogočeno popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, kot tudi navajanje dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Prizadeti lahko torej samo v tem zakonskem okviru doseže svoje zadoščenje zaradi objave obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes.

Tožnika lahko zato izven tega okvira, če menita, da je sporni članek prizadel njuno ustavno pravico do osebnega dostojanstva, terjata svoje zadoščenje z drugimi pravnimi sredstvi, tistimi, ki jih predpisuje Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/01).

Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je zavrnilo zahtevo tožnikov za objavo faksimilov dokumentov ob besedilu popravka. Pravica do objave popravka namreč ni namenjena dokazovanju resničnosti ali neresničnosti dejstev, ampak pomeni zgolj pravico do navajanja dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Ob tem ni pomembno, da je tudi sporni članek vseboval fotografije. Tožnika namreč nista niti določno trdila, da so te fotografije ponaredki, oziroma, da izkrivljeno prikazujejo dejansko stanje in s tem kršijo njune pravice ali interese. Enako velja za sporno naslovnico. Res je sicer, da imajo tudi fotografije in druge slikovne vsebine lahko funkcijo obvestila ali informacije, lahko pa so zgolj ilustracija objavljenega besedila. Stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za informacijo, je po oceni pritožbenega sodišča pravilno.

Navsezadnje temu posredno pritrjujeta tudi sama tožnika v pritožbi, ko navajata, da je bila funkcija naslovnice pritegniti bralca in pri njem vzbuditi interes, da poišče članek, ki vsebuje ustrezne informacije. Trditev tožnikov, da je toženec v isti številki D.., v kateri je bil objavljen sporni popravek, komentiral dokumente, ki bi jih po njuni zahtevi moral objaviti poleg besedila popravka, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje po 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 69/05 in 90/05) pri odločanju ne sme upoštevati.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tudi objavo zahtevanih oglasov v drugih sredstvih javnega obveščanja. Ne le, da takšna zahteva presega namen zakonodajalca, kot izhaja iz 26. člena ZMed in splošnih načel tega zakona, ampak tudi toženčeva pasivna legitimacija za ta zahtevek ni podana. Tožnika bi morala terjati objavo ustreznega popravka od tistih sredstev javnega obveščanja oziroma njihovih odgovornih urednikov, ki so objavili sporne oglase. Dejstvo, da je šlo za plačane oglase, namreč ne pomeni, da tudi za njihovo objavo odgovarja toženec.

Po 27. členu ZMed mora odgovorni urednik objaviti popravek brez sprememb in dopolnitev. To pravilo velja tudi za sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku za objavo popravka. Sodišče zato ne sme posegati v vsebino popravka, tako da ugodi le delu tožbenega zahtevka, saj bi to dejansko pomenilo odločanje mimo postavljenega zahtevka. Tožnika sta v obravnavanem primeru svoj zahtevek za objavo popravka (pred tožbo in v tožbi) oblikovala tako, da sta v popravek vključila ne le objavo svojega besedila popravka, ampak tudi objavo faksimilov zahtevanih dokumentov, ponovno objavo naslovnice z zahtevanim napisom in podnaslovom ter objavo oglasov o izdaji časopisa, ki bo vsebovala popravek, v drugih sredstvih javnega obveščanja. Ker tožnika po navedenem ne bi bila upravičena zahtevati objave faksimilov dokumentov, naslovnice in oglasov, bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še v preostalem delu, medtem ko je pritožbo tožnikov proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

V skladu z 2. odst. 165. člena ZPP je bilo treba ponovno odločiti še o stroških postopka. Ker sta tožnika s tožbo propadla, morata tožencu po 1. odst. 154. člena ZPP povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur.

list RS, št. 67/03) in Zakonom o sodnih taksah s taksno tarifo (Ur.

list SRS, št. 1/90 in Ur. list RS, št. 48/90 do 73/03). Stroški postopka na prvi stopnji obsegajo stroške za sestavo odgovora na tožbo, stroške za zastopanje na glavni obravnavi, administrativne stroške in 20% DDV. Skupaj znašajo 80.520,00 SIT. Stroški pritožbenega postopka pa obsegajo stroške za sestavo pritožbe in poročila stranki, sodno takso za pritožbo, administrativne stroške in 20% DDV. Skupaj znašajo 91.235,00 SIT. Toženec pa ni upravičen do priglašenih stroškov za posvet s pooblaščencem, ker so ti že zajeti v stroških za sestavo pritožbe.