Jedro

Tožena stranka je ukinila kadrovsko splošno službo (to je delovno mesto tožnice) in je tožničino delo razdelila med druge delavce, kar formalno ustreza opredelitvi organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Vendar pa je iz celotnega poteka dogodkov, ki so pripeljali do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, očitno, da je bila takšna sprememba organizacije dela zgolj posledica predhodne odločitve direktorja tožene stranke, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nezadovoljstva z njeno zunajslužbeno dejavnostjo vedeževanja. Tožnica je bila o tem, ali v resnici opravlja dejavnost vedeževanja, vprašana v sredo in ji je bilo že takrat zagroženo z odpovedjo, če bo odgovor pozitiven. Prvi naslednji delovni dan tožnice (v petek) je direktor tožene stranke to grožnjo tožnici ponovil še v neposrednem pogovoru in prvi naslednji delovni dan (v ponedeljek) sprejel odločitev o takojšnji ukinitvi kadrovsko splošne službe, pri čemer je ta odločitev pomenila zgolj ukinitev tožničinega delovnega mesta. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 25. 4. 2013 (točka I izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo 13. 8. 2013 in je trajalo do 15. 1. 2014 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja od 13. 8. 2013 do 15. 1. 2014 prizna delovno dobo, jo prijavi v zavarovanje in ji iz naslova plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto plačo v višini 2.809,77 EUR, kot če bi tožnica delala, izplača prispevke in davke iz bruto zneska plače, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in tožnici izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov, tj. od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 14.048,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2013 do plačila (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 1.297,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev (točka V izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, prav tako je pravilno ugotovilo, da je organizacija delovnih mest v pristojnosti delodajalca. Tožena stranka pa ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo zgolj za navidezen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da so bili pravi razlogi za odpoved subjektivne in ne objektivne narave. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, ker je opravljala storitve vedeževanja, je v nasprotju z listinami v spisu in izpovedbo direktorja tožene stranke. Ta je na izrecno vprašanje, ali je bilo vedeževanje razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi jasno odgovoril, da navedeno ni bilo razlog za odpoved. Direktor tožene stranke je pojasnil objektivne razloge za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je razen tega predložila celo vrsto listin, s katerih izhaja, da je bilo poslovanje tožene stranke težko, da je vseskozi manjkalo likvidnih sredstev. Tožena stranka je z ukinitvijo delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica ustvarilo letni prihranek preko 40.000,00 EUR. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izvedla ocenjevanje uspešnosti delovanja posameznih režijskih služb, saj je direktor tožene stranke izpovedal, da je takšno ocenjevanje opravil. Direktor tožene stranke je ob konstantnem ocenjevanju dela režijskih služb, kar je razvidno iz službenih nalogov, prišel do ugotovitve, da je potrebno kadrovsko splošno službo ukiniti. Sodišče se opira zgolj na enega od segmentov poročil o izvedbi zunanje presoje A., ni pa navedlo ostalih segmentov glede katerih je zunanji presojevalec ugotovil pomanjkljivosti in nedoslednosti, čeprav je direktor tožene stranke na to ob svojem zaslišanju izrecno opozoril. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede višine dosojene odškodnine v znesku 14.048,85 EUR. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica mlada in lahko zaposljiva, kar je razvidno tudi iz tega, da je že v pol leta dobila novo zaposlitev. Prav tako ni upoštevalo, da je tožnica ob odpovedi prejela ustrezen znesek odpravnine in da je v času brezposelnosti prejemala nadomestilo. Tožnica je neposredno po odpovedi zaprla svoj s.p., s čimer si je sama onemogočila pridobivanje zaslužka v času po poteku odpovednega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - direktor tožene stranke je v sredo, 20. 3. 2013 tožnici poslal elektronsko sporočilo, v katerem je bila prošnja za odgovor na vprašanja v zvezi s tekočim zadevami, dodano pa je bilo tudi vprašanje, ali se tožnica ukvarja z vedeževanjem in opozorilo, da ji bo v primeru pozitivnega odgovora odpovedana pogodba o zaposlitvi; - tožnica je bila naslednjega dne odsotna z dela, v petek 22. 3. 2013 pa je odšla k direktorju tožene stranke, da se z njim pogovori o prejetem elektronskem sporočilu; pri tem je med njima prišlo do prepira, tožnica mu je pojasnila, da v okviru popoldanskega s.p. dela na B., kot svetovalka v oddaji C., direktorja pa je pogodba s B. tako zmotila, da je tožnici rekel, da ji lahko takoj odpove pogodbo o zaposlitvi in jo je napodil iz pisarne; - v ponedeljek, 25. 3. 2013 je direktor tožene stranke izdal službeni nalog, ki je vseboval odločitev o takojšnji ukinitvi kadrovsko splošne službe, kar je vključevalo tudi ukinitev delovnega mesta vodje kadrovsko splošne službe; - zakoniti zastopnik tožene stranke pri tem nikoli ni omenjal ukinitve kadrovsko splošne službe; - zaradi ukinitve kadrovsko splošne službe je nepotrebno postalo zgolj delo, ki ga je opravljala tožnica; - 2. 4. 2013 je tožena stranka tožnico obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dne 25. 4. 2013 pa je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi; - na odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je pomembno vplivalo tudi nezadovoljstvo direktorja tožene stranke s tožničinim delom, saj ga je ocenjeval kot nevestno in malomarno.

Pritožba neutemeljeno graja dokazni zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi opravila kakršnekoli analize, iz katerih bi izhajala zatrjevana potreba po organizacijskih spremembah. Tožena stranka takšnih dokazil v resnici ni predložila. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na izpovedbo direktorja tožene stranke, o tem, da je opravil primerjavo uspešnosti delovanja posameznih režijskih služb in pri tem ugotovil, da kadrovska služba ne prinaša dodane vrednosti. Vendar pa iz takšne izpovedbe ne izhaja, da bi bila ideja o ukinitvi kadrovsko splošne službe sprejeta, ali pa vsaj nakazana, pred incidentom med tožnico in direktorjem zaradi opravljanja dejavnosti vedeževanja. Tudi sicer obstoj predhodnih analiz ne more biti odločilen za ta spor, glede na ugotovitev sodišča prve stopnje o zlorabi instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede neustreznosti povzemanja poročila o izvedbi zunanje presoje A. (priloga A48). Sodišče prve stopnje je povsem korektno povzelo, da je v tem poročilu med dobrimi lastnostmi tožene stranke naveden plan usposabljanja v kadrovsko splošni službi. Dejansko je to edina konkretna omemba te službe v navedenem poročilu, zato ni razumljiv pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni povzelo tistih segmentov, glede katerih so bile ugotovljene pomanjkljivosti in nedoslednosti, saj se ti segmenti očitno ne nanašajo na kadrovsko splošno službo. Razen tega ob ugotovitvi, da so bili dejanski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi drugi, kot pa so navedeni v odpovedi, morebitne drugačne ugotovitve o vsebini poročila, niti ne bi mogle biti odločilne za ta spor.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da je šlo v tem primeru za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Res je, da je tožena stranka ukinila kadrovsko splošno službo (dejansko je to pomenilo le ukinitev delovnega mesta tožnice) in da je tožničino delo razdelila med druge delavce, kar formalno ustreza opredelitvi organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.). Vendar pa je iz celotnega poteka dogodkov, ki so pripeljali do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, več kot očitno, da je bila takšna sprememba organizacije dela zgolj posledica predhodne odločitve direktorja tožene stranke, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nezadovoljstva z njeno zunajslužbeno dejavnostjo vedeževanja. To je razvidno predvsem iz časovnega poteka dogodkov, saj je bila tožnica o tem ali v resnici opravlja takšno dejavnost vprašana v sredo, 20. 3. 2013 in ji je bilo že takrat zagroženo z odpovedjo, če bo odgovor pozitiven. Prvi naslednji delovni dan tožnice, tj. v petek 22. 3. 2013 je direktor tožene stranke to grožnjo tožnici ponovil še v neposrednem pogovoru in prvi naslednji delovni dan v ponedeljek, 25. 3. 2013 sprejel odločitev o takojšnji ukinitvi kadrovsko splošne službe, pri čemer je ta odločitev pomenila zgolj ukinitev tožničinega delovnega mesta. Odločitev o ukinitvi službe in s tem ukinitvi delovnega mesta tožnice je bila tako očitno sprejeta in izvedena na podlagi impulzivne reakcije direktorja na ugotovitev, da tožnica opravlja po njegovi oceni neprimerno dejavnost vedeževanja. Tej odločitvi je botrovalo tudi siceršnje nezadovoljstvo direktorja z delom tožnice, ki naj bi bilo po njegovem mnenju nevestno in malomarno.

Neprepričljiva so pritožbena pojasnila tožene stranke o domnevnih drugih razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi bila odločitev o ukinitvi kadrovsko splošne službe v resnici posledica stroškovne in kadrovske racionalizacije ter slabega učinka te službe v primerjavi z drugimi režijskimi službami, potem bi direktor tožene stranke to možnost prav gotovo omenjal že kdaj prej, ne pa da se je vse zgodilo le v obdobju nekaj dni in v očitni povezavi z nezadovoljstvom zaradi tožničinega dela pri televizijski postaji B.. Pri tem je več kot zgovorno, da direktor tožene stranke odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni omenil v zvezi z „stroškovno in kadrovsko racionalizacijo“, temveč v zvezi z opravljanjem dejavnosti vedeževanja (elektronsko sporočilo z dne 20. 3. 2013). Tudi iz izpovedbe direktorja tožene stranke, da ni sprejel tožničine razlage, da je šlo za pomoč ljudem v stiski in ne za vedeževanja ter da zanj in preostali kolektiv ukvarjanje z vedeževanjem ni bilo sprejemljivo, izhaja, da je bila ravno ta dejavnost tožnice dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V takšnem primeru kot je konkretni, ko je tožnici uspelo dokazati, da je delodajalec dejansko zlorabil institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je spremembo organizacije dela izvedel izključno zato, da je s tem prikril neke druge, dejanske razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodišče takšni zlorabi ne more nuditi varstva. Bilo bi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki kot temeljno obligacijsko načelo velja tudi pri sklepanju, izvajanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi, če bi sodišče takšni zlorabi pritrdilo, češ, saj je dejansko prišlo do spremembe organizacije dela in pri toženi stranki ni več kadrovsko splošne službe, delo tožnice pa je razdeljeno med druge delavce ali pa zunanje izvajalce. Ta okoliščina je lahko kvečjemu razlog za uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, do česar je v tem sporu tudi dejansko prišlo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob ugotovitvi, da je bilo delovno mesto tožnice dejansko ukinjeno iz razlogov, ki so se nanašali na tožnico (ukvarjanje z vedeževanjem, nezadovoljstvo z njenim delom) je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da je bila sprememba organizacije dela namenjena zgolj izpolnitvi formalnega pogoja, na podlagi katerega je tožena stranka tožnici lahko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je takšno odpoved utemeljeno štelo za nezakonito. V kolikor je tožena stranka menila, da tožnica z opravljanjem dejavnosti vedeževanja (kot je njeno delo ocenjeval direktor tožene stranke) oziroma svetovanja (kot ga prikazuje tožnica sama), krši obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, potem bi zoper njo moral ukrepati drugače in ne z uporabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Enako velja glede ocene, da tožnica dela ne opravlja dobro. Navedeni dejanski vzroki za odpoved bi lahko bili kvečjemu razlog za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali pa tudi za odpoved iz razloga nesposobnosti, ne pa za odpoved iz poslovnega razloga.

Glede na to, da tožnica ni želela nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do tožničine zaposlitve pri drugem delodajalcu tj. do 15. 1. 2014. Pri tem se je sodišče prve stopnje sicer nepravilno sklicevalo na določbo 118. člena ZDR, čeprav bi moralo uporabiti določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih iz leta 2013 (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), vendar navedeno ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, saj sta obe določbi v tem delu identični. Na podlagi določbe 1. odstavka 118. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi utemeljeno naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tj. za čas od 13. 8. 2013 do 15. 1. 2013 prizna delovno dobo, jo prijavi v zavarovanje in ji iz naslova plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto plačo v višini 2.809,77 EUR (višina med strankama ni bila sporna), zanjo plača davke in prispevke ter ji izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je tožnici dosodilo odškodnino (pravilno denarno povračilo) v višini 14.048,85 EUR. Ni bistveno da ZDR-1 namesto o odškodnini (kar je bil izraz, ki ga je uporabljal ZDR), govori o ustreznem denarnem povračilu. V obeh primerih gre za isto denarno odmeno zaradi odpovedi pravice do reintegracije v višini največ 18-ih mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tudi ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa 2. odstavek 118. člena ZDR-1, je dosojeno denarno povračilo v višini petih mesečnih plač tožnice potrebno oceniti kot ustrezno. V skladu z 2. odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju dejstev, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 4 leta, da ima sicer 14 let delovnih izkušenj, da je novo zaposlitev dobila dobrih pet mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana z zlorabo tega inštituta, ter da je bila tožnica upravičena do odpovednega roka in nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ni možen zaključek, da bi bilo dosojeno denarno povračilo nesorazmerno oziroma previsoko.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sicer pa tožena stranka do povrnitve pritožbenih stroškov ne bi bila upravičena niti v primeru, če bi s pritožbo uspela. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.