Jedro

Delodajalec, ki je odgovoren za organizacijo varnega dela, ne bi smel tolerirati ravnanja delavcev, ki so cevi dvigovali na nepravilen način, če se je to dogajalo že pred obravnavano nesrečo in je za to vedel.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 21.000,00 EUR ter za materialno škodo v znesku 2.333,20 EUR, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2007 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.000,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni ali razveljavi. Navaja, da je delo, v katerem je utrpel poškodbo, opravljal na povsem običajen način, s takšnim načinom dela so bili seznanjeni tudi odgovorni in mu iz tega razloga ni mogoče pripisati soodgovornosti za škodo. To so potrdile tudi zaslišane priče, navzoče pri škodnem dogodku. Nobena od zaslišanih prič ni trdila, da bi kadarkoli in na kateremkoli gradbišču šope cevi dejansko premikali tako, da bi prenašali vsako cev posebej, ker na gradbišču za takšno premikanje nikoli ni časa. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca za varstvo pri delu nedvomno izhaja, da je način premikanja cevi preko vzvodov sicer nepravilen, vendar bi se tveganje za nastanek poškodbe tudi pri takšnem načinu dela dalo zmanjšati s koordiniranim in vodenim postopkom, kjer bi se preprečilo, da bi bil en delavec obremenjen z večjo silo. Ugotovitev sodišča, da delo, ki ga je opravljala tožeča stranka v času škodnega dogodka, ni šteti kot nevarno dejavnost, nima podlage v dejanskem stanju in izvedenih dokazih. Tožeča stranka s trditvami o tem tudi ni prekludirana. Sodišče bi moralo ocenjevati okoliščine obravnavanega primera tako, kot so se dejansko zgodile in delo, ki se je dejansko opravljalo. Pritožnik trdi, da delodajalec ni izpolnil svojih obveznosti ter se pri tem sklicuje na določbe Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih vozil, Zakona o delovnih razmerjih, Zakona o varnosti in zdravju pri delu ter Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen. Dolžnost delodajalca ni le v tem, da delavca seznani s pravili varnega dela, temveč, da nadzoruje in preverja, na kakšen način delavci opravljajo delo, ali ga opravljajo po navodilih in ali imajo tudi zagotovljena ustrezna delovna sredstva za varno izvedbo odrejenega dela. Iz zaslišanja priče A. J., delovodje na gradbišču, nedvomno izhaja, da delavcem ni povedal, kakšen je pravilen način premikanja ceni, ni jim dal jasnih navodil, kako je treba šop cevi odmakniti, ni nadzoroval, kako se delo izvaja. V konkretnem primeru je tožnik svoje delo opravljal na enak način, kot ga je videl opravljati druge delavce in kar je bila tudi siceršnja praksa dela pri toženi stranki.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnik je 14.7.2005 kot delavec zavarovanke tožene stranke utrpel poškodbo pri delu. Opis škodnega dogodka, kot izhaja iz trditev tožnika, med strankama ni sporen: tožnik je kritičnega dne delal na gradbišču v M. kot delavec podjetja G. d.d.. Skupaj s sodelavci je poskušal premakniti šop cevi (težak okrog 500 do 600 kg, v njem je bilo okoli 50 cevi, posamezna cev težka 5 do 12 kilogramov) tako, da so pod cevi podložili železne drogove in s tem ustvarili vzvod. Pri takšnem premikanju šopa cevi na vzvod je zaradi obremenitve hrbtenice pri tožniku prišlo do poškodbe dveh vretenc.

5. Dejanske ugotovitve poteka škodnega dogodka ne dajejo podlage za objektivno odgovornost tožene stranke. Tožnik se ni poškodoval pri delu niti z uporabo nevarne stvari, niti se ni ukvarjal z dejavnostjo, iz katere bi izhajala večja škodna nevarnost (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Pritožba nima prav, ko trdi nasprotno, sklicujoč se na mnenje izvedenca za varstvo pri delu, ki je obravnaval zgolj nepravilnosti pri izvedbi dela. Ne glede na to pa se tožeča stranka ne more sklicevati na objektivno odgovornost tožene stranke tudi zato, ker dejanskih trditev v tej smeri ni podala pravočasno, kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe.

6. Glede morebitne krivdne odgovornosti delodajalca tožene stranke ob škodnem dogodku, pa ima pritožba prav in se tudi pritožbeno sodišče zaenkrat ne more strinjati z zaključkom sodbe, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati nikakršne opustitve ali kršitve dolžnostnega ravnanja glede skrbi za varno delo svojih delavcev, torej tudi ne protipravnosti kot enega od elementov odškodninske odgovornosti. Po prvem odstavku 131. člena OZ se tisti, ki je povzročil škodo, razbremeni odgovornosti za škodo le, če dokaže, da ni kriv. Pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varstvom pri delu so urejene v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD, ožje pa tudi v nekaterih podzakonskih predpisih, ki jih pritožnik našteva v pritožbi. Po 5. členu ZVZD je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. 6. člen ZVZD našteva temeljna načela, med katera spada tudi izogibanje tveganjem in dajanje ustreznih navodil in obvestil delavcem. Vse dolžnosti delodajalca so po 7. členu ZVZD hkrati pravice delavca v zvezi z zagotavljanjem njegove varnosti in zdravja pri delu.

7. Tožnik je že v tožbi med ostalimi zatrdil, da je skupaj s sodelavcema delo opravljal na povsem običajen način ter da so bili s takšnim načinom dela odgovorni seznanjeni. Iz njegove izpovedi sicer res izhaja, da je na vprašanje, ali je šlo za običajen način premikanja oziroma odmikanja cevi, odgovoril nikalno, vendar je kasneje na bolj konkretno vprašanje svojega pooblaščenca odgovoril, da so delavci na enak način, kot v tem primeru, že prelagali šope cevi, da so nadrejeni vedeli za ta način dela ter da se ne bi strinjali s posamičnim prelaganjem cevi. O tem sta zelo podobno pričala tožnikova sodelavca, pa tudi njegov nadrejeni, priča A. J., ki je videl delavce, da so cevi premikali tudi na vzvod, čeprav takšen način dela ni pravilen. Iz navedenega sledi, da je tožnik res ravnal neskrbno in malomarno, v nasprotju s pravili varnega dela, ko je sodeloval pri prelaganju težkih cevi, spojenih v šope, s pomočjo vzvoda, namesto da bi cevi prelagal posamično, če delavcem ni bilo takrat na razpolago avtodvigalo ali žerjav. Takšen zaključek namreč izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu in brez dvoma kaže na prispevek tožnika k nastanku škode. Na drugi strani pa delodajalec, ki je odgovoren za organizacijo varnega dela, ne bi smel tolerirati kršitev, če so se že prej dogajale in je zanje vedel. Okoliščine, ali so delavci že prej na tak način prelagali cevi, ali so bili nadrejeni s tem seznanjeni in ga dopuščali, so vse materialnopravno relevantne okoliščine, ki nakazujejo na delno odgovornost delodajalca za tožnikovo škodo. O tem pa sodba nima razlogov, kljub ustrezni trditveni in dokazni podlagi na tožnikovi strani. Deloma pa je tudi utemeljen pritožbeni očitek o protispisnosti, v kolikor se nanaša na vsebino tožnikove izpovedi o dotedanjem načinu dela (14. in 15. točka 2. odst. 339. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrača v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP), da odpravi kršitev, nato pa ponovno odloči o morebitni odškodninski odgovornosti tožene stranke.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo.