Jedro

Tožena stranka kot pristojni organ lahko sprejme dokazno oceno na podlagi vseh relevantnih dokazov, tudi neprevedenih, če jih razume, tožnik pa ima pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati, kar pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov, ki jih je v postopku predložil sam tožnik.

Ker je toženka (zase) prevedla s strani tožnika predložene dokaze, jih ni bila dolžna predložiti tožniku, pač pa se je do njih opredelila in v zvezi z njimi v izpodbijani odločbi napravila dokazno oceno ter argumentirano pojasnila, zakaj meni, da ti dokazi ne potrjujejo tožnikovih navedb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Ker je predložil v Afganistanu veljavno javno listino tazkiro, pri kateri slovenski Nacionalni forenzični laboratorij (NFL) ni našel znakov prenarejanja, je po oceni tožene stranke tožnik ustrezno izkazal svojo istovetnost. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema navedbe tožnika ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu in v naknadni pisni vlogi ter na osebnem razgovoru.

3. Med drugim v obrazložitvi podrobno povzema tožnikov opis srečanja s talibani, ki so ga pridržali 17 oziroma 19 dni, od njegove mame pa zahtevali plačilo zneska 30.000 USA $ oziroma 35.000 USA $, pa tudi okoliščin, v katerih je bila posneta fotografija tožnika z ugrabitelji, katere posnetek so naredili z njihovim fotoaparatom in mu posneto fotografijo nato shranili na tožnikovo spominsko kartico. Po predočenju razlik v njegovih izjavah o tem, kdaj konkretno naj bi se to zgodilo, saj je v prošnji omenil mesec september 2012, na osebnem razgovoru pa je to časovno umestil na konec leta 2013, je tožnik odgovoril, da se je to zgodilo ob koncu leta 2012 in zagotovo ni bilo v letu 2013. Na vprašanje o datumu premestitve v ..., je odgovoril, da se tega ne spominja točno, vendar naj bi to bilo v juniju ali juliju leta 2012, odpoved v službi pa je nato dal mesecu novembru 2012. V zvezi z njegovo ugrabitvijo si je po njegovih navedbah njegova mama zelo prizadevala za tožnikovo izpustitev, tudi s tem, da je kontaktirala talibane v Kuvajtu in Pakistanu, kamor je šla tudi osebno, morala pa jim je plačati 35.000 USD, kar je vzela iz tožnikovih prihrankov. Po predočenju njegove lastne navedbe v prošnji, da je zahtevani znesek znašal 30.000 USD, je tožnik odgovoril, da je on izpovedal vsakokrat enako ter da se je tudi glede zneska lahko zmotil tolmač. Na opozorilo, da v predloženih pisnih popravkih prošnje le-tega ni popravil, je odgovoril, da je to veliko denarja, da se je zgodilo že dolgo nazaj in da so mu takrat tako povedali. Nadaljeval je, da je predložil dokumente, da je v času, ko je bil zaposlen v družbi A., tudi privatno delal za različne stranke, ki jim je postavljal spletne strani v času, ko je prihajal domov na dvodnevne dopuste. Tudi pozneje, ko je delal za firmo, je v prostem času na svojem osebnem računalniku izdeloval spletne strani. V prvih mesecih leta 2013 je ustanovil zelo uspešno podjetje na področju informacijske tehnologije in kasneje dejavnost še razširil na področja gradbeništva, logistike ter uvoza in izvoza hrane in goriv, tudi za potrebe Američanov. V treh svojih podjetjih je imel skoraj 300 zaposlenih na različnih projektih, ko so se v letu 2015 začeli grozilni klici talibanov zaradi poslovanja z Američani. Na vprašanje o njegovem članstvu v politični stranki B.B., ki ga je omenil, je tožnik odgovoril, da je to politična stranka mladih s ciljem ponovne vzpostavitve Afganistana kot napredne države, kakršna je nekoč že bila. Zaradi pomanjkanja časa je navedeno politično stranko tožnik zgolj finančno podpiral. Zaradi članstva v tej stranki sam nikoli ni imel nobenih težav in je želel na naslednjih volitvah kandidirati za predsednika Afganistana.

4. V dokazne namene je toženi stranki predložil dokaze, naštete na str. 8 in 9 odločbe. Po primerjavi le-teh z izjavami tožnika tožena stranka ugotavlja pomembna neskladja glede ključnih dejstev v povezavi z razlogi za zapustitev izvorne države ter ostalimi okoliščinami, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo, poleg tega pa njegove izjave v določenem delu ocenjuje tudi kot neverjetne ali malo verjetne, kar vse vzbuja utemeljen dvom v njihovo resničnost. Še zlasti ob protislovnih izjavah glede kronologije njegovih zaposlitev in kronologije njegovega šolanja. Po njegovih pojasnilih je srednjo šolo končal leta 2008 in za 2 leti odšel na študij v Indijo, nato se je po vrnitvi leta 2010 zaposlil v podjetju A., medtem ko je iz potrdila, ki ga je sam predložil razvidno, da Ministrstvo za izobraževanje potrjuje, da je C.C., roj. 1988 v Kabulu, leta 2010 zaključil 12-ti razred Srednje šole Č.. Predložil, je tudi spričevalo Srednje šole D., iz katerega pa ni razvidno, na koga se le-to nanaša. Tožnik po ugotovitvi tožene stranke tako ni mogel srednje šole končati leta 2008 in oditi na študij v tujino (Pakistan in Indijo); če pa je šolo res končal leta 2008, pa predložena potrdila Srednje šole Č.niso pristna. Prav tako ni mogoče, da bi tožnik od 20. 6. 2006 do 20. 6. 2007 delal kot strokovnjak informacijske komunikacijske tehnologije (IT) v Ministrstvu za rudarstvo, katerega potrdilo je sam predložil, saj je po lastnih izjavah in po predloženem šolskem spričevalu takrat obiskoval šele srednjo šolo. Tudi v predloženih štirih potrdilih o opravljenih zaporednih usposabljanjih s področja informatike v Pakistanu je tožena stranka ugotovila številne nepravilnosti: vsa navedena potrdila je izdala institucija, katere ime na vrhu potrdila je bilo "D.," medtem ko iz štampiljke izhaja, da naj bi to bilo "E.", napačnega imena institucije pa po oceni tožene stranke ni mogoče pripisati naključni napaki, saj se ista napaka ponovi pri vseh štirih potrdilih. Razen tega meni, da podjetje za tovrstna usposabljanja ne bi izdajalo potrdil z napačno napisanim imenom institucije, ki ne bi bilo hkrati usklajeno z njihovo štampiljko. Poleg tega pa beseda "Instutite" ne pomeni nič in pri tem ne gre samo za neusklajenost med imeni, ampak za malomaren oz. napačen angleški zapis institucije; tudi kolikor bi šlo za tiskarsko napako, pa bi resna izobraževalna institucija to napako odpravila in takih potrdil ne bi izdajala še naprej, saj se predložena potrdila nanašajo na več let zapored, od leta 2004, 2005 do vključno 2006, na vseh pa je zaslediti isto napako. Razen tega pa je vseh štirih potrdilih pomanjkljivo zapisano tudi tožnikovo ime, saj je njegov priimek zapisan kot ..., pa tudi sama vsebina navedenih potrdil vzbuja dvom v njihovo pristnost: zapisana so v angleškem jeziku tako, da je pri času trajanja zapisano "date in upto", čeprav se slednja besedna zveza pravilno uporablja s presledkom "up to"; površno pa je zapisan tudi sam tekst, ki se ne glede na njegovo vsebino v vsaki vrstici besedila začenja zapisano z veliko začetnico, četudi sploh ne gre za nov stavek. Po oceni tožene stranke je neverjetno tudi to, da bi se tožnik teh usposabljanj v Islamabadu, Pakistan, kontinuirano udeleževal od 1. 1. 2004 do 15. 1. 2006 v času obiskovanja afganistanske srednje šole, ki naj bi jo končal šele pozneje leta 2008 oz. 2010. 5. Dodaten dvom v resničnost tožnikovih navedb se ji poraja tudi zaradi predložene pogodbe o zaposlitvi pri Z.. V naknadnih pisnih popravkih svoje prošnje z dne 27. 6. 2016 je namreč popravil svojo prvotno izjavo, in sicer tako, da je bil v Afganistanu zaposlen pri Z., v okviru katerega je delal za afganistansko vojsko z začetkom v začetku leta 2010, na približno vsake 4 mesece pa naj bi zamenjal divizijo, v kateri je delal; podjetje, za katerega je delal, je bilo ameriško-kanadsko, z imenom A.. Čeprav podjetja Z. na osebnem razgovoru ni omenjal, pa je predložil kopijo pogodbe o delu, sklenjeno med Z. in C.C., vendar tožena stranka ni našla povezave med Z. in podjetjem A., za katerega naj bi tožnik delal, iz predložene pogodbe pa izhaja, da naj bi ta bila sklenjena za obdobje od 1. 9. 2009 do 31. 8. 2010, z možnostjo podaljšanja. Če bi se naj tožnik iz študija v Indiji vrnil leta 2010, ni mogel imeti sklenjene pogodbe za delo že v letu 2009; prav tako je nenavadno, da se v pogodbi omenja tožnik kot stanujoči v Gardezu, ki ga je sam na osebnem razgovoru omenjal kot kraj v provinci Paktya, čeprav gre po ugotovitvi tožene stranke dejansko za Gardez v Paktiki, saj kraja z navedenim imenom v provinci Paktya sploh ni. Poleg tega je tožnik izpovedal, da je njegova plača znašala od 2.500 do 5.000 USD, v odvisnosti od tega, v kako nevarni provinci je opravljal delo, medtem ko je iz omenjene pogodbe s podjetjem Z., ki ga je prosilec omenjal kot podjetje, preko katerega je delal v različnih divizijah afganistanske vojske, razvidno, da bi naj za opravljene storitve prejemal 350 USD mesečno, prejemal pa naj bi tudi bonitete, kot so stroški prevoza na delo v višini 50 USD in malice v višini 50 USD mesečno.

6. V zvezi s predloženimi dokumenti o tožnikovih referencah s strani poveljnikov afganistanske vojske, kot je priporočilno pismo iz Herata, ki je datirano na 6. 10. 2010 in v katerem je zapisano trajanje od maja 2008 do datuma njegove izdaje, tožena stranka ugotavlja, da iz predloženega potrdila tako izhaja, da bi naj bil tožnik zaposlen v G. v Heratu že od maja 2008, kar se ne sklada z njegovimi navedbami glede študija in zaključka izobraževanja: potrdilo Ministrstva za izobraževanje namreč izkazuje, da naj bi leta 2010 končal 12-ti razred Srednje šole Č., zaradi česar ni mogel biti zaposlen že od maja 2008, oziroma predložena potrdila niso verodostojna. Predložil je tudi zahvalno pismo NATO z datumom 23. 2. 2010, čeprav je kronološko sam umestil svojo zaposlitev v konec leta 2010; četudi bi se dejansko zaposlil v začetku leta 2010, pa ni verjetno, da bi po samo mesecu dni ali dveh že prejel zahvalno pismo za njegovo zvestobo in predanost. Glede zahvalnega pisma MPRI, v katerem se tožniku zahvaljujejo za odlično sodelovanje v ...., ki se nahaja v provinci Herat, tožena stranka ugotavlja, da je v omenjenem dokumentu ime navedene province kar trikrat napačno napisano, kar vpliva na oceno verodostojnosti predloženega dokumenta, saj napačnega zapisa ni mogoče pripisati tipkarski napaki. Glede potrdila, izdanega na ime C.C. za njegovo delo v .... diviziji, tožena stranka ugotavlja, da je napisano v španskem jeziku, čeprav so v Heratu, kjer je sedež .... divizije, monitoring izvajale italijanske enote NATO, ne pa španske. Tako je v predloženih referencah po oceni tožene stranke preveč napak, da bi bile kot verodostojne in kot take ne potrjujejo tožnikovih navedb o času njegovega dela za afganistansko vojsko. Ko je bil zaprošen za pojasnilo, kdaj naj bi se zgodil dogodek z ugrabitvijo s strani talibanov, saj je v prošnji navajal, da se je to zgodilo septembra 2012, na osebnem razgovoru pa, da je to bilo konec leta 2013, je tožnik ugotovljeno različno umeščanje dogodkov pojasnil z navedbo, da se je lahko tudi zmotil ter dodal, da se je navedeni dogodek zgodil ob koncu leta 2012 in zagotovo ne v letu 2013. Na nadaljnje vprašanje, kdaj naj bi bil premeščen, saj naj bi se ugrabitev zgodila po njegovi premestitvi v ..., je tožnik odgovoril, da se ne spomni točno, misli pa si, da je to bilo junija ali julija 2012 ter še odgovoril, da je dal odpoved v službi novembra 2012. Njegove navedbe se tako ne ujemajo med seboj, nastalih razlik, na katere je bil izrecno opozorjen, pa tožnik ni ustrezno prepričljivo pojasnil. Čeprav je poslal pisne popravke navedb v svoji prošnji, ker naj bi bile njegove izjave netočno prevedene, pa tožnik ni opozoril na napako glede časovne opredelitve svoje zaposlitve, četudi je na osebnem razgovoru na več mestih navajal, da je delal do konca leta 2013, kar je na posebno vprašanje popravil s tem, da je izrecno navedel, da je delal do leta 2012, pri čemer pa ni uspel pojasniti, do kdaj konkretno naj bi delal preko tujega podjetja za afganistansko vojsko, saj je enkrat rekel, da je bil premeščen v ... konec leta 2013, drugič pa, da je to bilo junija ali julija 2012. 7. Tudi glede ugrabitve s strani talibanov tožnik ni podal jasnih izjav glede tega, kdaj konkretno naj bi se to zgodilo, ker je različno navajal datum zatrjevane ugrabitve, in sicer naj bi to bilo bodisi septembra 2012, bodisi konec leta 2012, bodisi konec leta 2013. Ko so mu je bile predočene razlike v njegovih prejšnjih navedbah glede datuma zatrjevanega dogodka, pa je v pojasnilo navedel še tretjo verzijo opredelitve datuma istega dogodka. Zatrjevana ugrabitev tožnika s strani talibanov po oceni tožene stranke ni verjetna, saj je neverjetno, da bi tožnik sploh delal v vojaških oporiščih. Razen tega pa ni mogoče, da bi šele več mesecev po zatrjevani ugrabitvi dal odpovedi in ustanovil lastno podjetje, saj drugačen datum izhaja iz predloženega potrdila AISE, ki izkazuje ustanovitev podjetja H., katerega lastnik naj bi bil tožnik, že bistveno prej in sicer že dne 31. 3. 2012. 8. Razen tega po mnenju tožene stranke niso verjetne niti okoliščine ugrabitve, ki jih je navajal, s tem da bi ga naj kot edinega izmed 70 potnikov avtobusa odpeljali talibani rekoč, da je sin nevernika, ker nima brade, kar ni znal prepričljivo pojasniti, še zlasti ker iz fotografije, ki jo je sam predložil, na kateri je tožnik v družbi več talibanov, od katerih komandir I.I.na tožnikovi desni strani nima prav nič večje brade od tožnikove. Prav tako je brez brade še eden od štirih talibanov, ki so poleg tožnika na predloženi fotografiji. Po stališču tožene stranke so popolnoma neverjetne njegove navedbe, da so talibani pristali na prošnjo za skupno fotografijo z njim, da bi z njo lahko pokazal, da so dobri ljudje, ter fotografijo posneli z njihovim fotoaparatom ter mu jo shranili na tožnikovo spominsko kartico, saj ni verjetno, da bi nekdo po 19 dneh v ujetništvu sploh prosil za skupno fotografijo z ugrabitelji. Neverjetno je tudi to, da bi se ugrabitelji sploh hoteli fotografirati z žrtvijo, ki bi ji na tak način izročili pomemben dokaz proti sebi. Popolnoma neverjetno pa je tudi, da bi se toliko trudili s prenosom fotografskega posnetka iz fotoaparata na spominsko kartico žrtve ugrabitve. Tudi kar zadeva videz tožnika na predloženi fotografiji tožena stranka pripominja, da na njej tožnik ne kaže nobenih znakov zatrjevanega mučenja med ujetništvom, saj na predloženi fotografiji ni na njem opaziti nobenih modric od pretepanja, niti sledi zavezovanja rok, ki naj bi mu jih talibani odvezali le za potrebe stranišča, na njegovi obleki pa tudi ni nobenih sledi krvi zaradi zatrjevanega hudega pretepanja, tožnik pa na fotografiji nikakor ne deluje kot oseba, ki bi bila v ujetništvu trpinčena.

9. Glede navedb v prošnji, da je tožnik dne 10. 3. sklenil pogodbo o zaposlitvi z H., tožena stranka ugotavlja, da je navedeno tožnik v naknadni pisni vlogi popravil in zapisal, da se pravilno glasi, da je 10. 3. 2013 ustanovil podjetje H., dovoljenje za to pa je prejel od AISE, ki je državna agencija za izdajo dovoljenj odprtje podjetij, medtem ko je po ugotovitvi tožene stranke predložil omenjeno dovoljenje, ki pa je bilo izdano dne 31. 3. 2012 z veljavnostjo enega leta. Čeprav je tožnik samoiniciativno v naknadni pisni vlogi z dne 6. 7. 2016 izrazil zaskrbljenost zaradi naštetih netočnostih v zapisniku njegove prošnje, pa med naštetimi popravki ni naveden podatek o datumu ustanovitve lastnega podjetja že dne 10. 3. 2013, torej v času, ko je po lastnih navedbah še služboval za vojsko ter je bil v službi zadovoljen in uspešen ter je dobro zaslužil, zato je po oceni tožene stranke neverjetno, da bi si tedaj skrivoma ustanavljal lastno podjetje.

10. Po oceni tožene stranke tudi ostali predloženi dokumenti nakazujejo, da do konca leta 2012 tožnik ni mogel delati za afganistansko vojsko oziroma podjetje, preko katerega je sodeloval z njimi, saj je predložil pogodbo med J. in C.C. (dokument št. 5/11 in 3/2) z dne 29. 1. 2011, ki je bila sklenjena za obdobje šestih mesecev, pa določeno plačilo v višini 650 USD mesečno, s podrobnostmi glede delovnega časa. Med drugim je predložil tudi dve pogodbi podjetja J.19. 2. 2012 in če naj bi tožnik delal za Z. oziroma A. do konca leta 2012, potem za isto obdobje ni mogel imeti sklenjene še pogodbe z "K." z dne 22. 4. 2012, ki je vredna 11.985 USD, še zlasti ker je slednji dokument sicer podpisan s strani obeh strank, vendar je po ugotovitvi tožene stranke na njem odtisnjena le štampiljka tožnikovega podjetja in mu zato ni mogoče pripisati večje dokazne vrednosti. Po oceni tožene stranke ni verodostojna niti pogodba med T., katerega lastnik je tožnik, in J., ker je datirana dne 1. 9. 2012, podpisana pa že veliko pred dnem, ko naj bi bila šele pripravljena, in sicer dne 26. 7. 2012 oziroma 29. 8. 2012, saj je neverjetno, da bi pogodbo z datumom 1. 9. 2012 tožnik "overil" že 29. 8. 2012. Ker so po ugotovitvi tožene stranke vse navedene pogodbe napisane v angleškem jeziku, to označuje kot nenavadno glede na to, da je uradni jezik v tožnikovi državi farsi; tudi to, da so vsi datumi zapisani po gregorijanskem koledarju, še dodatno vzbuja dvom, ker je v Afganistanu v rabi tako imenovani "šamsi" koledar s popolnoma drugačnim zapisom datumov. V zvezi z navedbami tožnika, da je poleg zaposlitve v A. delal tudi zasebno in postavljal spletne strani za različne stranke v času dvodnevnih dopustov, od katerih je po en dan namenjal tem poslom, jih tožena stranka ne sprejema kot utemeljene, saj predložena dokazila ne izkazujejo poslov, ki bi jih sploh lahko opravil v enem dnevu. Še zlasti, ker je na izrecno vprašanje, ali je v času sodelovanja z Ministrstvom za obrambo Afganistana spreminjal svojega delodajalca, tožnik odgovoril, da je vse do konca leta 2013 delal za isto podjetje, dokler ga niso zajeli talibani.

11. Po ugotovitvah tožene stranke se tožnikove navedbe o delu za afganistansko vojsko ne skladajo z njegovimi predloženimi dokumenti, zaradi česar jih ni mogoče sprejeti za verodostojne in posledično obstajajo razlogi, zaradi katerih tožena stranka ne verjame obstoju opisanih dogodkov v zvezi z ugrabitvijo talibanov, niti ne more slediti tožnikovim navedbam o grozilnih klicih talibanov od meseca marca 2015 dalje. Še zlasti glede na to, da je sam tožnik navedel, da je lastno podjetje ustanovil že leta 2012 in v različnih projektih med drugimi poslovnimi partnerji sodeloval tudi z Američani in zato tudi ni jasno, zakaj bi talibani šele po treh letih začeli groziti tožniku. Razen tega ugotavlja številne protislovnosti in razhajanja v tožnikovih opisih istega dogodka o eksploziji bombe pod njegovim avtomobilom na osebnem razgovoru in ob vložitvi prošnje, ki jo je s pozneje vloženo pisno vlogo popravil, pri čemer tožena stranka poudarja, da je temeljno dokazno sredstvo v postopku priznanja mednarodne zaščite izjava prosilca, priznanje mednarodne zaščite pa je pravna dobrota, zato je prosilec dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 203/2009. Kot malo verjeten tožena stranka ocenjuje tudi dogodek, ki naj bi se zgodil dva meseca pozneje na tožnikovi službeni poti, ko naj bi naletel na zasedo in mu je pomoč nudila tudi policija, pri čemer naj bi umrli talibani, česar pri podaji prošnje tožnik sploh ni navedel, saj bi po oceni tožene stranke dogodek o zasedi in boju, v katerem je sodelovala celo policija, zagotovo omenil že v prošnji, če bi bil ta resničen, saj je, razen navedenega, v prošnji po lastnih navedbah opisal vse za njegov odhod iz države ključne dogodke.

12. Tožnik je v prošnji izpovedal, da je že, ko se je odločil za odhod iz izvorne države, dobil še en projekt, in sicer za podjetje L., torej v letu 2015, med številnimi dokumenti, ki jih je v tej zvezi predložil toženi stranki pa sta tudi 2 naročilnici podjetja M., ki se izrecno nanašata na projekt N., vendar sta po ugotovitvah tožene stranke navedeni naročilnici izdani v letu 2012 in 2013, torej veliko prej, kot je tožnik po lastnih navedbah začel delati na projektu s N.. Poleg tega je po ugotovitvi tožene stranke na obeh naročilnicah v naslovu napačno zapisano ..., čeprav iz logotipa sledi, da je pravilno ..., takšne napake pa si po oceni tožene stranke podjetje ne bi dovolilo, pri čemer tožena stranka zavrača možnost tiskarske napake, tudi zato, ker se ista napaka ponavlja v obeh dokumentih, čeprav sta izdana več kot leto dni narazen in se glasita na visoke zneske, zaradi česar je pričakovana točnost in dorečenost, pri čemer tožena stranka izpostavlja, da iz navedenih naročilnic ne izhaja niti, komu sta bili sploh izdani oziroma kateremu naročniku.

13. Nadalje je iz s strani tožnika predloženih dokumentov razvidno, da naj bi tožnikovo podjetje M. imelo sklenjeno pogodbo s podjetjem O., prav tako v lasti tožnika, za nakup dizel goriva in ker O. ni dostavilo dogovorjene količine, je M. pogodbo 2. 3. 2014 razveljavilo, vendar v tej zvezi tožena stranka ugotavlja, da se predloženi zapisi nanašajo na leto 2014 in ne izkazujejo nobenega lastniškega deleža tožnika, ki je trdil, da je v projekt N. investiral 1 milijon USD, medtem ko je edini dokument, ki se nanaša na to, zgolj lastnoročna pisna izjava tožnika, da je podjetje P. skupaj s podjetjem R. vzelo projekt zadnjega dela letališča v skupnem znesku 91. 838 USD. Zato tožena stranka zaključuje, da ne more obravnavati kot verodostojen dokument, ki bi potrjeval tožnikovo sodelovanje v navedenem projektu, ker ne gre za dokument, ki bi bil sestavljen kot uradni dokument. Še zlasti ker je, glede na sicer obširno dokumentacijo, predloženo s strani tožnika, omenjena izjava edini zapis o vloženem denarju tožnika v skupen projekt s R. in četudi gre po njegovih navedbah za vodilni mednarodni poslovni center, nudi spletna stran L. le malo informacij, na Facebook strani pa je zadnje objavljeno sporočilo z dne 15. 10. 2015. V povezavi s tem projektom je tožnik opisal samomorilski napad z dne 4. 1. 2016 kot enega izmed najmočnejših samomorilskih napadov v Kabulu z 20-30 smrtnimi žrtvami, med njimi tudi dva njegova varnostnika, v prošnji pa je drugače navedel, da je bil med žrtvami tudi inženir njihovega podjetja, kar je tožena stranka preverila s pomočjo informacij o izvorni državi tožnika in ugotovila, da je sicer 4. 1. 2016 res prišlo do večjega samomorilskega napada v bližini letališča Kabul, vendar je šlo za Kamp S., ki je zaščiten kompleks tujih pogodbenih izvajalcev v bližini glavnega mestnega letališča, ubit pa je bil 1 civilist in 22 oseb je bilo ranjenih, na podlagi česar ugotavlja, da napad ni bil usmerjen proti Kampu ..., kot je trdil tožnik. Razen tega pa v tem napadu ni bilo 20-30 smrtnih žrtev ampak je bila ubita 1 ena oseba, tako da ne morejo držati tožnikove navedbe, da sta bila v tem dogodku ubita 2 njegova varnostnika, sploh ker se je omenjeni napad zgodil ob drugem hotelskem kompleksu. Poleg tega se zdi toženi stranki nenavadno, da ni bilo mogoče najti naslova Kampa ..., na zemljevidu, vendar pa je na spletni strani L. tožena stranka našla zemljevid in v povezavi s Kampom S. ugotovila, da se je navedeni napad zgodil v oddaljenosti 350 m zračne linije od Kampa ..., zato ne držijo tožnikove navedbe, da bi bila ob samomorilskem napadu avta bombe zadeta ograja Kampa ... in zaključila, da samomorilski napad 4. 1. 2016 ni povezan s tožnikom.

14. Po oceni tožene stranke so neverodostojne izjave tožnika skupaj s predloženimi dokazili glede njegovega dela z varnostnimi organi Afganistana ter glede ugrabitve in groženj talibanov. Prav tako ocenjuje, da ni mogoče slediti niti grozilnemu pismu talibanov, za katerega tožnik navaja, da ga je prejel na dom v mesecu decembru 2016, datirano 30. 9. 1395 (20. 12. 2016), z opozorilom tožniku, da mu je sicer uspelo zbežati talibanom, preden so nad njim izvršili sklep, ker dela in sodeluje z Američani, Židi in njihovimi prijatelji: dobili so obvestilo, da je zbežal v Evropo, a naj ne misli, da je na varnem, ker bodo sledili njegovi družini v Afganistanu in nad njimi izvršili sklep Islamskih emiratov; šlo naj bi za že tretje opozorilno pismo. Po ugotovitvi tožene stranke se vsebina grozilnega pisma ne sklada z izjavami tožnika, saj po lastnih navedbah tožnik ni pobegnil od talibanov, temveč naj bi ga sami talibani izpustili proti plačilu odkupnine. Tožena stranka je zasledila članek o tem, da grozilna pisma talibanov, nekoč enaka smrtni obsodbi, zdaj ponarejajo in prodajajo Afganistancem, ki si želijo v Evropi začeti novo življenje, ob upoštevanju formule, da kupca obtožuje dela za domače ali ameriške sile z dodanim talibanskim logotipom, prekopiranim iz interneta, medtem ko sami talibani pravijo, da so prenehali s to prakso in da je večina grozilnih pisem ponarejenih, njihovi borci pa v primeru suma pokličejo sorodnike z zahtevo, da oseba preneha delati za vlado ali varnostne sile in ne pošiljajo grozilnih pisem. Tožena stranka ugotavlja, da je časnik The Guardian poročal o kasarni podobni stavbi na drugi strani ulice od sedeža kabulske policije kot o pooblaščeni trgovini za vsak dokument, ki ga afganistanski državljani potrebujejo, od talibanskih grozilnih pisem, posebnih potrdil, znanih tudi kot "nočno pismo", kakor tudi potrdila o zaposlitvi na ministrstvu, nazivu in plači, kar predstavlja za mnoge Afganistance prvi nakup v vrsti stroškov na poti v novo življenje. Po ugotovitvi tožene stranke tudi Nemški zvezni urad za migracije in begunce tovrstne dokumente ocenjuje v okviru ugotavljanja verodostojnosti splošnih navedb prosilcev. Po oceni tožene stranke takšne listine, kot so talibanska pisma brez prepričljivih in verjetnih izjav prosilca ne morejo v postopku imeti nobene teže, kar ocenjuje tudi v konkretnem primeru. Prav tako zavrača tudi predložena dokazila, ki naj bi jih tožnik prejemal na telefon in jih je toženi stranki poslal 6. 9. 2016, saj ni razvidno niti komu so bila ta sporočila poslana niti kdaj, ker je zabeležen samo dan in mesec; ker iz omenjenih sporočil ni mogoče razbrati, komu so bila namenjena, jih po oceni tožene stranke ni mogoče povezati s tožnikom. Ker je na osebnem razgovoru glede članstva v stranki B.B. na posebno vprašanje pojasnil, da sam osebno ni imel časa za stranko in jo je podpiral samo finančno ter da dejansko kakršnihkoli težav zaradi članstva v omenjeni politični stranki ni imel, medtem svojega članstva v omenjeni politični stranki stranki v prošnji tožnik sploh ni omenil, tožena stranka ugotavlja, da tožnik v izvorni državi zaradi članstva v stranki ni bil preganjan.

15. Tožena stranka je tako v zvezi z razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo, sprejela oceno, da so njegove izjave v zvezi s tem že same po sebi neprepričljive in malo verjetne, njegove izjave pa tudi niso skladne z vsebino dokumentov, ki jih je predložil v podporo svojim izjavam. Prav tako po oceni tožene stranke obstaja tudi utemeljen sum, da niso pristne listine, ki jih je predložil tožnik, zaradi navedenega pa tudi njegovih razlogov ni mogoče povezati z njegovim delom za vojsko in Američane ter posledično z grožnjami talibanov. Tožena stranka, ki je v postopku podrobno in natančno preučila tudi predložene informacije tožnika, poudarja, da informacij o korpusih afganistanske vojske in zaposlenih v afganistanski vojski, policiji ali drugih državnih funkcijah ni moč povezati s tožnikovim primerom, čeprav je sicer verjetno, da imajo sodelavci afganistanskih varnostnih sil ali tisti, ki poslujejo z ameriškimi podjetji, lahko težave zaradi groženj talibanov, vendar meni, da tožnik takšne izkušnje v Afganistanu ni doživel. Zato tožena stranka ocenjuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti za priznanje subsidiarne zaščite, glede na to, da ob odsotnosti verodostojnosti tožnikovih izjav tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni.

16. Čeprav tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Afganistanu, je tožena stranka, glede na splošno znano varnostno situacijo v Afganistanu, s pomočjo relevantnih informacij o izvorni državi, kot so poročilo UNHCR iz meseca aprila 2017 in tudi mesečna poročila UNHCR o razselitvi zaradi spopada Kabula v obdobju poročanja (september 2015 - maj 2016), ki jih v svoji obrazložitvi podrobneje povzema, dodatno še preverila, ali so razmere v Kabulu, od koder je tožnik prišel in kjer še živi tudi del njegove družine, takšne, da bi njegova vrnitev predstavljala utemeljen razlog, da bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Čeprav je v zadnjem letu uspelo upornikom v Kabulu nekaj kompleksnejših napadov, Kabul še vedno ostaja večinoma izoliran pred najhujšim nasiljem zadnjih desetih let in sorazmerno miren. Čeprav nekateri napadi v Kabulu zahtevajo večje število civilnih žrtev, pa je teh napadov še vedno zelo malo, pri čemer običajno prebivalstvo ni tarča napadov, medtem ko število civilnih žrtev, glede na število prebivalcev Kabula kaže, da je ogroženost civilistov zaradi oboroženega spopada v Kabulu zelo nizka, o čemer priča tudi dejstvo, da notranje razseljene osebe ne izvirajo iz Kabula, ampak se tja ljudje še dodatno priseljujejo prav zaradi relativno dobre varnostne situacije in ekonomskih možnosti. Na splošno ljudi ne skrbi za njihovo varnost, kljub občasnim incidentom. Na podlagi podatkov v informacijah ACCORD, ki navajajo vse večje incidente od septembra 2015 do avgusta 2016, tožena stranka ugotavlja, da so napadi v Kabulu usmerjeni na točno določene, visoko profilirane cilje, in sicer mednarodne koalicijske sile in afganistanske državne oblasti ter posameznike, ki podpirajo vlado, med katerimi so najbolj ogroženi visoki vladni uradniki, verski voditelji, plemenske starešine, policisti, mirovniki in tolmači s sklenjenimi pogodbami z vojsko, kakor tudi vladne stavbe, hoteli, sedeži veleposlaništev, mednarodnih organizacij ipd. Tudi informacije, ki jih je predložil tožnik po pooblaščencu, po mnenju tožene stranke v zvezi z varnostjo v mestu Kabul, ne odstopajo bistveno od informacij, ki jih je preučila tožena stranka.

17. Ob sklicevanju na sodbi Sodišča EU v zadevah C-465/07 in C-285/12 tožena stranka po preučitvi vseh navedenih informacij zaključuje, da situacija v Kabulu ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil zgolj s prisotnostjo na tem območju tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožnik, ki ima v izvorni državi v Kabulu tudi družino, lahko upravičeno računa na njihovo pomoč pri vrnitvi. Razen tega iz njegovih izjav izhaja, da je bil v izvorni državi dobro situiran, zato po oceni tožene stranke njegove osebne okoliščine omogočajo zaključek, da je njegova vrnitev v Kabul realna, saj ima tam še vedno svojo hišo, kamor se lahko vrne, in denar na bančnem računu za premostitev morebitnih težav ob vrnitvi. Tožnik bi se tako vrnil v Kabul, na urbano območje, ki je pod nadzorom vlade, kjer ima družino in vzpostavljeno socialno ter poslovno okolje, s pomočjo katerih bo lahko tudi v prihodnje izpolnjeval osnovne življenjske potrebe. Na podlagi informacij IOM tožena stranka ugotavlja, da IOM tudi v Sloveniji izvaja projekt prostovoljnega vračanja tujcev in reintegracijskih programov v državi vrnitve, v katerega se lahko vključijo tudi afganistanski državljani, ki so nato upravičeni do individualnega informiranja o programu, celovite asistence pri načrtovanju in logistični pripravi vračanja, asistence ob odhodu na letališču v Sloveniji, žepnine, tranzitne asistence in asistence pri sprejemu v državi vrnitve, vključijo pa se lahko tudi v reintegracijski program. Navedena organizacija ima prostore tudi na mednarodnem letališču v Kabulu, kjer zagotavlja pomoč pri sprejemu, lokalnih prevozih ter začasnih namestitvah, vključno z osnovno zdravstveno oskrbo, kar bi lahko izkoristil tudi tožnik pri vrnitvi v izvorno državo.

18. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, predvsem zaradi očitka o pravni praznini v določilih ZMZ-1 v zvezi s prevajanjem s strani prosilcev predložene dokumentacije v tujih jezikih ter posledične kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave. Sodišču zato primarno predlaga, naj prekine postopek in v skladu s 156. členom Ustave vloži zahtevo za presojo ustavne skladnosti določb ZMZ-1 pri Ustavnem sodišču, pa tudi skladnosti z določbo 5. odstavka 10. člena Direktive 2013/32 EU, češ da ZMZ-1 ne vsebuje ustreznih pravil glede na specifičnosti tovrstnih postopkov, četudi se smiselno uporabljajo določila ZUP. Ker prosilcev s svojimi prevodi tožena stranka ne sooča, niti ne njihovih pooblaščencev, naj bi tako onemogočala seznanitev pooblaščencev z vsebino dokazov in preverjanje ustreznosti prevodov, kar smatra za kršitev pravice do izjave in tudi kršitev pravice do sodnega varstva ter pravnega sredstva, kar hkrati pomeni kršitev temeljnih načel ZUP. Po mnenju tožnika je zato ostalo dejansko stanje neraziskano, izdana odločba pa nezakonita, ker naj bi temeljila na internih prevodih, s katerimi ni bil seznanjen tožnik. Toženi stranki očita, da v določenem delu predložene dokumentacije ni prevajala, v določenem delu pa naj bi jo prevedla napačno; da je bila predložena dokumentacija sestavljena v petih različnih jezikih pa niti ne omenja, niti ne navaja, kdo jo je prevedel, po čigavem izboru in kakšne kvalifikacije je imel tolmač, saj naj bi šlo za slabe prevode s slovničnimi napakami. Tožnik pri tem očita bistveno kršitev določb ZUP o uporabi jezika in kršitev 5. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ker meni, da ima sam tožnik in tudi njegov pooblaščenec pravico biti seznanjen s prevodi. Toženi stranki očita neustrezno tolmačenje ob vložitvi prošnje 16. 2. 2016 iz in v farsi jezik, ki je materni jezik tožnika s pomočjo tolmača z imenom T.T., za katerega naj tožena stranka izkaže, če ustreza pogojem iz 7. odstavka 6. člena ZMZ-1 kot tolmač za farsi jezik, češ da naj farsi jezik ne bi bil materni jezik tolmača in v tej zvezi uveljavlja kršitev 6. člena ZMZ-1 in 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1. 19. Nadalje tožnik očita, da je sam zaprosil za uporabo angleškega jezika na osebnem razgovoru, ki je kljub temu potekal v farsi jeziku, a je nato prejel izpodbijano odločbo v angleškem prevodu, česar tožena stranka ni posebej obrazložila, zato tožnik očita absolutno bistveno kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

20. Po natančni preučitvi predloženih listin tožnik tudi sam priznava, da je do neskladij res prišlo, a le zato, ker ni bil že pred izdajo izpodbijane odločbe tožnik soočen z vsemi ugotovljenimi neskladji, na katerih temelji.

21. Tožnik v nadaljevanju ponuja dodatna pojasnila nekaterih ugotovljenih nekonsistentnosti in protislovnosti v zvezi z dokazno oceno tožene stranke: tako med drugim nasprotuje njeni ugotovitvi, da je tožnik podal kronološko nasprotujoče si izjave glede tega, kdaj je končal srednjo šolo C. v Kabulu in v zvezi s tem glede celotnega srednješolskega izobraževanja in njegovega bivanja v Afganistanu ter Pakistanu in Indiji navaja, da je bilo dejansko stanje v celoti nepopolno in zmotno ugotovljeno, češ da tožniku niso bila postavljena prava vprašanja, zato naj bi prišlo do navidezne kontradiktornosti.

22. Nadalje glede prepisa ocen za 10, 11 in 12 razred tožnik navaja, da gre le za prilogo k potrdilu iz leta 2010, zato naj bi bilo logično, da ni navedeno njegovo ime na dokumentu in da njegovo srednješolsko izobraževanje v Afganistanu ni potekalo neprekinjeno, in sicer naj bi leta 2007 končal 11-ti razred srednje šole (C.), za tem pa ponovno odšel v Pakistan, kjer je več mesecev študiral na IT univerzi, češ da je že pred tem v Pakistanu zaključil srednjo šolo, tako da je njegovo izobraževanje trajalo do 2008, začelo pa se je v letu 2004. Da je res študiral v Pakistanu, naj bi izhajalo iz štirih potrdil X iz obdobja od leta 2004 do 2006, iz žiga je razvidno, da gre za institut v Islamabadu. Vendar ni šlo za neprekinjen študij, češ da je tožnik hkrati v letu 2008 začel študij v Indiji, ki je trajal do leta 2010. V letu 2010 pa naj bi se tožnik vrnil tudi v Afganistan, kjer naj bi končal 12. razred srednje šole, češ da naj bi tožniku manjkal le še zaključni izpit oziroma 12. razred in naj bi tožnik srednjo šolo najprej dokončal v Pakistanu in jo kasneje po vrnitvi v Afganistan tudi tam dokončal, že pred tem pa začel študij v Pakistanu ter v Indiji, ki so si tako blizu, da mu naj bi to omogočalo potovanja iz ene v drugo.

23. V zvezi s potrdilom Ministrstva za rudarstvo - IT uradnik v času med 20. 6. 2006 in 20. 6. 2007 navaja, da je pri tem šlo za delo ob šoli in ne za polno zaposlitev, zato ne drži, da takrat ni mogel delati: v srednji šoli je tedaj res bil, to drži, a naj bi hkrati tudi že delal in gre le za navidezno kontradiktornost. Glede slovničnih napak na potrdilih X tožnik navaja, da gre pač za napake, potrdila pa so iz Pakistana, kjer se ta institut v Islamabadu dejansko nahaja. Če je kdorkoli podvomil v predloženo dokazilo, se pri izdajatelju potrdila da preveriti njegovo pristnost. 24. Tudi glede obstaja kontradiktornosti med zaposlitvijo pri Z. in vrnitvijo tožnika iz Indije leta 2010 tožnik zanika njen obstoj, češ da je bila pogodba sicer res podpisana dne 1. 9. 2009, vendar pa zadnje 4 mesece v letu 2009 tožnik dejansko ni delal in je nato pričel delati šele po vrnitvi iz Indije v začetku leta 2010; čeprav je plačo prejemal od Z., naj bi dejansko šlo za podizvajalca podjetja A.. Pojasnjuje še, da naj bi bila pogodba sestavljena na opisani način zaradi navideznega prikazovanja zaposlenih oseb, četudi je dejansko tožnik začel delati tam šele v začetku leta 2010, saj Afganistan ni v Evropi, zato se nekatere stvari razlikujejo, veliko je korupcije in množičnega izogibanja plačevanju davkov, pogodbe se sklepajo navidezno, dela pa opravijo drugi. Glede pogodbe tožnik v zvezi z njegovo plačo v višini 350 $ še pojasnjuje, da je takšna plača bila v višini 350 $ le na papirju, a naj bi dejansko večjo, v višini 2.500,00 $ - 5.000,00 $ mesečno. Pri tem še pojasnjuje, da je takrat bival v Gardezu, to je v mestu v provinci Paktiya, tožena stranka pa govori o Paktiki, ki je povsem druga provinca v Afganistanu. Tudi mesto Gardez se nahaja v provinci Paktiya, kar se pokaže tudi v aplikaciji "Google maps."

25. V zvezi s priporočilnim pismom iz Herata z dne 6. 10. 2010 tožnik pojasnjuje, da je šlo za korpus št. 207, ki je deloval od maja 2008 do dneva izdaje potrdila; poveljstvo naj bi se menjalo, datum maj 2008 pa naj bi se ne nanašal na tožnika, ampak na obdobje delovanja korpusa, tako da naj bi šlo le za navidezno kontradiktornost. 26. Tožnik zanika, da bi kadarkoli izjavil, da je bil tam zaposlen že od leta 2008, niti mu v tej zvezi ni bilo zastavljeno nobeno vprašanje oz. s tem ni bil nikoli soočen. V zvezi z zahvalnim pismom NATO z dne 23. 2. 2010 tožnik zanika, da bi svojo zaposlitev umestil na konec leta 2010, češ da je večkrat pojasnil, da je pričel za vojsko delati v začetku leta 2010, češ da je šlo za podjetje Z. kot podizvajalca podjetja A., kar se tožniku ne zdi nenavadno, saj je potrdilo prejel kot izjemno priden delavec z do 18-urnim delavnikom.

27. Glede potrdila MPRI ... tožnik pojasnjuje, da je beseda Herat pač zapisana napačno in gre le za slovnično napako, ki naj ji ne bi posvečal pozornosti, niti ni doslej tega sploh opazil. Glede potrdila v španskem jeziku o njegovem delu v .... korpusu tožnik zanika, da so monitoring izvajale italijanske enote, ampak so bili skupaj z Italijani tudi Španci. Poleg tega pa naj bi šlo za dokument, ki ga tožena stranka sploh ni prevajala.

28. V zvezi z ugrabitvijo talibanov se tožnik ne strinja, da ugotovljenih nasprotij ni pojasnil, češ da je ob soočenju z opisano kontradiktornostjo tožnik povedal, da se je dogodek zgodil konec leta 2012, na str. 9. zapisnika o osebnem razgovoru. V tej zvezi še dodatno navaja običaj v Afganistanu, da zadnji štirje meseci v letu, to je september, oktober, november in december, pomenijo konec leta, tako da izraz konec leta lahko pomeni katerikoli mesec od septembra do decembra, razen tega pa že iz njegove prošnje na str. 7 izhaja, da je šlo za dogodek v septembru 2012. V zvezi z ustanovitvijo podjetja H. (potrdilo AISA) tožnik pojasnjuje, da je bilo navedeno podjetje ustanovljeno dne 31. 3. 2012, torej pred njegovo ugrabitvijo, kot izhaja tudi iz navedenega potrdila, na katerem sta navedeni dve osebi: to je poleg tožnika še tožnikov poslovni partner U.U., ki naj bi omenjeno podjetje ustanovil še v času, ko je tožnik delal še za vojsko, češ da se to dvoje ne izključuje, četudi sicer res drži, da v vojski ni povedal, da je ustanovil podjetje oz. je vse zadeve urejal njegov poslovni partner, vendar je dne 10. 3. 2013 prevzel vodenje, ki mu ga je prepustil njegov poslovni partner. Ker tožnik ni bil ničesar vprašan o tem, ali je imel poleg redne zaposlitve še podjetje, naj bi tako šlo le za navidezno kontradiktornost, češ da dejansko stanje ni bilo dovolj razjasnjeno, tožnik pa ni bil soočen z datumi na dokumentaciji, zato ni mogel vedeti, da ni bil prav razumljen. V zvezi z brado, ki je tožnik ni imel, kot razlogom za ugrabitev s strani talibanov tožnik pojasnjuje, da sam po sebi to ni bil razlog za ugrabitev. Da sta bila tudi dva talibana na predloženi fotografiji brez brade, pa tožnik pripisuje domnevi, da sta bila vohuna. Kar se tiče njegove obleke na fotografiji pojasnjuje, da gre za isto obleko, ki jo je nosil ob ugrabitvi in ves čas med ugrabitvijo ter dodaja, da ni nikoli izpovedal, da bi bil krvav zaradi mučenja, tako da je nejasno, od kod tožena stranka sklepa, da bi naj bila njegova obleka okrvavljena. Kot edino logično pojasnjuje to, da na fotografiji niso vidne sledi zavezanih rok, ker so na fotografiji njegove roke oz. zapestja celo zakrita, zato toženi stranki očita zavajanje. Tožnik v zvezi z opisano ugrabitvijo še pojasnjuje, kako je bilo ime glavnemu talibanu, in sicer V.V., s tem imenoma pa so bile podpisane telefonske grožnje, ki jih je tožnik prejel v avgustu in septembru 2016, ko je bil že v Sloveniji, kar naj bi bilo razvidno tudi iz predložnih "print screenov", navedene grožnje pa naj bi se še vedno nahajale v zvočnem zapisu na njegovem telefonu, v paštu jeziku, ki jih tožena stranka ni prevajala, niti ni bolj konkretno zaslišala o tem tožnika, niti ni pojasnila, zakaj teh dokazil ni prevedla, čeprav naj bi bil tožnik še toliko bolj ogrožen s strani talibanov, češ da jim je očitno uspelo izslediti tožnika tudi v Sloveniji. Tožnik navaja, da mu talibani še vedno grozijo in da neprestano prejema telefonske grožnje v farsi jeziku, tudi preko aplikacije Viber. Od 3. 4. 2017 dalje naj bi ga talibani teden dni iskali po Kabulu pri njegovih prijateljih in sorodnikih ter na preteklih delovnih mestih, pri čemer poudarja, da gre za dokaza, ki ju je tožnik pridobil šele po izdaji izpodbijane odločbe, zato ju prej brez lastne krivde ni mogel predložiti.

29. Tožnik v zvezi s pogodbo med njim in podjetjem FMCC z dne 29. 1. 2011 navaja, da ne drži, da naj v tem času tožnik ne bi mogel delati za afganistansko vojsko, češ da je bil on redno zaposlen v afganistanski vojski in naj bi hkrati delal še za FMCC, plačo pa nakazoval v pomoč revni družini iz soseske, medtem ko naj v afganistanski vojski ne bi vedeli, da še dodatno dela privatno. Tožnik v zvezi s predloženimi pogodbami podjetja J. pojasnjuje, da naj bi šlo za račune za IT storitve, ki jih je J. izstavil podjetju FMCC leta 2012, ne pa za pogodbe, kot napačno navaja izpodbijana odločba. Tudi to delo naj bi tožnik opravljal dodatno poleg redne zaposlitve v afganistanski vojski, ne da bi vojska vedela za to. Tožnik v zvezi z računom podjetja ASLTC z dne 11. 4. 2012 pojasnjuje, da podpis na računu ni njegov, ampak ga je podpisal njegov poslovni partner U.U., ko je bilo podjetje ASLTC že ustanovljeno, a njegovega vodenja tožnik dejansko še ni prevzel, temveč šele pozneje v mesecu marcu 2013, pred tem pa naj bi poslovne zadeve urejal partner. Zato gre le za navidezne kontradiktornosti. Enako gre za le navidezne kontradiktornosti tudi v zvezi s pogodbo med ASLTC in podjetjem K. z dne 22. 4. 2012, češ da je tudi slednjo prav tako podpisal tožnikov poslovni partner, ker je bil takrat tožnik v vojski še redno zaposlen, v vojski pa ni povedal, da ima poleg tega še podjetje. Tožnik v zvezi s pogodbo med ASLTC in FMCC z dne 1. 9. 2012, ki je kot podpisana datirana predhodno z dnem 26. 7. 2012 oz. 29. 8. 2012, izrecno pojasnjuje, da je bila pogodba res podpisana dne 1. 9. 2012, pač pa so datumi ob podpisu navedeni narobe, češ da to v Afganistanu ni nič neobičajnega. Tožnik zvezi z ugotovitvijo tožene stranke na str. 15, da so predložene pogodbe večinoma v angleškem jeziku, pojasnjuje, da to ni nič neobičajnega, češ da je Amerika v Afganistanu vplivni akter, ki je, poleg promoviranja demokracije, precej investirala v gospodarstvo, zato so se ljudje privadili angleščini, kar se mu ne zdi neobičajno.

30. V zvezi z opisanim dogodkom iz aprila 2015 - eksplozijo njegovega avtomobila, glede katerega tožena stranka ugotavlja določene kontradiktornosti, tožnik vztraja, da opisana zgodba, ki jo je tožnik predstavil na osebnem razgovoru, drži. 31. V zvezi s projektom iz januarja 2016, ki naj bi ga tožnik prevzel tik pred odhodom iz izvorne države - N. ter predloženimi naročilnicami iz leta 2012 in 2013, tožnik navaja, da naj bi šlo za projekt, začet že v letu 2012, ki naj bi trajal do leta 2016, na navedenih naročilnicah pa se nahaja tožnikov podpis in žig podjetja P.. Nadalje v zvezi z dokumentom v rokopisu v farsi jeziku z dne 2. 3. 2014 tožnik pojasnjuje, da naj bi šlo za tožnikovo lastnoročno zapisano in sestavljeno razveljavitev pogodbe, tako da ne drži ugotovitev tožene stranke na str. 17 izpodbijane odločbe, da gre za dopis podjetja L. o razveljavitvi pogodbe. Tožnik pojasnjuje, da je odpovedal navedeno pogodbo, ker mu podjetje ni plačalo po pogodbi, vendar gre za neustrezen prevod besedila.

32. V zvezi s samomorilskim napadom v bližini letališča v Kabulu z dne 4. 1. 2016, za katerega tožena stranka navaja drug kraj dogodka, Camp S., ne pa Camp ..., kar pa ne drži. V zvezi z grozilnim pismom talibanov, ki ga je prejel na svojem domu v Kabulu dne 20.12.2016 tožnik pojasnjuje, da ne gre za ponaredek, češ da je tožena stranka o tožnikovi neverodostojnosti sklepala na podlagi podatkov s svetovnega spleta, ter dodaja, da naj bi pismo našel hišni oskrbnik in očetov prijatelj, ki naj bi ga izročil tožnikovi mami, ona pa tožniku preko aplikacije Viber. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, oziroma podredno, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnik vztraja pri podanih navedbah in predlogih.

33. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah prerekala tožnikove navedbe ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijane odločbe in uveljavljeno sodno prakso. Ker je izdana odločba po njenem mnenju pravilna in zakonita, pri njej izrecno vztraja in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

34. Tožba ni utemeljena.

35. ZMZ-1 v 2. odstavku 20. člena določa, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 1. odstavka 31. člena ZMZ-1. 36. Na podlagi 3. odstavka 20. člena ZMZ-1 pa se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen tega zakona, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista, zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali oboroženih spopadih.

37. V obravnavanem primeru je sodišče doslej že odločalo in tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo s sodbami št. I U 629/2017 z dne 26. 3. 2018, I U 1558/2018 z dne 28. 3. 2019 in I U 995/2019 z dne 10. 7. 2019, zadevo pa vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, vendar je Vrhovno sodišče po vsakokratni pritožbi tožene stranke navedene sodbe razveljavilo s sklepi št. I Up 96/2018 z dne 26. 3. 2018, I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 174/2019 z dne 12. 11. 2019, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

38. Pri tokratnem odločanju je sodišče ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v zgoraj navedenih sklepih št. I Up 96/2018 z dne 26. 3. 2018, I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 174/2019 z dne 12. 11. 2019, ki jim v celoti sledi, presodilo, da je odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji po opravljenem osebnem razgovoru in izvedenem ugotovitvenem postopku, pravilna in zakonita ter skladna s podatki in listinami predloženega upravnega spisa. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Svojo odločitev je tožena stranka tudi celovito argumentirano in logično prepričljivo obrazložila, upoštevajoč pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče zato lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, ki jo je v ta namen podrobneje povzelo v svoji obrazložitvi v točkah 1 do 17, in v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov za odločitev. Tudi po presoji sodišča so namreč docela neprepričljive tožnikove navedbe v postopku v zvezi z razlogi zatrjevanega preganjanja s strani talibanov, za kar je sicer ponudil tudi številne listinske dokaze, vključno s fotografijo tožnika v družbi talibanov.

39. Med strankama ni sporno, da se je v zadevnem postopku tožnik skliceval na trditve, ki jih je že podal v prošnji za mednarodno zaščito. Prav tako ni sporno, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi listinskih dokazov v petih različnih tujih jezikih brez slovenskih prevodov in fotografije, ki jih je toženi stranki v postopku predložil sam tožnik, a se trenutna tožnikova pooblaščenka o njihovi vsebini ni še dodatno pogovorila s tožnikom oziroma jih razumela in komentirala, kot navaja v tožbi na str. 7 v 2. odstavku.

40. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča, izraženim v sklepu št. I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019 in 174/2019 z dne 12. 11. 2019, lahko tožena stranka kot pristojni organ sprejme dokazno oceno na podlagi vseh relevantnih dokazov, tudi neprevedenih, če jih razume, tožnik pa ima pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati, kar pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov, ki jih je v postopku predložil sam tožnik.

41. V konkretnem primeru iz prošnje za mednarodno zaščito, naknadne pisne vloge in navedb tožnika na osebnem razgovoru izhaja, da tožnik govori poleg maternega tudi več tujih jezikov. Tožnik niti v tožbi ne zatrjuje, da dokazov, ki jih je sam predložil toženi stranki, ne bi razumel. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožnik razumel predložene dokaze, saj je celo sam zatrjeval, da dokazujejo njegove navedbe. Ker je torej toženka (zase) prevedla s strani tožnika predložene dokaze, jih ni bila dolžna predložiti tožniku, pač pa se je do njih opredelila in v zvezi z njimi v izpodbijani odločbi napravila dokazno oceno ter argumentirano pojasnila, zakaj meni, da ti dokazi ne potrjujejo tožnikovih navedb. Tako je tožena stranka v izpodbijani odločbi – v nasprotju s tožnikovim ugovorom - opravila presojo predloženih dokazov glede na tožnikove trditve v postopku, tožnik pa tudi v tožbi ni logično prepričljivo navedel, v čem bi bila presoja navedenih dokazov napačna v povezavi z njegovimi trditvami glede zatrjevanega preganjanja.

42. Tožnik kot dokaz v postopku predlaga lastno zaslišanje, vendar pa stranka v postopku ne more namesto trditev o dejstvih predlagati dokazov, konkretno lastnega zaslišanja, pač pa mora najprej zatrditi dejstva in jih specificirati, za njihovo dokazovanje pa mora predlagati dokaze. Ker tega tožnik ni storil, ga sodišče v postopku tudi ni zaslišalo.

43. Sodišče je po povedanem tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. V zadevi je odločilo na seji brez oprave glavne obravnave in tožnika, ki je bil tekom postopka v zadevi že večkrat ustno zaslišan tako ob podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru, ni ustno zaslišalo še v postopku pred sodiščem, ker tožnik dokaznega predloga ni substanciral in ker prav tako tudi ni substanciral dodatnih dokaznih predlogov za vpogled tožnikovega e-maila svoji pooblaščenki z dne 5. 4. 2017, t.j. po datumu izdaje izpodbijane odločbe, in neprevedenega SMS sporočila v farsi jeziku z dne 5. 4. 2017 s fotografijo pošiljatelja, niti ni substanciral dodatnega dokaznega predloga zaslišanja svoje prejšnje pooblaščenke H.H., zaposlene pri U., kot priče, sodišče navedenih ni dokazov izvedlo. Tudi po stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve) mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje.“ Tudi po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012 mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev, česar pa tožnik v konkretnem primeru ni niti substancirano obrazložil, saj ni navedel kako oziroma v čem bi izvedba predlaganih dokazov sploh vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Zato je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave in je pri tem izhajalo tudi iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73).