Jedro

Tožena stranka bi morala (poleg ostalih predlaganih dokazov), prvenstveno predložiti pravilnik o odgovornosti delavcev, ki je bil sprejet in objavljen še pred obdobjem, za katerega se tožniku očitajo disciplinske kršitve in je veljal v času očitanih kršitev delovnih obveznosti. Pravilnik tožene stranke je avtonomni pravni akt, zato zanj veljajo ustavne določbe o objavi splošnih pravnih aktov. Ker je bil pravilnik sprejet po datumu, za katerega se tožniku očitajo disciplinske kršitve, ga ni mogoče uporabiti kot podlago za ugotavljanje disciplinskih kršitev, ki naj bi jih tožnik storil pred objavo pravilnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 29.6.2000 v zvezi z odločbo komisije za pritožbe z dne 23.8.2000, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja, zato je toženi stranki naložilo, da je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz dela, mu navedeno obdobje vpisati v delovno knjižico ter mu obračunati in izplačati vsa nadomestila plač skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo dalje. Prav tako je toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je iz dokaznega postopka razvidno, da je tožnik dne 13.3.2000 delo odklonil, kar je tudi sam priznal, šele v sodnem postopku pa je odklonitev dela začel utemeljevati z zdravstvenimi razlogi, pri čemer v času trajanja delovnega razmerja toženi stranki ni predložil nobene zdravstvene dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da za določena dela ni zdravstveno sposoben. Poleg tega je bilo delavcu tega dne odrejeno enako delo, kot ga je opravljal tudi prej. Meni, da je odklonitev dela ena najhujših kršitev delovnih obveznosti, ki pomeni bistveno moten delovni proces. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka v disciplinskem postopku obstoja kvalifikatornih okoliščin ni ugotovila, opozarja, da so disciplinski organi ugotovili bistveno moten delovni proces in s tem kvalifikatorne okoliščine, zato je drugačno stališče sodišča prve stopnje zmotno. V zvezi s kršitvijo z dne 9.3.2000, ko je tožnik svoj avto parkiral na varovanem parkirišču pa meni, da sodišče v tem delu dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, saj je odločitev oprlo zgolj na pisno izjavo varnostnika, ki pred sodiščem ni bil zaslišan, ni pa zaslišalo varnostnika, ki je bil dežuren ob tožnikovem odhodu. Nadaljuje, da tudi sicer tožnik dobro ve, da na varovanem parkirišču parkiranje ni dovoljeno in da zato tudi ni mogoče, da bi mu varnostnik to dovolil. Glede kršitve z dne 11.3.2000, ko naj bi tožnik motil druge delavce, tožena stranka nadaljuje, da je poleg navedenega tožniku očitala tudi malomarno opravljanje dela in ga spoznala za krivega te kršitve. V okviru navedene kršitve pa bi bilo potrebno upoštevati tudi, da so priče izpovedale, da je tožnik motil delavce z nagovarjanjem, naj ne dosegajo norme in jim prepovedoval v obrazce vpisovati doseženo normo. Meni, da je tudi malomarno opravljanje dela s tem, da se delavec sprehaja po proizvodni hali in nagovarja druge delavce naj ne delajo, bistveno motenje delovnega procesa, kar je ugotovil tudi sindikat. Zaključuje, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno očitalo, da je pritožbeno sejo nezakonito izvedla ob delavčevi odsotnosti, saj tožnik svoje odsotnosti ni opravičil in je njegovo opravičilo do tožene stranke prispelo šele po končani seji.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti glede kršitev iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02) in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev postopka ter da je kljub temu, da je zmotno uporabilo materialno pravo, v sami zadevi pravilno odločilo.

V tem sporu tožena stranka zatrjuje, da je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo v posledici ugotovljenih hujših disciplinskih kršitev. V zvezi z navedenimi trditvami tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da skladno z 4. čl. Konvencije Mednarodne organizacije dela številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji ..., Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 18/92-Konvencija) delavcu lahko po volji delodajalca delovno razmerje preneha le zaradi resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja. Pojem "obnašanja delavca" zajema tudi njegovo izpolnjevanje delovnih obveznosti oz. kršitev teh obveznosti, kar lahko pomeni delavčevo disciplinsko odgovornost. Dokazno breme o tem, da je razlog za prenehanje delovnega razmerja resen in utemeljen, je skladno z 9. členom Konvencije na delodajalcu, ki mora v postopku dokazati, da je delovno razmerje delavcu zakonito prenehalo. Ker tožena stranka zatrjuje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi disciplinskih kršitev, opredeljenih v internih aktih tožene stranke, bi morala glede na zgoraj opisana pravila o dokaznem bremenu tekom postopka te svoje trditve dokazati. Skladno z 212. čl. ZPP , ki določa, da mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, bi morala (poleg ostalih predlaganih dokazov), prvenstveno predložiti pravilnik, ki bi bil sprejet in objavljen še pred obdobjem, za katerega se tožniku očitajo disciplinske kršitve in ki je veljal v času očitanih kršitev delovnih obveznosti. Ustava RS (Ur. l. RS št. 33/91, 42/97, 66/00, v nadaljevanju: URS) namreč v prvem odstavku 154. člena določa, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati, v 1. odstavku 155. člena pa, da zakoni, drugi predpisi in splošni pravni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Pravilnik o odgovornosti delavcev tožene stranke (B5, v nadaljevanju: pravilnik), ki je avtonomni pravni akt in zato zanj veljajo navedene ustavne določbe, je bi sprejet dne 20.3.2000. Glede na citirane določbe URS zato navedenega pravilnika z dne 20.3.2000 ni mogoče uporabiti za kršitve, ki naj bi jih delavec glede na zahtevo o uvedbi disciplinskega postopka (B 27) storil dne 9.3.2000, 11.3.2000 in 13.3.2000, torej še pred njegovim sprejetjem. Zato na podlagi predloženega pravilnika, sprejetega po obdobju, za katerega se delavcu očitajo disciplinske kršitve, delavcu delovno razmerje ne more zakonito prenehati.

Ker tožena stranka v postopku ni predložila pravilnika, ki bi veljal v času, ko naj bi delavec storil očitane disciplinske kršitve, bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku ugoditi že zgolj zaradi zgoraj opisanih pravil o dokaznem bremenu. Brez predložitve veljavnega in predhodno sprejetega in objavljenega pravilnika namreč tožena stranka ne more dokazati, da je delavcu delovno razmerja zakonito prenehalo in se zato sodišču prve stopnje niti ne bi bilo potrebno spuščati v vsebinsko presojo očitanih kršitev. Glede na to, da pa je sodišče prve stopnje zadeve vsebinsko presojalo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moralo, tudi v kolikor bi zaključilo, da je delavec dne 9.3.2000, 11.3.2000 in 13.3.2000 resnično storil dejanja, ki jih interni pravilnik z dne 20.3.2000 določa kot disciplinske kršitve, njegovemu zahtevku ugoditi in odločbi o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja razveljaviti. Glede na opisano ustavno prepoved retroaktivne veljave predpisov, sodišče ne bi moglo zaključiti, da je delavcu delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi pravilnika, ki je bil sprejet dne 20.3.2000, torej po obdobju, za katerega se delavcu očita storitev disciplinskih kršitev.

Skladno z 1. odst. 360. čl. ZPP, ki določa, da v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presodi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, glede na zgoraj podana materialnopravna izhodišča, pritožbeno sodišče ni izrecno presojalo ostalih pritožbenih navedb tožene stranke o tem, da je tožnik očitane disciplinske kršitve storil in mu je delovno razmerje zakonito prenehalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in da sodišče prve stopnje pri odločanju ni absolutno bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, o zadevi sami pa pravilno odločilo, je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.