Jedro

Tožeča stranka je tožbo umaknila, zato bi moralo sodišče o stroških postopka odločati na podlagi 158. člena ZPP.

V konkretnem primeru dejanski stan, na podlagi katerega bi bila tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov od tožene stranke, ni podan.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 138,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 103583/2010 z dne 26. 7. 2010 (I. točka izreka), postopek zaradi umika tožbe z dne 23. 7. 2010 ustavilo (II. točka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 2.131,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka).

2. Zoper III. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, oziroma podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da je zaradi priznanja terjatve v postopku prisilne poravnave prišlo do pripoznave tožbenega zahtevka v pravdi, zaradi česar mora pravdne stroške nositi tožena stranka. Tožeča stranka je namreč tožbo umaknila, zato bi moralo sodišče o stroških postopka odločati na podlagi 158. člena ZPP. Po tem določilu mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V konkretnem primeru dejanski stan, na podlagi katerega bi bila tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov od tožene stranke, ni podan. Nad toženo stranko je bila namreč 28. 11. 2011 potrjena prisilna poravnava, s katero je bila terjatev tožeče stranke, ki jo vtožuje v tem postopku, v celoti priznana. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen 16. 2. 2012, zato s tem dnem tožeča stranka ni imela več interesa za vodenja pravdnega postopka zoper toženo stranko. Kljub temu, je tožeča stranka 20. 3. 2012 vložila pripravljalno vlogo, s katero je utemeljevala svoj zahtevek, šele 4. 4. 2012 pa je vložila vlogo, s katero je tožbo umaknila. Zato ni mogoče šteti, da je tožbo v smislu 158. člena ZPP umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka, zaradi česar ni upravičena do povračila stroškov postopka in je drugačna odločitev prvostopenjskega sodišča napačna.

6. Glede na navedeno, je torej tožena stranka tista, ki bi bila v konkretnem primeru upravičena do povračila stroškov, pri čemer pa je potrebno skladno s 155. členom ZPP presoditi, kateri stroški tožene stranke so bili dejansko potrebni za pravdo. Tožena stranka je namreč v postopku prisilne poravnave terjatev tožeče stranke priznala, zaradi česar se izkaže, da stroški ugovora, ki ga je 30. 8. 2010 vložila zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 103583/2010 z dne 26. 7. 2010, niso bili potrebni. V pravdnem postopku, ki se je nadaljeval po razveljavitvi sklepa o izvršbi, je tožena stranka vložila še dve vlogi. S prvo z dne 15.3.2012 je sodišču predlagala zavrženje tožbe, z drugo z dne 18. 4. 2012 pa je sodišču sporočila, da soglaša z umikom tožbe. Prva za postopek ni bila potrebna, saj bi moralo sodišče v vsakem primeru po uradni dolžnosti tožbo zavreči, ker je bilo o vtoževani terjatvi že pravnomočno odločeno v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko (274. členom ZPP v zvezi s 3. odstavkom 215. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP), saj se dejstvo začetka postopka prisilne poravnave in dejstvo njene potrditve skladno s 138. členom ZFPPIPP vpisuje v sodni register.

7. Tako se izkaže, da je bila za postopek potrebna le vloga z dne 18. 4. 2012, s katero je tožena stranka sodišču sporočila, da soglaša z umikom tožbe. Ker Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) oziroma natančneje tar. št. 3100 določa le nagrado za postopek v celoti, toženi stranki pa so z navedeno vlogo o soglasju k umiku tožbe nastali sorazmerno (glede na celoten postopek) majhni stroški, je sodišče zaključilo, da tožena stranka potrebnih stroškov za postopek ni imela oziroma so bili ti tako nizki, da do nagrada za postopek po tar. št. 3001 ni upravičena.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

9. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo upoštevaje priloženi stroškovnik, veljavno Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah (ZST-1), in sicer 50,00 EUR po tar. št. 3220, 20 % od nagrade (10,00 EUR) po tar. št. 6002, 20 % DDV (12,00 EUR) in sodno takso za pritožbo v višini 66,00 EUR, skupaj ji je torej sodišče priznalo pritožbene stroške v višini 138,00 EUR.