Jedro

Sodišče v celoti soglaša s toženo stranko v delu, ko ugotavlja, da tožnica ni upravičena do brezplačne pravne pomoči po določbi 9. člena ZBPP, medtem ko glede ugotovitve, da tožnica želi, da se ji povrnejo stroški, ki so nastali prej, preden je vložila prošnjo, torej v nasprotju z določbo 11. člena ZBPP, sodišče meni, da je taka presoja preuranjena in da tožena stranka v tem delu ni v celoti raziskala dejanskega stanja in je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Kljub taki ugotovitvi pa sodišče meni, da je že dejstvo, da tožnica prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči za plačilo stroškov postopka, ki jih mora po sklepih v izvršilnem postopku poravnati nasprotni stranki tega postopka, razlog, da njena prošnja ni utemeljena, torej, da je odločitev tožene stranke, kljub ugotovljenim pomanjkljivostim v postopku glede uporabe drugega odstavka 11. člena ZBPP, pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za oprostitev stroškov postopka v zadevi Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. I 108/2016. V obrazložitvi sklepa je uvodoma ugotovila, da je prošnjo prejela v obravnavo dne 4. 10. 2016, tožnica pa jo je pri Okrajnem sodišču v Kopru vložila dne 5. 5. 2016. 2. Tožena stranka je pojasnila, da je pri odločanju o tožničini prošnji izhajala iz določb od 11. člena do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Skladno s temi zakonskimi določili mora prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči kumulativno izkazati dva pogoja, in sicer finančno materialni ali subjektivni kriterij ter objektivni kriterij. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica prošnjo za brezplačno pravno pomoč vložila skupaj s pritožbo zoper sklep, s katerim ji je izvršilno sodišče naložilo, da upniku povrne stroške postopka, in sicer stroške izvršitelja v znesku 178,00 EUR. Tožnico je zato z dopisom z dne 9. 1. 2017 pozvala, naj pojasni ali se prošnja za oprostitev stroškov postopka nanaša na stroške v zvezi z vloženo pritožbo z dne 4. 5. 2016 ali na kakšne druge stroške postopka. Tožnica je na poziv odgovorila in pojasnila, da se njena prošnja nanaša na plačilo stroškov, ki jih ji je izvršilno sodišče naložilo v plačilo s sklepom z dne 11. 3. 2016 v višini 44,00 EUR in stroške v višini 178,00 EUR po sklepu z dne 12. 4. 2016. 3. Tožena stranka ugotavlja, da so stroški postopka, za katere tožnica prosi, da se jih oprosti, nastali prej, preden je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ji zato ni mogoče ugoditi. Po določbi 11. člena ZBPP namreč dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema le tiste stroške postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje. Poleg tega je bilo s sklepoma izvršilnega sodišča tožnici naloženo, da povrne stroške upniku, vendar pa 9. člen ZBPP določa, da brezplačna pravna pomoč ne pokriva stroškov nasprotne stranke. Tudi če bi se prošnja tožnice nanašala na morebitne stroške pritožbe, tožnica ni izkazala, da bi ji s tem nastali kakršnikoli stroški. Iz opisanih razlogov je zato tožena stranka zahtevek tožnice zavrnila.

4. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, navaja, da je nezakonita in krši temeljne človekove pravice do dostopa strank do sodišča, krši pa tudi določbo devetega odstavka 26. člena ZBPP. Kršitev te določbe je podana zato, ker je uradna oseba, ki je vodila postopek, napačno uporabila materialno pravo. Ni res, da naj bi predlog za oprostitev plačila stroškov izvršilnega postopka vložila šele dne 5. 5.2016, kot se navaja, pač pa je to storila skupaj z ugovorom dne 7. 4. 2016. Sodnica, ki je to vlogo prejela, pa jo je odstopila toženi strani šele po tem, ko ji je to naložilo Višje sodišča v Kopru. Poleg tega jo je tožena stranka v preteklosti že oprostila plačila stroškov sodnega postopka. S sprejeto odločitvijo so zato kršene njene temeljne človekove pravice, sklicuje pa se tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Navedba v izpodbijani odločbi, da naj bi moral dolžnik vračati stroške upniku, niso pravilne, saj tega ni dolžan storiti, kolikor se ugotovi, da ima tako slabo premoženjsko stanje, da stroškov ne zmore poravnati. To, kot je odločilo Ustavno sodišče RS v odločbi, št. U-I-344/06-11 z dne 20. 11. 2008, izhaja iz načela socialne države, ki mora tudi v izvršilnem postopku upoštevati načela varstva dolžnika. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, nadalje, da naj se ji izplača denarna odškodnina v višini 1.600,00 EUR zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, tožena stranka pa naj ji tudi povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila na določbah 9. člena in drugega odstavka 11. člena ZBPP. Po 9. členu ZBPP dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke, po drugem odstavku 11. člena ZBPP pa je omejena le na tiste stroške postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje še niso bila opravljena. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči za plačilo stroškov postopka, ki jih mora po sklepih v izvršilnem postopku poravnati nasprotni stranki, meni pa tudi, da gre za stroške, ki so nastali prej, preden je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 8. Sodišče v celoti soglaša s toženo stranko v delu, ko ugotavlja, da tožnica ni upravičena do brezplačne pravne pomoči po določbi 9. člena ZBPP, medtem ko glede ugotovitve, da tožnica želi, da se ji povrnejo stroški, ki so nastali prej, preden je vložila prošnjo, torej v nasprotju z določbo 11. člena ZBPP, sodišče meni, da je taka presoja preuranjena in da tožena stranka v tem delu ni v celoti raziskala dejanskega stanja in je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Kljub taki ugotovitvi pa sodišče meni, da je že dejstvo, da tožnica prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči za plačilo stroškov postopka, ki jih mora po sklepih v izvršilnem postopku poravnati nasprotni stranki tega postopka, razlog, da njena prošnja ni utemeljena, torej, da je odločitev tožene stranke, kljub ugotovljenim pomanjkljivostim v postopku glede uporabe drugega odstavka 11. člena ZBPP, pravilna.

9. Tožena stranka ugotavlja, da naj bi tožnica prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložila dne 5. 5. 2016, skupaj s pritožbo zoper sklep opr. št. I 328/2015 z dne 7. 4. 2016, toženi stranki pa je bila v pristojno reševanje predložena dne 4. 10. 2016. Med strankama ni sporno, da tožnica želi, da se ji brezplačna pravna pomoči dodeli za plačilo stroškov postopka, ki so ji bili v izvršilnem postopku naloženi s sklepom z dne 11. 3. 2016 v višini 44,00 EUR in s sklepom z dne 12. 4. 2016 v višini 178,00 EUR, tožnica pa jih mora poravnati nasprotni stranki. Iz tožničine vloge z dne 5. 5. 2016 je mogoče smiselno razbrati, da trdi, da je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložila že dne 7. 4. 2016, skupaj z ugovorom zoper sklep. Enako to tožnica zatrjuje tudi v tožbi. Kolikor bi bila ta njena navedba pravilna, potem to, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 11. člena ZBPP, pomeni, da je tožničina prošnja za plačilo stroškov postopka po sklepu z dne 12. 4. 2016 pravočasna, prepozna pa v delu stroškov po sklepu z dne 11. 3. 2016. Tožena stranka okoliščin glede zatrjevane vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči dne 7. 4. 2016 ni v celoti raziskala in je zato njeno stališče, da tožnici ni mogoče dodeliti brezplačne pravne pomoči za stroške, ki naj bi nastali pred vložitvijo te prošnje, vsaj glede stroškov v višini 178,00 EUR, preuranjena. Ne glede na opisano ugotovitev pa sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, meni, da ta okoliščina za presojo pravilnosti sprejete odločitve niti ni bistvena, saj tožnica v prošnji predlaga, da se ji brezplačna pravna pomoč dodeli za plačilo obveznosti nasprotni stranki, kar pa po določbi 9. člena ZBPP ni dopustno.

10. Med strankama, kot že rečeno, ni sporno, da tožnica prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči za plačilo stroškov postopka, ki so ji bili v izvršilnem postopku naloženi s sklepom z dne 11. 3. 2016 v višini 44,00 EUR in s sklepom z dne 12. 4. 2016 v višini 178,00 EUR in jih mora poravnati nasprotni stranki. Tožnica se sklicuje na določbo devetega odstavka 26. člena ZBPP. Po tej določbi se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi kot oprostitev plačila stroškov sodnega ali izvensodnega postopka, predvsem kot oprostitev plačila: stroškov za izvedence, priče, tolmače, vročevalce in prevode, stroškov zunanjega poslovanja sodišča ali drugega organa Republike Slovenije in drugih opravičenih stroškov; pologov varščine za stroške oziroma stroškov izvedbe postopka (predujmi); stroškov za javne listine in potrdila, ki so potrebna v postopku pred sodiščem; drugih stroškov postopka. Iz zakonske dikcije jasno izhaja, da gre v navedenih primerih za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot oprostitev plačila stroškov, ki nastanejo stranki, ki zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ne pa za plačilo obveznosti, ki jih mora ta poravnati nasprotni stranki, kot si to zmotno razlaga tožnica. Tak zaključek potrjuje tudi upravno sodna praksa (na primer v sodbah Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 395/2011 z dne 8. 11. 2011, opr. št. III U 391/2013 z dne 10. 1. 2014). Vprašanje ali so bili ti stroški odmerjeni v primerni višini in ali so utemeljeni, kar smiselno navaja tožnica, je za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči nepomembno in gre za vprašanje, o katerem lahko odloča le izvršilno sodišče. Odločitev tožene stranke, ki je utemeljena na 9. členu ZBPP, torej zaključku, da tožnica ni upravičena do dodelitve brezplačne pravne pomoči, ker zaproša za to pomoč z namenom, da se povrnejo stroški nasprotni stranki, ki ji jih mora poravnati po sklepih v izvršilnem postopku, je torej po mnenju sodišča pravilna in utemeljena na zakonu.

11. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Taka odločitev obenem pomeni, da ni podlage, da bi sodišče odločalo o odškodninskem zahtevku tožnice. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.