Jedro

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta tožničina starša kupila sporno nepremičnino leta 1939, da sta takoj tedaj nastopila posest na njej in na parc. št. k.o. zgradila tudi hišo v kateri sta živela do svoje smrti leta 1964 (mati) oziroma 1965 (oče), da je tožnica to nepremičnino podedovala leta 1964, da pa je nepremičnino na podlagi dednega sporazuma s tožnico užival vse do svoje smrti leta 1990 njen polbrat J. Č., da je bila njegova pravica dosmrtnega uživanja zapisana tudi v zemljiški knjigi, da toženca opirata svojo lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno s sedaj pokojnim Č. in na poravnavo, sklenjeno zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z zemljiškim lastnikom F. ter da toženca ob takem stanju nista bila dobroverna posestnika. Take ugotovitve so tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevale zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica sporno nepremičnino priposestvovala (4. odstavek 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - naprej ZTLR) in da sta zato toženca dolžna izstaviti tožnici za prenos lastninske pravice na njo ustrezno listino (člen 37 ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da je lastnica parc.št... ter naložilo tožencema, da morata izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero se bo v zemljiški knjigi vknjižila kot lastnica na tej nepremičnini, ker bo sicer takšno listino nadomestila sodba. Toženca je obsodilo tudi na plačilo stroškov postopka 30.100,00 SIT.

Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbo toženih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženca vložila revizijo iz revizijskega razloga po 1. točki 2. odstavka 385. člena ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da naj se sodba razveljavi. Navedena procesna kršitev je podana, ker tožnica ni zatrjevala, da je nepremičnino priposestvovala ali da jo je imela v posesti. Takih ugotovitev pa tudi nima sodba sodišča prve stopnje. Tožnica je tožbeni zahtevek opirala le na kupno pogodbo z dne 3.7.1939, pri kateri da je prišlo do pomotnega zapisa parc. št. 306, namesto pravilne 309. Ker tožnica v postopku ni zatrjevala dejstev, potrebnih za pridobitev nepremičnine s priposestvovanjem ali na drug izviren način, se toženca o tem med postopkom nista mogla izjaviti. Toženca zato pobijata sodbo sodišča druge stopnje, ki se v obrazložitvi v nasprotju z dejanskim stanjem izrecno opira na ugotovitev, češ da je tožnica med postopkom zatrjevala, da so njeni predniki nepremičnino hasnovali od leta 1939 dalje pa vse do leta 1964 in da je zato nepremičnino priposestvovala. Sodišče druge stopnje je tako upoštevalo dejstva, ki bi jih tožnica morala zatrjevati med postopkom, a jih ni. S tem je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, saj je oprlo sodbo na dejstva, o katerih tožencema ni bila dana možnost, da se izjavita in kar izrecno prepoveduje tudi 4. odstavek 7. člena ZPP.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postpku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijo se uveljavlja bistvena kršitev postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Taka kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Taka kršitev je podana predvsem, kadar je pobijana sodba nastala brez udeležbe stranke, kar se pretežno odraža v kršitvi načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, po katerem se mora dati strankam možnost, da se izjavijo o predmetu spora in zahtevkih nasprotnika, pa tudi o njegovih navedbah. V reviziji uveljavljeni razlogi take kršitve postopka ne utemeljujejo. Namreč revident vidi navedeno kršitev v tem, ker da tožnica med postopkom ni zatrjevala vseh pravno pomembnih dejstev, zaradi česar da se zato toženec o njih ni mogel izjaviti in da tudi priposestvovanja ni zatrjevala. Če je tak primer, da stranka kakih dejstev v postopku ne uveljavlja, ni niti možnosti ali potrebe, da bi se o njih izjavljala druga stranka in zato tak primer sploh izključuje uveljavljano kršitev postopka. Kar zadeva trditev o priposestvovanju pa je ugotoviti, da pomeni priposestvovanje pravni zaključek o tem, da je kdo na podlagi določeno dobo trajajoče dobroverne posesti na izviren način pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. V tem primeru so bile navedene in obravnavane vse odločilne okolnosti spora in že zato tudi ni moglo priti do zatrjevane kršitve postopka.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta tožničina starša kupila sporno nepremičnino leta 1939, da sta takoj tedaj nastopila posest na njej in na parc. št. 291/1 k.o. R. zgradila tudi hišo v kateri sta živela do svoje smrti leta 1964 (mati) oziroma 1965 (oče), da je tožnica to nepremičnino podedovala leta 1964, da pa je nepremičnino na podlagi dednega sporazuma s tožnico užival vse do svoje smrti leta 1990 njen polbrat J.Č., da je bila njegova pravica dosmrtnega uživanja zapisana tudi v zemljiški knjigi, da toženca opirata svojo lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno s sedaj pokojnim Č. in na poravnavo, sklenjeno zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z zemljiškim lastnikom F. ter da toženca ob takem stanju nista bila dobroverna posestnika. Take ugotovitve so tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevale zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica sporno nepremičnino priposestvovala (4. odstavek 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - naprej ZTLR) in da sta zato toženca dolžna izstaviti tožnici za prenos lastninske pravice na njo ustrezno listino (člen 37 ZTLR).

Preizkus materialnopravne pravilnosti odločb sodišč druge in prve stopnje je revizijsko sodišče opravilo po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP). V okviru takega preizkusa je obe navedeni sodbi preizkusilo tudi v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pri čemer je ugotovilo, da taka kršitev ni bila zagrešena. Ker je tako ugotovilo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan, niti ne kakšne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo tožencev zavrnilo (člen 393 ZPP).