Jedro

Pravosodni policisti so imeli zakonsko pooblastilo za osebni pregled zapornika in pregled njegovih bivalnih prostorov ter osebne prtljage po v relevantnem času veljavnem 238. členu ZIKS-1, ki je določal, da smejo pazniki tak pregled opraviti za zagotovitev varnosti, reda in discipline, in ni predvideval dodatnih pogojev, kot je pridobitev sodne odredbe ali izkazanost utemeljenih razlogov za sum, ki so značilni za hišno preiskavo po 214. členu ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedenim sklepom kot neutemeljen zavrnilo predlog zagovornika obtoženca za izločitev dokazov.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obtoženca zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, „napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka“. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za izločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da so bili dokazi, katerih izločitev je zahteval zagovornik obtoženca, pridobljeni izven kazenskega postopka. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moral državni organ – Zavod za prestajanje kazni zapora ... (ZPKZ) – ravnati v skladu z Zakonom o kazenskem postopku (ZKP). Kot navaja pritožnik sam, je potrebno pravosodne policiste ločiti od policije, ki deluje v sklopu Ministrstva za zunanje zadeve (MNZ), saj imajo pravosodni policisti drugačen status, funkcijo in s tem tudi drugačna pravila postopanja, kot policisti v okviru MNZ.

5. Določba drugega odstavka 18. člena ZKP določa, da sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaze, na katere se po določbah ZKP sodba ne sme opirati, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Citirano ekskluzijsko pravilo med nedovoljene dokaze ne uvršča dokazov, ki so pridobljeni v drugih, „nekazenskih“ postopkih, torej postopkih, ki se ne vodijo po določbah ZKP. Dokazi, pridobljeni izven kazenskega postopka, tako sploh ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo določb ZKP, saj državni organi v drugih postopkih ne delujejo po ZKP in jih k temu tudi ne moremo zavezati. Ker v drugih postopkih posameznik nima statusa obdolženca, je tudi raven varstva njegovih pravic smiselno nižja. Je pa delovanje vseh organov vselej podrejeno Ustavi Republike Slovenije (URS).1

6. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, ki je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da so organi ZPKZ delovali v skladu s predpisi, ki urejajo njihovo delovanje, torej zlasti v skladu s takrat veljavnima Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) ter Pravilnikom o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (Pravilnik). Napačno je pritožbeno stališče, da bi morali organi ZPKZ ravnati v skladu z določbami ZKP o hišni preiskavi in zasegu.

7. Kot je povsem pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa so imeli pravosodni policisti zakonsko pooblastilo za osebni pregled zapornika in pregled njegovih bivalnih prostorov ter osebne prtljage po v relevantnem času veljavnem 238. členu ZIKS-1, ki je določal, da smejo pazniki tak pregled opraviti za zagotovitev varnosti, reda in discipline, in ni predvideval dodatnih pogojev, kot je pridobitev sodne odredbe ali izkazanost utemeljenih razlogov za sum, ki so značilni za hišno preiskavo po 214. členu ZKP. Ukrep, ki ga je opredelil navedeni 238. člen ZIKS-1, namreč ni hišna preiskava, temveč pregled bivalnih prostorov. So pa organi ZPKZ pri tem zavezani tudi s 36. členom URS, ki opredeljuje pravico do nedotakljivosti stanovanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da ustavno varovane človekove pravice in svoboščine (z nekaj izjemami) niso absolutne, temveč so lahko podvržene omejitvam, v zvezi z ustavnim testom sorazmernosti.2 Kakor je nakazalo tudi prvostopenjsko sodišče v 13. točki obrazložitve, prestajanje zaporne kazni v kateremkoli zavodu za prestajanje kazni zapora pomeni specifično situacijo, v kateri je že po sami naravi zaporniku nujno odvzeta pravica do svobode, omejena pa mu je tudi vrsta drugih pravic, med njimi nedvomno tudi pravica do zasebnosti in pravica do nedotakljivosti stanovanja. Takšne omejitve so po sami naravi prestajanja zaporne kazni v zavodu nujno potrebne za učinkovito varstvo temeljnih vrednot – varnosti, zdravja in življenja ljudi (zapornikov ter zavodskega osebja), pa tudi za zagotovitev hišnega reda in discipline.

8. Nadalje pritožbeno sodišče tudi v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča v 15. točki obrazložitve sklepa, kjer prvostopenjsko sodišče pravilno pojasni, da so imeli pravosodni policisti na podlagi 33. člena Pravilnika izrecno pooblastilo za zaseg predmetov ali substanc, ki jih obsojenec ne sme imeti pri sebi. Takšno pooblastilo za zaseg pa smiselno izhaja že iz zakonske ureditve v ZIKS-1, kot jo pravilno povzema prvostopenjsko sodišče. Zato povsem drži, kakor navsezadnje navaja tudi pritožnik v V. razdelku pritožbe, da takšnega zasega predmetov ne gre enačiti z zasegom po 220. členu ZKP – kakšno dokazno vrednost imajo tako zaseženi predmeti, pa je stvar dokazne ocene sodišča. 9. 33. člen Pravilnika določa, da mora zasežene predmete pravosodni policist skupaj s poročilom izročiti poveljniku, drugi odstavek pravi, da je potrebno o zaseženih predmetih obsojencu izdati potrdilo, četrti odstavek pa nadalje določa, da je v primeru suma na kaznivo dejanje potrebno zavarovati dokaze in predmete zadržati do prihoda policije. Iz izpovedb pravosodnih policistov ter listinskega gradiva v spisu izhaja, da so pravosodni policisti na podlagi informacij o vnosu večje količine tablet v zavod ter obnašanja obtoženca sumili, da obtoženec poseduje prepovedane snovi z namenom preprodaje, zato je operativni vodja ZPKZ na podlagi 238. člena ZIKS-1 dne 10.11.2015 odredil varnostni pregled in pregled bivalnih prostorov osumljenih obsojencev, med drugim tudi obtoženca. Pravosodni policist A. A. je povedal (l. št. 56), da je bil obtoženec pri pregledu njegovih bivalnih prostorov in stvari ves čas prisoten, da je obtoženec sam pokazal svojo omaro, ki so jo nato pravosodni policisti pregledali in v njej našli večje število belih tablet, nato pa je A. A. tablete, v skladu s standardnim postopkom in navedenim 33. členom Pravilnika, odnesel najprej v pisarno operativnega vodje B. B., ki jih je tam preštel. B. B. pa je izpovedal (l. št. 48), da je tablete nato odnesel v zavodsko ambulanto, kjer je C. C. ocenila , da ne gre za tablete, ki bi bile predpisane v zavodski ambulanti (to je potrdila tudi zaslišana kot priča, l. št. 49), zato jih je B. B. označil za tablete neznanega izvora in posledično zaradi suma na kaznivo dejanje poklical policijo ter tablete zadržal v plastični posodici do prihoda policije. B. B. je obsojencu izdal tudi začasno potrdilo o zasegu predmetov (priloga C2), ki je sicer res datirano 11. 11. 2015, torej dan po tem, ko je bil dejansko izveden zaseg. Vendar je prvostopenjsko sodišče v 11. točki obrazložitve utemeljeno zaključilo, da določena časovna odstopanja na relevantni dokumentaciji ne vplivajo na zakonitost pregleda, niti zasega. So pa lahko takšna odstopanja podlaga za oceno dokazne vrednosti listinske dokumentacije v spisu.

10. Pritožnik v IV. razdelku pritožbe izpostavlja tudi netransparentnost „verige primopredaj“ zaseženih tablet. Pritožbeno sodišče se tudi v tem delu pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča iz 8. točke obrazložitve, da bi bilo primerneje, da bi bila v primeru zasega oseba, kateri je stvar zasežena, prisotna tako ob zasegu kot tudi ob morebitnem štetju oziroma nadaljnjemu pregledu zaseženih stvari, torej, da bi dejansko imela zasežene predmete ves čas pod vidnim nadzorom, do izdaje potrdila o zasegu s podrobnim opisom predmeta ali do zapečatenja zaseženega predmeta v posebni ovoj. Vendar, kakor povsem pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, zakon prisotnosti obtoženca pri štetju tablet ne predpisuje – 54. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) namreč regulira zgolj zaseg predmetov, primernih za napad ali samopoškodbo ter predmetov, s katerimi se lahko huje ogrozi javni red ali splošna varnost ljudi (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Glede na navedeno je potrebno tudi v zvezi z zasegom in nadaljnjim postopanjem pravosodnih policistov ugotoviti, da ni prišlo do kršitev relevantnih postopkovnih določb. Drži pa, da je takšna ureditev pomanjkljiva. Zato so pritožbene navedbe tudi v tem delu lahko izhodišče za kasnejšo dokazno oceno, pri kateri mora sodišče vselej slediti načelu in dubio pro reo, saj je ob odsotnosti izkazanosti jasne verige oziroma sledljivosti ravnanja z zaseženimi predmeti ter v luči določenih razhajanj v zabeleženem številu tablet potrebno upoštevati, da takšno postopanje odpira vrata za široko polje zlorab glede istovetnosti in tudi količine zaseženih predmetov.

11. Pritožba nadalje sklep prvostopenjskega sodišča napada tudi v delu obrazložitve glede ravnanja policista MNZ, D. D. Prvostopenjsko sodišče se je v 12. točki obrazložitve res nekoliko nerodno oprlo na Zakon o prekrških (ZP-1) ter Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD). Policist D. D. je sicer v Potrdilu o zasegu predmetov (l. št. 4) res označil, da je zaseg izvedel na podlagi 123. člena ZP-1 – v tej točki postopka je bilo namreč na ravni razlogov za sum izkazano le, da je imel obtoženec v posesti prepovedane substance, ni pa še bilo jasno, za kakšne tablete gre oziroma katere snovi vsebujejo, zato tudi ni bilo mogoče ugotoviti, ali je količina primerna za osebno uporabo ali morebiti kaže na namen nadaljnje prodaje, in podobno. Kljub temu bi bilo ustreznejše postopanje po ZKP in uporaba določb o zasegu predmetov – torej zlasti 220. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 164. in prvim odstavkom 148. člena ZKP. Vendar je bil, kakor navsezadnje navaja tudi pritožnik v I. razdelku pritožbe, zaseg D. D. tudi ob presoji skozi prizmo določb kazenskega postopka izveden povsem zakonito.

12. Nazadnje pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da je prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve utemeljeno ugotovilo, da obtoženčev zagovornik v predlogu za izločitev dokazov ni navedel, katere ustavno določene človekove pravice in svoboščine naj bi bile kršene obtožencu tekom obravnavanih dogodkov, zato je v tem delu njegov predlog nekonkretiziran. Čeprav je zagovornik to skušal delno sanirati skozi pritožbene navedbe je potrebno ugotoviti, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi njegovega predloga za izločitev in je tako v celoti pravilen in zakonit. Tudi sicer pa je pritožbeno sodišče vse pritožbene navedbe ovrglo kot neutemeljene.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena in jo je posledično, ker tudi ni našlo kršitev, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), kot tako zavrnilo.

1 Sodba VSRS I Ips 20654/2010 z dne 7.4.2016. 2 Odločba USRS U-I-18/02 z dne 24.10.2003; odločba USRS U-I-219/03 z dne 1.12.2005; idr.