Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V že citiranem 60. členu ZFPPIPP je določeno, kaj mora vsebovati prijava terjatve v stečajnem postopku. Med drugim, to izhaja iz 3. točke drugega odstavka citiranega člena, tudi znesek stroškov, ki so upniku nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom stečajnega postopka.
I. Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da je tožeča stranka dolžna plačati prvi toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 330,00 EUR, in sicer v roku 15 dni od dneva prejema sklepa sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila
II. V preostalem se pritožba zavrne.
III. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 320,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna povrniti prvi toženi stranki (v nadaljevanju prvi toženki) pravdne stroške v znesku 2.761,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.
2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi poudarja, da je bil stečaj nad tožnico začet s sklepom St 194/2011 z dne 25. 1. 2011, terjatev prve toženke z naslova stroškov postopka pa je nastala pred začetkom stečaja, in sicer pod odložnim pogojem, ki se izpolni, če tožnica z zahtevkom zoper prvo toženko ne uspe. Odmera stroškov s strani sodišča na njihov nastanek ne vpliva. Določba 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) kot odločilen za obveznost prijave terjatve šteje trenutek nastanka stroškov in ne trenutek nastanka terjatve na njihovo plačilo. Pritožnica se v tem kontekstu sklicuje na odločbo VSM I Cpg 235/2012 in VSL I Cpg 1485/2012. Ker gre za terjatev z naslova pravdnih stroškov, ki je nastala pred začetkom stečaja nad tožnico, bi jo morala prva toženka v skladu z 59. členom ZFPPIPP v stečaju prijaviti kot pogojno, in sicer v roku 3 mesecev po objavi oklica o začetku stečaja. Ker tega ni storila, je njena terjatev v razmerju do tožnice v skladu z 269. členom ZFPPIPP prenehala. Brez dvoma pa ne gre za terjatev, ki se poplača po pravilih o poplačilu stroškov stečajnega postopka, saj je nastala pred začetkom stečaja.
Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da zahtevek prve toženke na povrnitev stroškov postopka v celoti zavrne, v korist tožnice pa odloči o pritožbenih stroških.
3. Pritožba je delno utemeljena.
4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na dejansko stanje zadeve, ob upoštevanju določb ZFPPIPP, pri sprejemu odločitve o utemeljenosti predloga na povrnitev pravdnih stroškov (delno) zmotno uporabilo materialno pravo.
5. V točki 6 obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se je stečajni postopek nad tožnico začel 25. 1. 2011, tožnica pa se je tožbenemu zahtevku odpovedala 5. 6. 2013. Prva toženka je z dnem odpovedi tožbenemu zahtevku pridobila pravico zahtevati povrnitev stroškov pravdnega postopka. Ker je bila odpoved zahtevku dana po začetku stečajnega postopka, prva toženka stroškov, ki so ji nastali v pravdnem postopku, v stečaju ni bila dolžna prijaviti. Poleg tega pa so v skladu s 3. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP pravdne stroške, ki še niso bili odmerjeni s sodno odločbo, dolžni priglasiti le tisti upniki, ki v postopku insolventnosti poleg glavnice uveljavljajo tudi stroške, ki so jim nastali v sodnem ali drugem postopku že pred začetkom postopka insolventnosti (tako tudi odločba VSL I Cpg 776/2012 z dne 5. 7. 2012). Prva toženka pa je imela v pravdnem postopku le terjatev na povrnitev stroškov postopka.
6. Sodišče druge stopnje soglaša z mnenjem pritožnice, da je takšno stališče sodišča prve stopnje materialno pravno zmotno.
7. V že citiranem 60. členu ZFPPIPP je določeno, kaj mora vsebovati prijava terjatve v stečajnem postopku. Med drugim, to izhaja iz 3. točke drugega odstavka citiranega člena, tudi znesek stroškov, ki so upniku nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom stečajnega postopka. V tem kontekstu velja poudariti, da tudi toženi stranki v pravdnem postopku nastajajo stroški in dolžnost prijave do stečaja nastalih stroškov ne velja le za stranko, ki nastopa v vlogi tožeče stranke (upnice) in poleg stroškov prijavi tudi terjatev z naslova glavnice. Drugačno stališče sodišče prve stopnje, zavzeto v točki 6 obrazložitve, je napačno.
8. Iz dikcije 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP tudi izhaja, da je za dolžnost prijave terjatve z naslova stroškov postopka odločilen trenutek njihovega nastanka in ne šele trenutek nastanka terjatve na njihovo povračilo.
9. Kdaj stroški nastanejo, izhaja iz določbe 151. člena ZPP. V skladu s citirano zakonsko določbo so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom in zaradi postopka in obsegajo tudi nagrado odvetnika. Vsaka stranka stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji v postopku, predhodno krije sama (152. člen ZPP). Pravica do povračila stroškov pa je terjatev, ki praviloma nastane šele ob koncu postopka, saj o njej odloči sodišče na zahtevo stranke, odvisno od izida postopka (primerjaj 163. člen ZPP).
10. In prav na to razliko med nastankom terjatve na povračilo stroškov in nastankom stroškov pritožba utemeljeno opozarja. Pravilne so njene trditve, da so prvi toženki stroški postopka (izjema so stroški za sestavo pritožbe z dne 11. 6. 2013) nastali pred začetkom stečajnega postopka na tožnico (25. 1. 2011), pri čemer ni odločilna okoliščina, da se je tožnica tožbenemu zahtevku odpovedala po začetku stečaja nad tožnico (vloga z dne 3. 6. 2013), temu pa je sledila izdaja sodbe na podlagi odpovedi (Pg 97/2006 z dne 5. 6. 2013).
11. Pravilno opozarja tudi na okoliščino, da je treba v stečajnem postopku prijaviti tudi terjatve, ki še niso nastale, ker je njihov nastanek vezan na odložni pogoj. Pogojna terjatev je namreč vsaka terjatev, pri kateri je nastanek odvisen od negotovega dejstva (prvi odstavek 59. člena OZ). Če se pogoj ne uresniči, terjatev preneha (259. člen ZFPPIPP). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je konkretno stroškovno terjatev treba šteti kot pogojno, takšno terjatev (z izjemo stroškov pritožbe z dne 11. 6. 2013) pa bi morala prva toženka v stečajnem postopku nad tožnico prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP), česar pa ni storila. Ker prva toženka terjatve v navedenem obsegu ni prijavila, ji je po pravilnem stališču pritožnice, z izjemo že omenjene, prenehala.
12. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je prva toženka upravičena le do povrnitve stroškov postopka v znesku 330,00 EUR. Gre za stroške, ki so ji nastali po začetku stečajnega postopka nad tožnico, torej za obveznost stečajnega dolžnika, ki je nastala po začetku postopka insolventnosti (primerjaj prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP(1)). Stroški so odmerjeni v skladu s prej veljavno Odvetniško tarifo iz leta 2003 v zvezi s 41. členom sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi in obsegajo stroške sestave pritožbe z dne 11. 6. 2013 (600 točk x 0,459) in 20% DDV.
13. Ker je tožnica s pritožbo (delno) uspela, in sicer v obsegu 88%, ji je prva toženka dolžna povrniti sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka, in sicer v znesku 320,00 EUR. Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.
Op. št. (1): Stroški stečajnega postopka so obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upniku