Jedro

Iz opisa storilčevega ravnanja, ki je povzet v izrek izpodbijane sodbe, izhaja, da naj bi storilec po prihodu domov svojo zunajzakonsko partnerko - oškodovanko pričel poniževati s konkretnimi izrazi (prostitutka, cipa, da se goni), v nadaljevanju pa v ležečo oškodovanko vrgel predmet in jo ponovno poniževal z izrazi (kurba), ob takem ravnanju storilca pa je posledično kot izvršitvena oblika zapisan v izreku oškodovankin občutek užaljenosti. Takšnemu opisu, ki se posledično sicer zaključi z zapisom izvršitvene oblike o oškodovankini užaljenosti, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni oporekati pomanjkljive konkretizacije, saj zgolj zapis o oškodovankini užaljenosti (ne pa prizadetosti oziroma ponižanosti) ob predhodnem dvakratnem opisu (domnevno!) storilčevega načina poniževanja oškodovanke nikakor ne more pomeniti odsotnost potrebne izvršitvene oblike v samem opisu, ki ne bi zadostila zakonskim znakom prekrška.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo storilčevi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) ugodilo in izpodbijani plačilni nalog po uradni dolžnosti tako spremenilo, da je postopek o prekršku zoper uvodoma navedenega storilca zaradi prekrška po četrtem odstavku člena 6 ZJRM-1 ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1. Posledično je s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2. S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in s svojimi pritožbenimi navedbami uveljavlja (v vsebinskem delu) pritožbeni razlog kršitve materialnih določb zakona in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek, kjer naj se izvedejo potrebni dokazi in tako dopolni dokazni postopek izdaje nove sodbe, s katero se naj storilcu izreče predpisana sankcija.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pregled spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb pokaže, da je točna ugotovitev v izpodbijani sodbi o tem, da je prekrškovni organ storilcu dne 24. 12. 2014 izdal plačilni nalog (PN) št. 0000109861299, zaradi prekrška po četrtem odstavku člena 6 ZJRM-1 in mu izrekel globo v višini 625,94 EUR. Takšni odločitvi prekrškovnega organa je storilec nasprotoval z vloženo ZSV, prvostopno sodišče pa je po prejemu celotne prekrškovne zadeve najprej opravilo uradni preizkus tako izdanega PN prekrškovnega organa (člen 62a ZP-1) in zaključilo, da opis prekrška, ki se storilcu v konkretnem primeru očita, ni dovolj konkretiziran. Po oceni sodišča je prekršek storjen takrat, ko izrečene besede in ravnanja pri tistem, na katerega so naslovljene, povzročijo občutke ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, takšni občutki pa morajo biti zajeti že v samem opisu dejanskega stanja. V konkretnem primeru pa iz opisa dejanskega stanja izhaja zgolj užaljenost oškodovanke zaradi izrečenih besed storilca, slednje pa po oceni sodišča ni občutek, zaradi katerega je storilca mogoče sankcionirati, ker ta občutek po intenzivnosti ne ustreza prizadetosti ali ponižanosti.

5. Pritožba najprej povzema dejanski opis storilcu očitanega ravnanja, ki je priložen navedenemu PN z dne 24. 12. 2014 in izpostavlja, da so zaključki sodišča prve stopnje nepravilni, predstavljajo pa tudi kršitev materialnih določb zakona. V opisu dejanja je po oceni pritožbe obrazložen dogodek in celotno dejansko stanje, kot tudi ponižanost oškodovanke, proti kateri so bile žaljivke uperjene. Opis dejanskega stanja je po oceni pritožbe dovolj konkretiziran že s tem, ko je ponižanost oškodovanke obrazložena z besedami - žaljivkami, ki jih je izrekel storilec, ki je oškodovanko poniževal z izrazi “kurba”, “da se goni”, “prostitutka”, “cipa”. Zato se pritožba ne strinja z zaključki v izpodbijani sodbi o tem, da tako ravnanje storilca po intenzivnosti ne dosega prizadetosti ali ponižanosti oškodovanke. Intenzivnost takšnega ravnanja storilca je zelo izražena, ker je storilec svoja dejanja stopnjeval in ni prenehal, temveč je z besedami žalil in poniževal oškodovanko, kar je pogoj za storitev prekrška po prvem odstavku člena 6 ZJRM-1. Torej je šlo za več izrečenih besed napram oškodovanki, kasneje pa je storilec tudi z metom puščice v oškodovanko (otroški pikado) hotel doseči svoj namen, to je njeno ponižanost, prizadetost in užaljenost, ki je bila toliko bolj izražena zaradi prisotnosti njunih otrok (L. Č., roj. 2005 in J. Č., roj. 2008). Take pritožbene navedbe so utemeljene.

6. Prekršek po prvem odstavku člena 6 ZJRM-1 stori tisti, ki izziva ali koga vzpodbuja k pretepu ali seveda na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način, ali koga zasleduje in s takim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Za kvalificirano obliko tega prekrška pa gre takrat, če je, tako kot v obravnavanem primeru, storjen proti zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe, ali proti osebi, ki s storilcem živi v skupnem gospodinjstvu (četrti odstavek člena 6 ZJRM-1). Sicer je pravilno razlogovanje prvostopnega sodišča, da je za obstoj tega prekrška potrebno ugotoviti ne samo, da kršitelj drugega izziva in vzpodbuja k pretepu, se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv in podoben način ali koga zasleduje, temveč, da mora nastati pri tem tudi posledica takega kršiteljevega ravnanja, to je, da je potrebno v vsakem konkretnem primeru ugotoviti tudi, da je kršitelj pri drugem vzbudil občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali pa strahu. Pravilno je razlogovanje sodišča, da morajo iz slehernega opisa takega dejanskega stanja prekrška izhajati vsi zakonski znaki očitanega prekrška po določbi četrtega odstavka člena 6 ZJRM-1, kar pomeni, da mora biti izvršitvena oblika prekrška opredeljena z dejanskim ravnanjem storilca v konkretni situaciji, ko le-ta s svojim ravnanjem povzroči občutke ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.

7. V konkretnem primeru iz opisa storilčevega ravnanja, ki je povzet v sodbeni izrek izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi storilec po prihodu domov (24. 12. 2014) svojo zunajzakonsko partnerko - oškodovanko pričel poniževati s konkretnimi izrazi (prostitutka, cipa, da se goni), v nadaljevanju pa v ležečo oškodovanko vrgel predmet in jo ponovno poniževal z izrazi (kurba), ob takem ravnanju storilca pa je posledično kot izvršitvena oblika zapisan v izreku oškodovankin občutek užaljenosti. Pritožba pravilno izpostavlja, da je obstoječi opis storilčevega ravnanja v konkretni zadevi ne glede na zapis užaljenosti oškodovanke je potrebno presojati celostno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča natančno branje opisa storilčevega ravnanja (ki je priložen tudi PN), dejansko v dveh zaporednih situacijah kritičnega dne zajema poniževanje oškodovanke s konkretno navedenimi izrazi in v drugem delu celo ob sočasnem metu predmeta vanjo (pričel poniževati in jo ponovno zmerjal oziroma poniževal). Takšnemu opisu, ki se posledično sicer zaključi z zapisom izvršitvene oblike o oškodovankini užaljenosti, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni oporekati pomanjkljive konkretizacije, saj zgolj zapis o oškodovankini užaljenosti (ne pa prizadetosti oziroma ponižanosti) ob predhodnem dvakratnem opisu (domnevno!) storilčevega načina poniževanja oškodovanke nikakor ne more pomeniti odsotnost potrebne izvršitvene oblike v samem opisu, ki ne bi zadostila zakonskim znakom prekrška iz določbe četrtega odstavka člena 6 ZJRM-1, kot je to v konkretnem primeru zaključilo sodišče. Zaključki prvostopnega sodišča, da pa je šlo v konkretnem primeru le za užaljenost, ne pa za ponižanost ali prizadetost oškodovanke pa bi lahko bili tehtni le v primeru dopolnitve izvedenega dokaznega postopka, ko bi sodišče posledice takega storilčevega ravnanja (občutke oškodovanke) posebej preverjalo. V fazi uradnega preizkusa glede opisa storilcu v tem delu očitanega ravnanja (določba prvega odstavka člena 62a ZP-1) pa so taki zaključki sodišča najmanj preuranjeni.

8. Ker torej opis dejanskega stanja storilcu očitanega ravnanja, kot izhaja iz (navedenega PN) sodbenega izreka izpodbijane sodbe po oceni pritožbenega sodišča zadosti zahtevam konkretizacije, je nižje sodišče s tem, ko je tak opis štelo za pomanjkljiv in posledično postopek o prekršku zoper storilca ustavilo (1. točka prvega odstavka člena 136 ZP-1), kršilo 1. točko člena 156 ZP-1. Zato je bilo potrebno glede na navedeno pritožbi ugoditi in ob smiselni uporabi določbe osmega odstavka člena 163 ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo temu sodišču v nov postopek, ki bo v nadaljevanju storilčevo vloženo ZSV z dne 1. 1. 2015 moralo presojati v skladu z določbami člena 65 ZP-1.