Jedro

Zahtevek za povračilo investicij bi bil lahko utemeljen tudi na obogatitveni podlagi, vendar trditev v zvezi z neupravičeno obogatitvijo (trditev v smeri vrednosti opravljenih investicij oziroma za koliko se je zaradi njih povečala vrednost nepremičnine) tožnica ni ponudila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica je dolžna toženki v roku 15 dni povrniti 842,52 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je trdila, da je toženka (njena babica) sporno nepremičnino (po Stanovanjskem zakonu) kupila kot navidezna kupka, in sicer za tožnico in njene starše. Ker naj bi bila resnična kupka tožnica, v skladu z obligacijsko zavezo terja od toženke izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na nepremičnini - stanovanju, z ID znakom ..., posamezni del št. 4 v stavbi št. 769 k. o. ... (ID ...). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za plačilo 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

**Presoja sodišč nižjih stopenj**

4. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je lahko navideznost pogodbe že v tem, kdo jo sploh sklepa, odločilno pa je, da je resnična pogodbena stranka seznanjena s tem, da je nasprotna stranka navidezna. Tožnica niti ni zatrjevala, da je prodajalec v resnici hotel skleniti pogodbo z njo. Iz tožničinih navedb tudi ni razviden obstoj dopustne poslovne kavze in dogovora o vseh bistvenih sestavinah pogodbe, ki bi utemeljevale zahtevani prenos lastninske pravice. Do konvalidacije ustne darilne pogodbe ni moglo priti, saj pogodba zgolj z izročitvijo stanovanja v posest in plačilom kupnine prodajalcu še ni bila realizirana. Tožnica narave in natančne vsebine zatrjevanega dogovora s toženko, da bo slednja po plačilu vseh obrokov prenesla lastninsko pravico nanjo, ni navedla, ne dokazala. Tožnica bi morala substancirano navesti in dokazati obstoj zavezovalnega pravnega posla, saj obljuba za sklenitev kakršnegakoli zavezovalnega pravnega posla še ne pomeni odločilnega dejstva, obstoja zavezovalnega pravnega posla. Glede podrednega zahtevka je poudarilo, da dejstev, ki bi ga utemeljevala na odškodninski podlagi, tožnica ni zatrjevala. Tožnica bi lahko eventualno na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi zahtevala, kar bi plačala na pogodbeni podlagi, vendar take pogodbene podlage ni dokazala. Navedla ni tudi zneska dejansko izvedenih plačil in morebitnih za toženko koristnih vlaganj v sporno stanovanje, kar bi omogočilo presojo njenega zahtevka še po pravilih, ki veljajo za poslovodstvo brez naročila.

5. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da gre v obravnavani zadevi za spor med zatrjevano resničnim in navideznim kupcem. Glede presoje razmerja med resničnim in navideznim kupcem bi morala tožnica dokazati obstoj zatrjevanega dogovora med njo in toženko, in to v času sklepanja prodajne pogodbe. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da tožnica take toženkine zaveze ni uspela dokazati. Pravilno je tudi njegovo stališče, da v kolikor bi kasneje obstajal kakšen dogovor o prenosu lastništva na stanovanju, bi šlo za obljubo, ki ne pomeni odločilnega dejstva, obstoja zavezovalnega pravnega posla. Iz navedb tožnice tudi ni razvidno, zakaj bi bila potrebna situacija z navideznim kupcem, zato se sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati do plačila kupnine. Glede podrednega zahtevka je poudarilo, da je tožnica z njim uveljavljala plačilo tržne vrednosti spornega stanovanja, odločitev pa izpodbija z navedbami o investicijah, ki niso bile predmet presoje, saj tožnica niti ni zahtevala njihovih povrnitev oziroma povrnitve zneska, ki predstavlja večvrednost nepremičnine zaradi njih.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

6. Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica naj ne bi nikoli uveljavljala navideznosti pogodbe. Z ugotavljanjem predpostavk glede te naj bi zato sodišče prve stopnje kršilo procesna pravila, prav tako pa naj bi sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj naj bi se tožnica ves čas sklicevala na pogodbo z navideznim kupcem. Tožnica naj tudi ne bi nikoli zatrjevala, da naj bi s toženko sklenila pogodbo z elementi prodajne in darilne pogodbe, ampak naj bi vztrajala, da gre za pogodbo z navideznim kupcem. Pritožbeno sodišče naj bi v zvezi s takimi pritožbenimi navedbami navedlo zgolj, da je prvostopenjsko sodišče primer obravnavalo v smeri pogodbe z navideznim kupcem, čeprav naj bi iz sodbe izhajalo drugače. Sodišče naj bi torej najprej ugotovilo, da je med strankama do nekega dogovora prišlo, kasneje pa naj bi navedlo, da ni jasno, s kom naj bi toženka tak dogovor sklenila. V tem delu naj bi bila obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje navaja, da toženka pravilno opozarja na sodno prakso, da ustna nekonkretizirana zaveza za sklenitev neke pogodbe v bodočnosti ne more pomeniti zavezovalnega pravnega posla za prenos lastninske pravice. Tožnica naj se se na obstoj ustne nekonkretizirane zaveze ne bi sklicevala. Pomanjkljivosti nejasnih in protislovnih razlogov naj ne bi odpravila niti sodba sodišča druge stopnje. Višje sodišče naj bi napačno citiralo navedbe, ki izhajajo iz zapisnika o zaslišanju prič, s čimer naj bi zagrešilo t. i. protispisnost. Tožnica naj bi namreč v svoji izpovedbi navedla: „Pogodbo sta ata pa mami rihtala ...“ in ne kot navede višje sodišča, da sta to „ata pa mami rihtala“. Z navedbo, da tožnica ne more uspeti, ker zgolj dogovor glede sklenitve oziroma obljuba še ne predstavlja odločilnega dejstva obstoja zavezovalnega posla, naj bi sodišče ponovno napeljevalo, da je med strankama sicer obstajal dogovor, vendar ne dovolj substanciran. Napačna naj bi bila tudi odločitev glede podrednega zahtevka. Tožnica naj bi v tožbi navedla, da so bila v sporno stanovanje opravljena vlaganja; katera in kdaj. Za te navedbe naj bi predlagal tudi dokaze. Sodišče prve stopnje naj teh vlaganj ne bi ugotavljalo, ne izvedlo dokazov. Sodišče naj bi pravila o neupravičeni obogatitvi uporabilo napačno. Tožnica naj bi s tožbo zahtevala povračilo denarne vrednosti njenih vlaganj. Poleg tega naj bi zahtevala vračilo kupnine. Na voljo naj bi imela verzijski zahtevek. Sodišče naj bi napačno ocenilo, da bi tožnica lahko uveljavljala podredni zahtevek samo v primeru, če bi dokazala obstoj pogodbene podlage (ki je kasneje odpadla). Ne drži navedba v sodbi sodišča druge stopnje, da naj tožnica povračila vrednosti investicij ne bi zahtevala. Toženka naj bi investicije priznala, zato naj jih tožnici ni bilo treba dokazovati. Obrazložitvi sodišč naj bi si bili v tem delu v nasprotju. Naj ne bi držalo, da se sodišču druge stopnje ni bilo treba opredeljevati glede plačila kupnine zato, ker iz tožničinih navedb ni razvidno, zakaj bi bila potrebna pogodba z navideznim kupcem, kar naj bi bilo protispisno. Iz toženkine izpovedbe naj bi izhajalo, da je kasneje očitno prišlo do birokratskih ovir, zaradi česar je bilo stanovanje formalno kupljeno na ime toženke.

7. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki je v odgovoru nanjo predlagala njeno zavrnitev.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revidentkini očitki procesnih kršitev, ki naj bi jih sodišči nižjih stopenj zagrešili pri odločanju o primarnem tožbenem zahtevku, so neutemeljeni. Ne držijo navedbe, da sodišče prve stopnje tožničinih navedb ni obravnavalo v smeri pogodbe z navideznim kupcem. Nasprotno: oceni, ali je tožnica izkazala obstoj dogovora, da bo toženka po plačilu vseh obrokov kupnine prenesla lastninsko pravico nanjo, je namenjen osrednji del obrazložitve sodišče prve stopnje (primerjaj 11. do 14. točko obrazložitve). Prav tako niso utemeljene njene navedbe, da naj bi bili razlogi v obrazložitvi sodišča prve stopnje nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tožničine trditve preizkušalo z vidika več pravnih podlag in tožnica v reviziji, s selektivnim iztrganjem povedi iz ocene o nezadostnosti oziroma neutemeljenosti njenih trditev po posameznih pravnih podlagah, ne more izkazati zatrjevanih protislovij in nejasnosti. Uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je le navidezno. V resnici skuša revidentka (prikrito) izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Pri zatrjevani protispisnosti v zvezi s tožničino izpovedbo gre namreč za nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami, ne pa za nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se v razlogih sodb sodišč nižje stopnje navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

10. Neutemeljena je tudi graja materialnopravne pravilnosti presoje glede zavrnitve podrednega zahtevka. Kot sta poudarili sodišči nižjih stopenj, je tožnica z njim uveljavljala plačilo tržne vrednosti spornega stanovanja. V zvezi s tem je treba pritrditi stališču, da bi tak zahtevek tožnica lahko uveljavljala na odškodninski podlagi, za kar pa ni ponudila nobenih ustreznih trditev. Glede navedb o investicijah v sporno stanovanje je treba poudariti, da ni mogoče spregledati, da so bile te (pa tudi trditve glede plačila kupnine) postavljene v utemeljevanje primarnega zahtevka, torej v drugem kontekstu (in v njegovem okviru tudi manj konkretizirane). Zahtevek za povračilo investicij bi bil lahko kljub temu utemeljen na obogatitveni podlagi,1 vendar trditev v zvezi z neupravičeno obogatitvijo (trditev v smeri vrednosti opravljenih investicij oziroma za koliko se je zaradi njih povečala vrednost nepremičnine), kot je pojasnilo tudi sodišče druge stopnje, tožnica ni ponudila. Z navedbami v reviziji, ki temu kakorkoli nasprotujejo, zato tožnica ne more biti uspešna.

11. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, po obrazloženem niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora toženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu s priglašenim stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi.

1 Primerjaj D. Wedam Lukić č v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 199.