Jedro

Pravnomočne obsodbe nedvomno kažejo na obsojenčevo kriminalno preteklost, zato se upoštevajo kot druge okoliščine, pomembne za izbris sodbe iz kazenske evidence. Sodišče poleg formalnih pogojev za izbris pri sodni rehabilitaciji upošteva tudi vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe (83. člen KZ-1). Pri tem institutu ne gre za obveznost, temveč za diskrecijsko pravico sodišča. Sodna rehabilitacija je dovoljena le ob posebnih upravičenih razlogih, predvsem si jo mora obsojenec „prislužiti“ s pozitivnim ravnanjem, ki presega golo pasivno vzdržanje od storitve kaznivih dejanj. Sicer bi zadoščala že izpolnitev zgolj formalnega pogoja, s tem pa bi bil namen sodne rehabilitacije popolnoma izničen.

Izrek

Pritožba zagovornikov obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni je dolžan plačati sodno takso 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenca za izbris sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 8305/2010 z dne 5. 3. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 8305/2010 z dne 17. 8. 2010, pravnomočno 27. 8. 2010, iz kazenske evidence kot neutemeljenega zavrnilo.

2. Zoper sklep so se pritožili obsojenčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenca za izbris sodbe iz kazenske evidence ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje ocenilo, da so formalni pogoji za izbris sodbe iz kazenske evidence po 83. členu KZ-1 sicer podani, vendar dejstvo, da sta bili obsojenemu po izreku predmetne kazenske sodbe izrečeni še dve pravnomočni sodbi ne kaže pozitivnih premikov v vedenju obsojenca.

5. Pritožniki zoper navedene razloge sklepa navajajo, da sta bili kasnejši pravnomočni sodbi obsojenemu izrečeni za kaznivi dejanji, storjeni pred izrekom pravnomočne sodbe, za katero je predlagal izbris iz kazenske evidence, in sicer bili storjeni pred oziroma istega dne kot kaznivo dejanje po pravnomočni sodbi, katere izbris predlaga (26. 4. 2009 in 21. 10. 2008). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da na podlagi razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje štelo, da je obsojeni kaznivi dejanji po navedenih pravnomočnih sodbah storil po storitvi kaznivega dejanja po sodbi, za katero predlaga izbris, kot neutemeljeno navajajo pritožniki. Navedeni pravnomočni obsodbi, ki nedvomno kažeta na obsojenčevo kriminalno preteklost, je utemeljeno upoštevalo kot t. i. druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe. Sodišče prve stopnje namreč poleg formalnih pogojev za izbris (potek polovice z zakonom določenega roka, po poteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ni storil novega kaznivega dejanja) pri sodni rehabilitaciji upošteva tudi vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe (83. člen KZ-1). Pritožbeno sodišče poudarja, da pri tem institutu ne gre za obveznost, temveč za diskrecijsko pravico sodišča. Sodišče pri odločanju ugotavlja, ali je podana ena ali več takih okoliščin, ki so pomembne za izbris v tem pomenu, da pri individualno določenem obsojencu upravičujejo izbris v krajšem času kot pri drugih (Kazenski zakonik s komentarjem, prof. dr. Ivan Bele, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 564).

6. Kot takšne okoliščine pritožniki neutemeljeno navajajo, da obsojeni od storitve vseh kaznivih dejanj (pred skoraj sedmimi leti) ni storil novega kaznivega dejanja. Sodna rehabilitacija je namreč dovoljena le ob posebnih upravičenih razlogih, predvsem si jo mora obsojenec „prislužiti“ s pozitivnim ravnanjem, ki presega zgolj golo pasivno vzdržanje od storitve kaznivih dejanj. Sicer bi zadoščala že izpolnitev zgolj formalnega pogoja, s tem pa bi bil namen sodne rehabilitacije (dopolnitev zakonske rehabilitacije s pravičnim odločanjem o posameznem obsojencu) popolnoma izničen.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da izpolnitve subjektivnega pogoja oziroma uporabe obravnavanega kazenskega instituta ne predstavlja okoliščina, da je obsojeni v postopku osebnega stečaja. Pritožbenim navedbam o tem, da bo šele po izbrisu pravnomočne sodbe in posledičnemu odpustu obveznosti obsojencu kot stečajnemu dolžniku lahko prišlo do pozitivnih premikov v njegovem vedenju, pa ni sledilo, saj si mora obsojenec sodno rehabilitacijo „prislužiti“ z že izkazanim pozitivnim ravnanjem. Sicer pa je iz podatkov AJPES (pritožbeno sodišče vpogledalo na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP) razvidno, da je postopek osebnega stečaja nad dolžnikom A. A. zaključen.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Obsojeni s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka po tarifni številki 74013 Taksne tarife v višini 30,00 EUR.