Jedro

Izvršilni naslov, pridobljen v (pravnomočno končanem) postopku poenostavljene prisilne poravnave, lahko predstavlja zgolj pogodba o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave (ta mora po zakonskem določilu vsebovati klavzulo o izvršljivosti), in pravnomočen sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, če bi vseboval prvine takšne kvalitete, da bi lahko bil izvršljiv. Tovrstnega izvršilnega naslova tožnik ni pridobil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi ter ugotovilo, da ob začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave (1. 10. 2015) obstoji terjatev tožnika do tožene stranke v višini neto glavnice 6.450 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati ugotovljeno terjatev v skladu s pogoji potrjene poenostavljene prisilne poravnave po sklepu St 4586/2015 s 4. 1. 2016, in sicer neto znesek 2.090,82 EUR v roku pet let od pravnomočno potrjene poenostavljene prisilne poravnave, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo plačilo tožnikovih stroškov.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče napačno presodilo, da sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (v nadaljevanju sklep) ni izvršilni naslov. Sklicuje se na tretji odstavek 215. člena ZFPPIPP in navaja, da je sklep izvršilni naslov za prisilno izterjavo tistih terjatev, ki so navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221. d člena ZFPPIPP. Tožnikova terjatev je navedena v takem seznamu, zato nasprotuje stališču sodišča, da je izvršljivost sklepa treba presojati za vsak konkretni primer posebej. Napačen je tudi zaključek sodišča, da sklep v konkretnem primeru ni izvršilni naslov, ker da v sklepu niso navedene/specificirane terjatve, na katere se nanaša, oziroma se sklep na posodobljeni seznam ne sklicuje in tudi ni njegov sestavni del. Zakon ne določa, da bi posodobljen seznam moral biti sklepu priložen ali da bi se sodišče v sklepu nanj moralo sklicevati, zato ni razlogov za dvom, na katere terjatve se nanaša, saj to določa že sam zakon. Navaja še, da je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno v postopku poenostavljene prisilne poravnave (kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je kršilo načelo dispozitivnosti in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je tožnik postavil zgolj zahtevek, da se izdani sklep o izvršbi obdrži v veljavi. Sodišče ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka, ko je ugotovilo obstoj terjatve na dan začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave in naložilo toženi stranki plačilo te terjatve, skladno s pogoji poenostavljene prisilne poravnave. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, saj tožnik po pravnomočno končani prisilni poravnavi ni imel pravnega interesa za nadaljevanje pravde. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče primarno ugotavlja, da obstoj tožnikove terjatve do tožene stranke za pritožnico ni sporen. Sodišče mora v skladu z načelom sodnega varstva poskrbeti, da bo tožnik pridobil izvršilni naslov za poplačilo te svoje terjatve, po drugi strani pa preprečiti, da bi tožnik (za isto terjatev) razpolagal z dvema (ali več) izvršilnimi naslovi, s katerimi bi v izvršilnem postopku dosegel njeno poplačilo. In prav to je jedro odločanja v tem pritožbenem postopku: ali tožnik za svojo terjatev že razpolaga z izvršilnim naslovom (in je treba zato njegov tožbeni zahtevek zavrniti/zavreči) ali ne (in mu sodišče mora ugoditi, sicer njegova terjatev ne bo poplačana).

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik po pravnomočno zaključenem postopku poenostavljene prisilne poravnave ne razpolaga z izvršilnim naslovom. Izvršilni naslov, pridobljen v (pravnomočno končanem) postopku poenostavljene prisilne poravnave, bi lahko predstavljala zgolj pogodba o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave (saj mora ta po zakonskem določilu vsebovati klavzulo o izvršljivosti - 4. točka sedmega odstavka 221. e člena ZFPPIPP), in pravnomočen sklep, če bi vseboval prvine takšne kvalitete, da bi lahko bil izvršljiv. Tovrstnega izvršilnega naslova tožnik v postopku St 4586/2015 ni pridobil. 7. Ne glede na (poglobljeno obrazloženo in po mnenju pritožbenega sodišča pravilno) izhodišče sodišča prve stopnje, da sklep o poenostavljeni prisilni poravnavi v smislu ZFPPIPP ni izvršilni naslov1 za odločitev v predmetni oceni zadošča že ugotovitev sodišča, da izvršilnega naslova ne predstavlja konkretni sklep o poenostavljeni prisilni poravnavi (St 4586/2015). Na tem mestu je treba dodati, da četudi bi ZFPPIPP izrecno določal, da je sklep o poenostavljeni prisilni poravnavi izvršilni naslov, to še ne bi moglo sanirati pomanjkljivosti posameznega konkretnega sklepa, kadar so te podane v tolikšni meri, da je sklep nerazumljiv in zato neizvršljiv. In prav takšne pomanjkljivosti vsebuje tudi konkretni sklep.

8. Druga točka njegovega izreka namreč določa, da mora dolžnik terjatve iz druge točke tega sklepa plačati upnikom v deležih in rokih, določenih v 1. točki tega sklepa. Takšen sklep sicer vsebuje določene prvine izvršljivosti, saj nalaga dolžniku izpolnitev obveznosti, vendar te niso določene niti specificirane. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je takšen izrek sklepa nerazumljiv in nedoločen2 aradi česar ne more predstavljati izvršilnega naslova za poplačilo tožnikove terjatve. Iz sklepa namreč ni razvidno: katere so terjatve, katerih plačilo se sicer nalaga dolžniku; na katere upnike se nanaša; terjatve v sklepu niso specificirane niti se sklep ne sklicuje oziroma se ne nanaša na posodobljen seznam terjatev. Pritožbene navedbe, da že sam ZFPPIPP določa, da se sklep o poenostavljeni prisilni poravnavi lahko nanaša zgolj na terjatve, določene v posodobljenem seznamu terjatev, in da posledično ni treba, da se sklep nanj izrecno sklicuje, stališča sodišča prve stopnje ne omajajo. Zakonska določba (abstraktni akt), na katero se sklicuje pritožnica, in sicer četrti odstavek 221 b. člena ZFPPIPP, ki določa, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje zgolj na terjatve, določene v posodobljenem seznamu terjatev, ne more sanirati pomanjkljivosti konkretnega akta - sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave. Ta bi se moral izrecno sklicevati na posodobljeni seznam terjatev, saj bi se terjatve iz posodobljenega seznama terjatev le tako lahko izvršile3. Pravna varnost bi bila nevarno ogrožena, če bi pritožbeno sodišče dopuščalo, da se vsebina konkretnega sklepa vzpostavi/razume šele ob hkratni razlagi določb ZFPPIPP.

9. Tožnik po pravnomočno končanem postopku poenostavljene prisilne poravnave torej ni razpolagal z izvršilnim naslovom, ki bi mu omogočal poplačilo terjatve, ugotovljene v izpodbijani sodbi in naložene v plačilo toženi stranki. Logična posledica je, da izpodbijana sodba ne predstavlja dodatnega izvršilnega naslova za izterjavo predmetne terjatve, saj šele izpodbijana sodba takšen izvršilni naslov vzpostavlja. Zato tudi ni podana kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Nadalje ni podana zatrjevana bistvena kršitev postopka (kršitev 2. člena ZPP v povezavi s kršitvijo prvega odstavka 339. člena ZPP). Res je, da ni podana identiteta med tožbenim zahtevkom in izrekom sodbe, a je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 217. člena ZFPPIPP, ki se smiselno uporablja tudi za postopke poenostavljene prisilne poravnave. Navedena določba nalaga sodišču posebno postopanje pri oblikovanju izreka sodbe v primeru, ko sodišče po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, o terjatvi, za katero učinkuje prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, presodi, da terjatev obstaja.

11. Tožena stranka svoje obveznosti ni prostovoljno izpolnila, tožnik pa doslej z izvršilnim naslovom ni razpolagal. Stroški, nastali v postopku, so bili zato potrebni, pritožba, ki graja nasprotno, pa ni utemeljena.

12. Pritožba torej ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo razlogov, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških je posledica zavrnitve pritožbe in je vsebovana v odločitvi (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prepričljivo je stališče sodišča prve stopnje, da sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ni izvršilni naslov, saj se z njim le odloči, da se takšna poravnava potrdi, in ugotovi vsebino potrjene poravnave, zaradi prepovedi uporabe določb 3. in 4. točke prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP (s katerimi se lahko terjatve ugotovijo in naložijo v plačilo dolžniku) pa sklep nima potrebnih lastnosti, ki bi mu dajale kvaliteto izvršilnega naslova. Sodišče prve stopnje je stališče nadgradilo z oceno, da če bi zakon dopuščal izvršljivost takšnega sklepa, bi lahko nastala nedopustna, v navzkrižju z načelom pravne varnosti situacija, saj bi lahko določeni upniki razpolagali z dvema izvršilnima naslovoma; s pogodbo o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave in s sklepom o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je zaradi smiselne uporabe določbe tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP (pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave je izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave) treba ugotoviti, kakšen je konkretni sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave. 2 Tako tudi sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi: VSL sklep Cst 271/2016 s 5. 5. 2016. Višje sodišče je v predmetni zadevi utemeljevalo, zakaj sklep o poenostavljeni prisilni poravnavi ne predstavlja izvršilnega naslova. Eden izmed argumentov je bil tudi ta, da je sklep nerazumljiv, saj iz njega ni razvidno, na katere terjatve se 2. točka izreka nanaša. Podobno stališče zavzame sodišče v sklepu VSL Cst 496/2016 z 2. 8. 2016. Na navedeni sklep se sklicuje tudi tožena stranka v pritožbi v podkrepitev teze, da je sklep o poenostavljeni prisilni poravnavi izvršilni naslov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazložitev tega sklepa krepi tezo, ki jo je pritožbeno sodišče zavzelo v predmetni zadevi, in je posledično pritožnici v škodo. Iz citiranega sklepa namreč izhaja, da brez odločitve, da mora dolžnik upnikom plačati terjatve iz posodobljenega seznama skladno z izglasovano poenostavljeno prisilno poravnavo, takšen sklep ne more predstavljati podlage za prisilno izvršitev takih terjatev. 3 Tako tudi VSL Cst 496/2016 z 2. 8. 2016