Jedro

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je bila pogostost uporabe poti premajhna, da bi vodila k pridobitvi služnosti. Tudi iz stališč sodne prakse, na katera se sklicujeta pritožnika, so za pridobitev služnosti na podlagi priposestvovanja potrebna ponavljajoča se dejanja lastnika gospodujočega zemljišča, ki jih mora izvrševati z običajno in namenu primerno pogostostjo. Četudi je bila uporaba poti redka, je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je vodila k priposestvovanju služnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 451,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine 5/2-0 obstoji služnostna pravica hoje do 3x letno za potrebe košnje gospodujočega zemljišča, ki poteka ob sami meji služečih zemljišč 8/1-0 in 8/2-0 – stika z Z. cesto (nepremičnina 76/1-0) - do mejne točke med nepremičninami 08/2-0, 97/0-0 in 89/1-0, ves čas ob meji s sosednjo nepremičnino 97/0-0, nato pa ob vzhodni meji nepremičnine 08/1-0 proti severu, ves čas ob meji z nepremičnino 98/1-0 do meje z gospodujočo nepremičnino (I. točka izreka). Kolikor je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Toženca v pritožbi zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na ugotovitev v obrazložitvi sodbe, da uporaba pravil Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) ne pride v poštev, do začetka devetdesetih let ni mogla izteči dvajsetletna priposestvovalna doba. V 16. točki obrazložitve ni navedeno, v katerem obdobju je tekla priposestvovalna doba. Upoštevaje stališča sodne prakse (sodba VSC Cp 577/2014 in VSL I Cp 925/2011) tožnica ni mogla priposestvovati niti služnosti hoje. Glede priznanih dejstev trdi, da je navajala, da so tožnica oziroma predniki sprva izvajali hojo enkrat ali dvakrat ali največ trikrat na leto, kakšno leto tudi nikoli, sčasoma v 80. letih in dalje pa so travo puščali nepokošeno in so jih v družini tožencev v 90. letih in do leta 2004 opazili vsakih nekaj let, a tudi tedaj niso dostopali prek parcele tožencev, marveč po drugi poti. Navedeno dokazuje, da je tožnica hodila po spornih nepremičninah le zelo občasno, včasih pa tudi več let ne ali celo desetletje le parkrat. Ker se izpovedba prič A. A. in B. B. sklada s pisnim dokazom, ki je v sodbi ocenjen kot verodostojen, bi moralo sodišče kot popolnoma in v celoti verodostojni oceniti tudi izpovedbi navedenih prič. Priča A. A. je povedal, da dogovor glede poti ni stopil v veljavo, ker so imeli pravni predniki tožnice do jame še drug dostop. Ker je tožnica postavila primarni in podredni zahtevek, uspela pa je le z delom primarnega zahtevka, bi moralo sodišče šteti, da je uspela le glede četrtine zahtevka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz ugotovitev sodbe ne izhaja, kdaj je tekla priposestvovalna doba. Iz sodbe dovolj jasno izhaja, da je dvajsetletna doba, potrebna za priposestvovanje stvarne služnosti (drugi odstavek 54. člena Zakona o temeljnih lastniskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR) pričela teči s sklenitvijo menjalne pogodbe med predniki pravdnih strank sredi leta 1967. 6. Zmoten je zaključek pritožbe, da zaradi neuporabljivosti ODZ ni iztekla dvajsetletna priposestvovalna doba. Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da pridobitev zatrjevane pravice ne more temeljiti na določbah ODZ, ker se priposestvovalna doba v času uporabe teh pravil (in ob upoštevanju načelnega mnenja Zveznega sodišča z dne 4. 4. 1960) ni iztekla. To pa ne pomeni, da se v priposestvovalno dobo ne všteva čas pred začetkom veljavnosti ZTLR, ki je bil v izpodbijani sodbi pravilno uporabljen kot podlaga za zaključek o pridobitvi služnosti.

7. Neutemeljen je očitek o zmotnosti zaključka, da sta toženca priznala, da je tožnica oziroma njena pravna prednica do začetka devetdesetih let uporabljala pot za peš dostop do svoje nepremičnine za potrebe košnje trave do trikrat letno in da se takemu načinu uporabe sama oziroma njuna prednika niso uprli, ker je bila frekvenca obiskov skladna z dogovorom. Kljub temu, da se navedbe tožencev v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi v niansah razlikujejo – v prvi vlogi so navedli, da so na parcelo prihajali enkrat do dvakrat letno, kakšno leto pa tudi ne, v drugi pa, da so prihajali dvakrat do trikrat letno – so navedbe tožencev v obsegu, pomembnem za odločitev, povzete pravilno.

8. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je bila pogostost uporabe poti premajhna, da bi vodila k pridobitvi služnosti. Tudi iz stališč sodne prakse, na katera se sklicujeta pritožnika, so za pridobitev služnosti na podlagi priposestvovanja potrebna ponavljajoča se dejanja lastnika gospodujočega zemljišča, ki jih mora izvrševati z običajno in namenu primerno pogostostjo.(1) Izpodbijana sodba pravilno temelji zaključek o običajni in namenu primerni pogostosti na dogovoru, sklenjenem med pravnimi predniki pravdnih strank 6. 4. 1968, in navedbi tožencev, da je bila uporaba do trikrat letno za potrebe košnje skladna z dogovorom. Četudi je bila uporaba poti redka, je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je vodila k priposestvovanju služnosti.

9. Argument, s katerim pritožba izpodbija oceno izpovedb prič A. A. in B. B., nima teže, ki bi mogla voditi k drugačnemu zaključku o obstoju (in poteku) služnostne poti. Skladnost dela njunih izpovedb z vsebino dopisa (tožničine) odvetnice C. C. še ne pomeni, da je njuna izpovedba tudi o drugih dejstvih verodostojna. Prepričljiv je argument sodbe, da ob dejstvu, da je bil slabo leto po sklenitvi menjalne pogodbe sklenjen še sporazum, ki se je nanašal le na uporabo poti, njuni izpovedbi o poteku služnostne poti izven nepremičnin v lasti pravnih prednikov tožencev ne moreta imeti odločilne teže. 10. Neutemeljen je tudi očitek o zmotnosti odločitve o stroških postopka. Ker odločanje o podredno postavljenem zahtevku zaradi delne ugoditve primarnemu zahtevku ni bilo potrebno in ker toženca v pravdi ne nasprotujeta le zatrjevanemu obsegu služnosti, marveč tudi njenemu obstoju, je pravilen zaključek sodbe o porazdelitvi stroškov postopka na način, da vsaka stranka krije svoje.

11. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika kršitev materialnega in procesnega prava, katerih obstoj je pritožbeno sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker toženca s pritožbo nista uspela, sta dolžna tožnici povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za odgovor na pritožbo v priglašeni višini 350,40 EUR (po tar. št. 3210 in 1200) in materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in znašajo skupaj 451,89 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Enako stališče izhaja tudi iz sodbe VS RS II Ips 36/2012 z dne 22. 5. 2014, navedena v izpodbijani sodbi.