Jedro

Vknjižba pravice uporabe v zemljiški knjigi po ustaljeni sodni praksi ni konstitutivnega pomena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (v II. točki izreka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža za 137,70 EUR (in sedaj znaša 2.301,48 EUR).

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v delu, ki se nanaša na nepremičnino, parc. št. X1, k.o. D., ugotovi neveljavnost vknjižbe Okrajnega sodišča v Domžalah, dn. št. 446/2004 z dne 27.1.2004, pri vl. št. AA, k.o. D. (s katero je bila odrejena združitev z.k. teles I in II tako, da vložek obsega parc. št. Y1, Y2 in X1, vknjižba izbrisa družbene lastnine za z.k. telo I in vknjižba lastninske pravice na toženca), ter da je Okrajno sodišče v Domžalah dolžno izbrisati navedeno vknjižbo v delu, ki se nanaša na parc. št. X1, k.o. D., ter v zvezi s to nepremičnino vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 2.439,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačno odmerjenih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi uvodoma ponavlja ugovore, ki jih je podal tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer, da kupna pogodba z dne 16.7.1968 ter dodatek k tej pogodbi nista bila podpisana s strani pogodbenih strank in odobrena s strani tedaj pristojnega javnega pravobranilca. Poleg navedenih pomanjkljivosti pa podjetje N. D. tudi ni imelo razpolagalne sposobnosti za prenos upravičenj na nepremičnini, ki je predmet te pravde, na toženca, saj nikoli ni bilo vknjiženo kot imetnik pravice uporabe na tej nepremičnini. Iz navedenih listin pa tudi ni razvidno, da bi se te nanašale na predmetno nepremičnino. Toženca na navedene ugovore tekom postopka pred sodiščem prve stopnje nista podala nikakršnega vsebinskega odgovora in vse do nastopa prekluzije v zvezi s tem tudi nista predlagala nobenih dodatnih dokazov. Po drugi strani pa je tožnik takoj, ko je od tožencev skupaj z odgovorom na tožbo prejel navedeni listini, substanciral ugovore v zvezi z njima, zato mu ni mogoče očitati pavšalnega zatrjevanja o neperfektnosti listin, kot mu ga očita sodišče prve stopnje. Svoje trditve je tožnik oprl na dokaz, in sicer na navedeni listini, ki sta ju v spis vložila toženca. Meni, da je zgrešeno naziranje sodišča prve stopnje, da je bil tožnik dolžan sam vpogledati v zemljiškoknjižni spis in iz njega pribaviti navedeni listini, saj je svoje trditve dokazal. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da sploh ni odgovorilo na njegove ugovore v zvezi z omenjenima listinama, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Izpodbijane sodbe pa se po mnenju tožnika tudi ne da preizkusiti glede pravnega nasledstva sporne nepremičnine in same identifikacije te nepremičnine. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ne bi smelo upoštevati listin pod prilogami B6 do B9, saj so bile sodišču predložene že po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Izpodbija pa tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje tožencema priznalo stroške dveh pripravljalnih vlog, ki sta jih vložila v ponovljenem sojenju, ki pa sta po tožnikovem mnenju nepotrebni oziroma je nepotrebna vsaj vloga z dne 28.4.2009. Sodišče prve stopnje pa je pri izračunu stroškov upoštevalo tudi 20% DDV, čeprav pooblaščenec tožencev ni izkazal, da je zavezanec za DDV.

Toženca po svojem pooblaščencu v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik z izbrisno tožbo (243. člen Zakona o zemljiški knjigi – Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami – ZZK-1) uveljavlja neveljavnost vknjižbe, izvedene na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 – ZLNDL), po kateri sta toženca postala lastnika sporne nepremičnine parc. št. X1, k.o. D. Svoj tožbeni zahtevek utemeljuje s tem, da v zemljiški knjigi pri navedeni nepremičnini v korist tožencev ni bila vpisana pravica uporabe, ker je bila ta od podržavljenja te nepremičnine dalje vpisana na občino. Kot je to v tej zadevi pritožbeno sodišče pojasnilo že v sodbi, opr. št. I Cp 1778/2007 z dne 3.10.2007, kot tudi revizijsko sodišče v sklepu, opr. št. II Ips 302/2008 z dne 28.1.2009, vknjižba pravice uporabe v zemljiški knjigi po ustaljeni sodni praksi ni konstitutivnega pomena. Toženca sta pravico uporabe sporne nepremičnine pridobila na podlagi kupne pogodbe z dne 16.7.1968 in dopolnitve kupne pogodbe z dne 11.3.1969 (prilogi B2 in B3). Tožnik pa je nadalje zatrjeval, da je izpodbijana vknjižba neveljavna tudi zato, ker naj bi bili navedena pogodba in aneks nepodpisana s strani pogodbenih strank in neoverjena s strani tedaj pristojnega javnega pravobranilca. Pri slednjem razlogu neveljavnosti izpodbijane vknjižbe tožnik vztraja tudi v obravnavani pritožbi. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa je prav tožnik tisti, ki bi glede na svoj zahtevek in navedene trditve o neveljavnosti vknjižbe moral dokazati, da pogodba in aneks nista ustrezni listini za pridobitev pravice uporabe in posledično lastninske pravice na sporni nepremičnini (1. odstavek 7. člena in 212. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Tožnik pa slednjemu ni zadostil. Tožnik namreč v zvezi z navedenimi trditvami ni predlagal nobenega dokaza, pač pa se je skliceval le na toženčeve interne kopije teh pogodb (in ne na tiste, ki so bile vložene v zbirko listin zemljiške knjige, in kot take edine relevantne), ki pa sta jih toženca v spis predložila v zvezi z drugimi trditvami, zato se sodišče prve stopnje do teh internih kopij pogodb v zvezi s tožnikovimi ugovori ni bilo dolžno opredeljevati. Tožnik tako svojih trditev o neustreznosti navedenih pogodb in s tem neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice tožencev na sporni nepremičnini ni dokazal. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo vpogledati in prebrati listin pod prilogami B6 in B9, med katerimi sta tudi podpisana in overjena kupna pogodba z dne 16.7.1968 in njen dodatek z dne 11.3.1969, saj sta jih toženca v spis vložila šele s pripravljalno vlogo z dne 17.3.2009 – že po prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno (286. člen ZPP). Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je izpodbijano sodbo oprlo (tudi) na navedene listine, ni storilo relativne bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe oziroma izpodbijana sodba zaradi upoštevanja prepozno vloženih listin ni prav nič drugačna, kot bi bila, če jih sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo. Kot že povedano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nosi tožnik dokazno breme zatrjevane neustreznosti listin za vknjižbo v zemljiški knjigi ter da tožnik teh trditev ni dokazal, saj ni v zvezi z njimi predlagal nobenega dokaza (razen neustreznega sklicevanja na interne pogodbe tožencev). Odločitev sodišča prve stopnje bi bila torej enaka tudi, če sodišče ne bi upoštevalo s strani tožencev prepozno predloženih listin.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da podjetje N. D., ki je tožencema z že omenjeno dopolnitvijo kupne pogodbe z dne 11.3.1969 dovolilo vknjižbo pravice uporabe na sporni nepremičnini, nikoli ni bilo vknjiženo kot imetnik pravice uporabe na tej nepremičnini in da zato ni imelo razpolagalne sposobnosti, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je že v izpodbijani sodbi obrazloženo, da iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska sporne nepremičnine (priloga A8) v zvezi s kupno pogodbo (priloga B2) izhaja pravno nasledstvo. Podjetje N. D. je tako pravni naslednik I. D. Z. p., D., pri katerih je bila vknjižena pravica uporabe. Kot že povedano, je bil zemljiškoknjižni vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini le deklaratorne narave, zaradi česar izostanek takega vpisa ne pomeni, da O. p. N., D. imelo sposobnosti za prenos upravičenj na toženca.

Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora, ali se sporni listini, na podlagi katerih sta toženca pridobila pravico uporabe na sporni nepremičnini, zaradi drugačnih oznak nepremičnin, dejansko sploh nanašata na nepremičnino, ki je predmet te pravde. Sodišče prve stopnje je namreč na 7. strani izpodbijane sodbe natančno obrazložilo, da je, kljub drugačni oznaki sporne nepremičnine v kupni pogodbi, iz dopolnitve kupne pogodbe jasno razvidno, da gre za prenos pravice uživanja oziroma uporabe na parc. št. X1, k.o. D., ki je predmet te pravde. Do razlike med navedeno – sedanjo oznako te nepremičnine in v kupni pogodbi navedeno oznako nepremičnine pa je prišlo zaradi geodetske odmere, ki je omenjena že v 2. členu kupne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pri odmeri pravdnih stroškov tožencema priznalo še stroške sestave dveh pripravljalnih vlog (toženca sta sicer v ponovljenem sojenju v spis vložila tri pripravljalne vloge, in sicer dne 17.3.2009, 27.3.2009 in 28.4.2009). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so si navedene vloge med seboj po vsebini skoraj identične, zato pritožba utemeljeno opozarja na njihovo nepotrebnost. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da sta toženca upravičena do povrnitve stroškov le za eno izmed navedenih pripravljalnih vlog (z dne 17.3.2009) in je tako tožencema dosojeni znesek pravdnih stroškov znižalo za sestavo ene pripravljalne vloge - za 250 odvetniških točk (3. točka tarifne št. 19 Odvetniške tarife – Ur. l. RS, št. 67/03), kar, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in 20% DDV, znese 137,70 EUR. Tožnik je tako sedaj dolžan povrniti tožencema iz naslova pravdnih stroškov še 2.301,48 EUR.

Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s stališčem pritožbe, da bi moral pooblaščenec tožencev pri zahtevi za povračilo pravdnih stroškov posebej izkazati, da je zavezanec za DDV. Pooblaščenec tožencev je namreč na svojem stroškovniku na list. št. 39 spisa navedel, da je zavezanec za DDV in pri tem navedel še svojo davčno številko, kar, upoštevajoč, da je na spletnih straneh vsakomur dostopen seznam zavezancev za plačilo DDV, po oceni pritožbenega sodišča zadošča za utemeljenost zahtevka za povračilo tega stroška.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (v II. točki izreka) spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov znižalo za 137,70 EUR, tako da ta sedaj znaša 2.301,48 EUR (358. člen ZPP). V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožnik uspel le s pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krijeta toženca sama svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).