Jedro

Tožnica je Republiko Slovenijo skupaj z materjo zapustila že januarja 1992, njena odsotnost pa ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen. Prvostopenjski organ je pravilno upošteval dejstva, da se za otroka, ki je Republiko Slovenijo zapustil skupaj s starši, ugotavljajo razlogi, zaradi katerih so otrokovi starši skupaj z njim zapustili Republiko Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki je bila vložena na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD). V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnica v dopisu z dne 23. 4. 2014 med drugim navedla, da je v Republiki Sloveniji prebivala skupaj s starši v Kranju. Oče je bil oficir in se v Sloveniji ni počutil varnega, zato so odšli iz Republike Slovenije. Tedaj je bila še mladoletna. Najprej so odšli v Tuzlo, nato je z materjo odšla v Republiko Srbijo, po koncu vojne pa se je ponovno vrnila v Bosno in Hercegovino. V Slovenijo je ponovno prišla leta 2004 na obisk k sošolki s turistično vizo. Tožnica je nadalje v upravnem postopku povedala, da se točnega datuma odhoda iz Republike Slovenije ne spomni, meni pa, da je bilo v začetku leta 1992. Tedaj so o vsem odločali starši. Zaradi natančne ugotovitve odhoda iz Republike Slovenije je prvostopenjski organ pridobil tudi izjavo tožničine matere, v kateri je navedla, da je Republiko Slovenijo zapustila v začetku januarja 1992 skupaj s tedaj še mladoletno tožnico. Njen mož je bil oficir takratne JLA in so bili pod pritiskom okolice, ki je prerasel v nestrpnost. Mož je Republiko Slovenijo zapustil po ukazu takratnega vojaškega vodstva. Tožnica je bila učenka 3. razreda Srednje šole. Sama pa je bila zaposlena v tovarni B. Zaradi osebne varnosti in varnosti tožnice je morala zapustiti Slovenijo in zato ji je delovno razmerje prenehalo. Nobenega dokaza nima, s katerim bi potrdila, da se je poskušala skupaj s hčerko vrniti v Slovenijo. Poleg tega ni imela ustreznih dokumentov in ni mogla potovati.

2. Prvostopenjski organ je na podlagi vpogleda v register stalnega prebivalstva ugotovil, da je imela tožnica od 5. 2. 1975 do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče v Kranju. Iz arhiva registra stalnega prebivalstva je pridobil podatek, da ji je prijava stalnega prebivališča prenehala 26. 2. 1992, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih. Za sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu ni zaprosila. Tako je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica dne 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, da je imela 23. 12. 1990 prijavljeno stalno bivanje v RS, ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, saj je Republiko Slovenijo skupaj z materjo zapustila že januarja 1992, njena odsotnost pa ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen in prvostopenjski organ ni preučeval poskusov vračanja. Odsotnost tožnice ni bila posledica enega od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, zato ta odsotnost ni upravičena.

3. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožnica v tožbi navaja, da je tudi po 25. 6. 1991 nadaljevala življenje v Kranju, kjer je živela od rojstva. Ne strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je namen tožnice, da živi v Bosni in Hercegovini. Razen tega so dejstva, zaradi katerih je mati tožnice v postopku pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, nerelevantna in se ne more uporabiti kot dokaz v primeru tožnice. Mati ima drug postopek, ki s postopkom tožnice nima nikakršnih povezav. Tožnica je leta 1992 odpotovala iz Slovenije na počitnice k sorodnikom v Bosno in ni slutila, da se zaradi vojne ne bo mogoče vrniti ter da bo osem let živela kot izgnana oseba v Srbiji. Zadnjih 20 let si je uredila življenje in je morala reševati eksistenčno vprašanje. Iz Republike Slovenije je bila odsotna brez krivde in brez namenov, da bi bila dalj časa odsotna. Ni imela možnosti se vrniti zaradi vojnih dejstev v drugih državah nekdanje SFRJ in pa zaradi družinskih razlogov, ker se je poročila in rodila med tem časom. Torej se ni mogla vrniti zaradi vojne na drugih območjih nekdanje SFRJ in pa zaradi tega, ker razen izgnanske izkaznice ni imela nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi lahko prestopila državno mejo. Tožnica predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo podrobneje opisuje potek predhodnih upravnih postopkov in povzema, kaj je tožnica navedla v tožbi ter navaja, da je v odločbi z dne 15. 10. 2015 obrazložila, zakaj je bila tožnici prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjena ter na podlagi katerih pravnih podlag. Pri tem tožena stranka vztraja in teh navedb v odgovoru na tožbo v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

8. Po mnenju sodišča je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da v primeru tožnice ni izpolnjen pogoj dejanskega bivanja, saj niso izpolnjeni pogoji upravičene odsotnosti v prvem petletnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD in je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pri tožnici ni izpolnjen. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom prvostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski odločbi. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnica Republiko Slovenijo skupaj z materjo zapustila že januarja 1992, njena odsotnost pa ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen, zaradi česar prvostopenjskemu organu ni bilo potrebno preučevati poskusov vračanja v drugem petletnem obdobju, kot to določa četrti odstavek 1č. člena ZUSDDD. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno upošteval dejstva, da se za otroka, ki je Republiko Slovenijo zapustil skupaj s starši, ugotavljajo razlogi, zaradi katerih so otrokovi starši skupaj z otrokom zapustili Republiko Slovenijo.

9. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnica tudi po 25. 6. 1991 nadaljevala z življenjem v Kranju, sodišče ugotavlja, da to sicer drži, vendar le do januarja 1992, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, tedaj pa je Republiko Slovenijo zapustila, pri čemer razlog njene odsotnosti ni bil nobeden izmed razlogov, ki so navedeni v 1.č členu ZUSDDD.

10. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da gre za konstrukt upravnega organa, da je namen tožnice, da živi v Bosni in Hercegovini. Treba je namreč upoštevati, da je tožnica zapustila Republiko Slovenijo v začetku leta 1992, prvič pa se je vanjo vrnila šele leta 2004, po tako dolgem obdobju odsotnosti pa je prvostopenjski organ utemeljeno sklepal, da je bil njen namen, da živi v Bosni in Hercegovini.

11. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno trditvijo, da tožničin postopek pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje in materin postopek v zvezi z enako zadevo nista v nikakršni povezavi. Kot je pravilno ugotovil že prvostopenjski organ, se za otroka, ki je Republiko Slovenijo zapustil skupaj s starši, ugotavljajo razlogi, zaradi katerih so otrokovi starši skupaj z otrokom zapustili Republiko Slovenijo. Torej za osebe, ki so še mladoletne, do njihove polnoletnosti velja, da se ugotavljajo razlogi njihovih staršev. Tožnica pa je skupaj z materjo zapustila Republiko Slovenijo in odšla z njo v Bosno in Hercegovino.

12. Glede sklicevanja na vojne razmere, ki naj bi ji preprečile, da bi se vrnila v Republiko Slovenijo, sodišče pojasnjuje, da je v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD sicer res eden od razlogov upravičene odsotnosti za obdobje prvih petih let tudi, če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov (4. alineja tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD), vendar pa tožnica ni predložila dokaza, da bi ji vojne razmere to preprečile. Treba je upoštevati, da je iz Slovenije najprej odšla v Bosno in Hercegovino, od tam pa v Srbijo, iz Srbije pa se je dalo potovati v Slovenijo tudi tako, da se je izognilo območjem, kjer je bila vojna, bodisi po koncu vojne na Hrvaškem skozi Hrvaško ali pa preko Madžarske v Slovenijo. Glede sklicevanja na to, da ni imela dokumenta, s katerim bi lahko potovala v Slovenijo, pa sodišče pojasnjuje, da je lahko razlog upravičene odsotnosti za obdobje prvih petih let odsotnosti le eden izmed razlogov, ki so navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Sicer pa, kot navaja tožnica v tožbi, je izgnansko izkaznico imela, v tožbi pa ni navedeno, da bi poskušala pri predstavništvu Republike Slovenije pridobiti ustrezen dokument, ki bi ji omogočil vstop v Slovenijo. Prav tako tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD med razlogi upravičene odsotnosti za obdobje prvih petih let ne določa razlogov, ki jih tožnica tudi navaja v tožbi s trditvijo, da se je poročila in da je dobila otroka. Upravni organ je pri ugotavljanju upravičene odsotnosti vezan na razloge, kot jih določa ZUSDDD, po katerem mora postopati, to pa so tisti, ki so navedeni v 1.č členu ZUSDDD.

13. Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.