Jedro

Pri razlagi določbe 2. odst. 74. čl. ZZad glede presoje, ali so bila sporna zemljišča pridobljena odplačno ali ne, je treba uporabiti Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Zmotno je stališče sodišča, da so Navodila v nasprotju z ustavo in zakonom, zaradi česar je zavrnilo njihovo uporabo (exceptio illegalis).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I./1, 2. in 4. ter II. razveljavi in se v tem delu zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. V preostalem delu (točka I./3.) se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroški se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je lastnica treh parcel v k. o. X, ki so natančneje navedene v sodbenem izreku, da je vknjižba lastninske pravice na toženko za te nepremičnine neveljavna (tč. 1. in 2./I.), da je slednja tožnici dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko sama kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo (tč. I./3.), nepremičnine pa je dolžna izročiti njenemu Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (tč. I./4.). V posledici te odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 6.620,60 EUR, v primeru zamude z ustreznimi obrestmi (tč. II.). Po oceni prvostopenjskega sodišča bi morala tožnica dokazati, da je toženka te nepremičnine pridobila neodplačno, v posledici česar bi po določbi 2. odst. 74. čl. Zakona o zadrugah (ZZad) postale last tožnice, to pa ji ni uspelo, ker je toženka dokazala, da se je v postopku arondacije njena prednica zavezala plačati odškodnine oziroma je dala v zameno druga zemljišča. Sodišče je pri tem zavrnilo uporabo Navodila (exceptio illegalis), ki je določalo, da so nepremičnine pridobljene neodplačno, če odškodnina ni presegla 30 % vrednosti.

2. Proti sodbi se iz vseh dopustnih razlogov pritožuje tožnica s predlogom za njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma za razveljavitev in novo sojenje. Vztraja, da bi bilo treba upoštevati izdano Navodilo. Ni sporno, da je toženka nepremičnine pridobila v arondacijskem postopku. Zakon o zadrugah je tako kot drugi predpisi, ki so imeli za cilj preoblikovati družbeno lastnino v lastnino z znanim lastnikom, tim. tranzicijski predpis, ki ga je treba razlagati skladno s cilji, ki so ga zasledovali vsi ti predpisi (Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakon o denacionalizaciji, Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, Zakon o Agenciji RS za privatizacijo). Presoja neodplačnosti, kakršno je napravilo sodišče, je napačna in v nasprotju z načelom poštenega izvrševanja pravic. Tožena stranka je brez pomislekov na tožnico prenesla tista zemljišča, ki jih je bila tožnica dolžna vrniti v postopku denacionalizacije, teh spornih pa noče, ker zahtevkov ni bilo. Tranzicijskih predpisov ni mogoče presojati skozi splošna načela civilnega prava, smiselna ločnica odplačnosti in neodplačnosti je tudi za ta razmerja 30 % plačane vrednosti. Res je, da je tožena stranka sporne parcele pridobila tudi na podlagi menjalnih pogodb, vendar se to ne more šteti za odplačen način, če so bila kot ekvivalent dana zemljišča, ki jih je pridobila neodplačno, torej tako, da je plačala manj kot 30 %. Splošno znano je, da je večina kmetijskih in gozdnih zemljišč na ta način postala družbena lastnina. Pravni prednik tožene stranke je prispeval zgolj minimalen delež, večino pa je prispevala tedanja družbenopolitična skupnost. Tudi zato ni mogoče govoriti o odplačni pridobitvi. Pritožba sodišču še očita, da ni upoštevalo trditev o priposestvovanju, češ da so bile prepozne, je pa upoštevalo na istem naroku predlagane dokaze toženke. Končno pritožnica še nasprotuje odločitvi v nasprotju s sodno prakso, na katero se je sklicevala. Argument, da ena odločba Vrhovnega sodišča (II Ips 166/2006) še ne pomeni ustaljene sodne prakse, izpodbija z razlogom, da je takih odločb sicer več, prav veliko pa jih zaradi majhnega števila tovrstnih sporov niti ne more biti.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje še svoje stroške v zvezi z odgovorom.

4. Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je z argumentom exceptio illegalis pri razlagi določbe 2. odst. 74. čl. ZZad glede presoje pojma neodplačnosti odklonilo uporabo Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Navodilo) kot podzakonskega predpisa. S tem je napačno uporabilo materialno pravo.

6. Ob spremembi političnega in ekonomskega sistema je zakonodajalec na različne načine pravna upravičenja na premoženju v družbeni lastnini preoblikoval v klasična lastninska razmerja. Ustavno sodišče je že poudarilo, da je imel zakonodajalec pooblastilo z zakonom neposredno določiti načine preoblikovanja družbene lastnine v druge oblike lastnine in da je smel za določen del družbene lastnine, za katero je vseskozi veljal drugačen pravni režim, kot je veljal glede ostalih delov družbene lastnine, določiti drugačen način lastninskega preoblikovanja (1). Pri lastninjenju kmetijskih zemljišč je kot enega od kriterijev, kdo pridobi lastninsko pravico na njih, določil odplačnost oziroma neodplačnost pridobitve. V razmerjih oblikovanja družbene lastnine kot privilegirane oblike lastnine pa pojma odplačnosti ni (bilo) mogoče enačiti s kakršnokoli odmeno, dano za odvzeto (oziroma pridobljeno) premoženje. V konkretnem primeru ni sporno, da je tožena stranka vse nepremičnine, ki so predmet tega spora, pridobila v postopku arondacije v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja (natančneje opisano na strani 13 in 14 izpodbijane sodbe) v času veljavnosti Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62). Ta predpis je v 3. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen) naštet kot predpis, na podlagi katerega je po oceni zakonodajalca prihajalo do krivičnih podržavljenj, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč (29. tč. 3. čl. ZDen). Zato je nepravilno zavzemanje zgolj za upoštevanje splošnih pravil obligacijskega prava o odplačnosti in neodplačnosti pravnih poslov kot posledici svobodne pogodbene volje pogodbenikov, saj ni dvoma, da gre za specifična lastninska razmerja.

7. Zakonodajalec je z več predpisi uredil lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini. Tako je po 1. odst. 74. čl. ZZad vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, z izjemo kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so z dnem uveljavitve ZZad postala last Republike Slovenije in so se prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (2. odst. 74. čl. ZZad). Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je bil ustanovljen z Zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) in v sklad so se v rokih in po postopku, določenih s tem zakonom, prenesla tudi kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije po drugih predpisih (2. odst. 14. čl. ZSKZ), torej tudi po prej omenjeni določbi ZZad. Tako so morali upravljalci kmetijska zemljišča in gozdove prenesti na sklad in predložiti bilanco po stanju 31. decembra 1992 oziroma na dan uveljavitve ustreznega predpisa o lastninjenju skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča in gozdove (1. odst. 16. čl. in 2. odst. 14. čl. ZSKZ). Na podlagi tega zakonskega določila (7. odst. 16. čl. ZSKZ) je bilo izdano omenjeno za sodišče prve stopnje sporno Navodilo. To Navodilo v 5. čl. določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način.

8. V konkretnem primeru tako torej res podzakonski akt določa, kaj se šteje za neodplačno pridobitev, je pa že pojasnjeno, da odplačnosti v času izdaje arondacijskih odločb ni mogoče enačiti z odplačnostjo v smislu splošnih pravil obligacijskega prava (2). Ustava RS v 125. čl. določa, da so sodniki vezani na ustavo in zakon. To pa ne pomeni, da sodniki podzakonskih aktov ne upoštevajo. Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da lahko, kadar ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis, odkloni njegovo uporabo (exceptio illegalis) in razsodi na podlagi zakona. Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov v zakonitost podzakonskega akta in teh ni imelo niti Vrhovno sodišče RS ob odločanju o reviziji v zadevi II Ips 166/2006, na katero se tožnica upravičeno sklicuje. Odplačnost kot temelj za različno obravnavanje upravičencev je zakonodajalec upošteval tudi na drugih področjih, in sicer pri denacionalizaciji (tako npr. v 4. čl., 1. odst. 72. čl. in 90. čl. ZDen). Tudi tu kot ločnico med odplačnim in neodplačnim podržavljenjem postavlja merilo 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Povedano pa pomeni, da Navodilo ni v nasprotju z ustavo in zakonom (in je glede kriterija odplačnosti skladno tudi z drugimi zakoni, ki se nanašajo na t.i. tranzicijsko obdobje družbe, za katero je značilno (ponovno) lastninsko preoblikovanje) in bi ga moralo sodišče prve stopnje zato uporabiti.

9. Navodilo je bilo sicer sprejeto na podlagi zakonskega pooblastila v 7. odst. 16. čl. ZSKZ, vendar velja tudi za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so postali last RS po drugih predpisih (2. odst. 14. čl. ZSKZ in 1. čl. Navodila, ki izrecno omenja tudi 74. čl. Zzad).

10. Lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini ni urejeno le z ZZad, temveč tudi z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in Zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ). Pri preoblikovanju dotedanjih upravičenj na kmetijskih in gozdnih zemljiščih je zakonodajalec zavaroval javno korist tako, da je za lastnika teh zemljišč načeloma določil državo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je takšno ureditev ocenilo kot ustavno dopustno in ob tem opozorilo na posebnosti in omejitve družbenolastninskih upravičenj na teh zemljiščih, ki so izhajale iz dejstva, da je zemlja nacionalno bogastvo in omejen naravni vir, pa tudi, da to sredstvo ni bilo ustvarjeno kot rezultat „združenega dela“, temveč je bilo v celoti pridobljeno z zakonskimi ukrepi ob spremembi družbenega sistema po drugi svetovni vojni.

11. Odločitev sodišče prve stopnje je zato najmanj preuranjena, saj to sodišče ni ugotovilo, koliko je znašala odškodnina, dana za sporna zemljišča, zato zaključek o odplačni ali neodplačni pridobitvi še ni mogoč. V vsakem primeru pa gre za originaren (ex lege) in ne pravnoposloven (izveden) način pridobljene lastninske pravice, zato ni utemeljen (niti ni sklepčen) tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pravni temelj izvirne pridobitve pravic utemeljuje ugotovitveno tožbo, ne pa tudi dodatne zaveze toženki, naj sporno pravico prizna in izstavi listino. Zato je bilo treba zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka potrditi (353. čl. ZPP).

12. Ker je torej materialno pravo zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo stvari pritožbeno sodišče samo ne more ustrezno dopolniti postopka (355. čl. ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje pri razlagi določbe 2. odst. 74. čl. ZZad glede presoje pojma neodplačnosti upošteva Navodilo. Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da je dokazno breme, da je toženka oziroma njen pravni prednik sporne nepremičnine pridobila neodplačno, torej za manj kot 30 % tedanje vrednosti, na tožeči stranki (če tožena stranka to prereka).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.

(1) Npr. odločba U-I-78/93, Uradni list RS, št. 68/95. (2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-II-158/97. (3) Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-77/93 z dne 06. 07. 1995 in U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. (4) Končina Peternel M., Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, Pravosodni bilten 2/2011, Ljubljana 2011, str. 67 in 68.