Jedro

Ravnanje tretjega toženca, ki je prvemu tožencu priskočil na pomoč, ko je ugotovil, da slednji tožnika, ki je pričel s protipravnim napadom, ne bo uspel obvladati, ni bilo nedopustno, temveč skladno z etičnim načelom nudenja pomoči drugim in nenazadnje tudi z njegovo službeno dolžnostjo občinskega redarja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tretji toženec prvemu tožencu le pomagal, da sta tožnika polegla in mu dala roke na hrbet, takšno ravnanje pa še ni protipravno. Gre namreč za pasivno obrambno ravnanje, ki je bilo nujno potrebno za odvrnitev istočasnega protipravnega napada na prvega toženca in je bilo temu napadu sorazmerno.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno, pritožbi tretjega toženca pa v celoti ugodi, tako da se znesek dosojene odškodnine zviša na 1.200,00 EUR, tožbeni zahtevek zoper tretjega toženca pa v celoti zavrne, ter se po spremembi sodba sodišča prve stopnje, v zvezi z dopolnilnim sklepom, v celoti glasi: „1. Prvi toženec je dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2012 dalje do plačila.

2. Tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in tretjega toženca ter v presežku do zahtevane odškodnine (za znesek 8.800,00 EUR) se zavrne.

3. Prvi toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti znesek 688,76 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

4. Tožnik je dolžan v roku 15 dni povrniti drugemu tožencu pravdne stroške v višini 514,12 EUR in tretjemu tožencu stroške v višini 989,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“ Sicer se pritožba tožnika in v celoti pritožba prvega toženca zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik in prvi toženec sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa je dolžan v roku 15 dni povrniti tretjemu tožencu njegove pritožbene stroške v višini 1.044,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in prvemu in tretjemu tožencu, upoštevajoč tožnikov 40 % soprispevek k nastali škodi, naložilo plačilo odškodnine v znesku 720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2012 dalje. Tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in v presežku po višini je sodišče zavrnilo. Z dopolnilnim sklepom je odločilo o stroških postopka in tožniku naložilo, da je dolžan prvi in drugi toženi stranki povrniti skupno 1.028,24 EUR, tretje toženi stranki pa 989,20 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlagajo pritožbe tožnik, prvi in tretji toženec.

3. Tožnik uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tudi proti drugemu tožencu, s stroškovno posledico. Ne soglaša z dokazno oceno sodišča, da je izzval pretep s tem, ko je žalil in prvi udaril toženca. Vztraja, da je do njega pristopil eden od tožencev, ga vprašal, zakaj slika, mu dal levo roko na ramo, ter mu rekel, da naj bo tiho. Tožnik je s svoje rame umaknil njegovo levo roko, prišlo je do pregovarjanja, v tistem pa ga je prvi toženec z desno roko udaril v predel zobovja, ust in brade. Tožnik ga je odrinil, takrat pa ga je eden od tožencev udaril po vratu, nakar so ga zbili na tla in ga brcali v predel glave in trupa, na tleh ležečega pa ga je eden celo davil za vrat. Kljub prošnjam tožnika, naj ga prenehajo pretepati, so ga pustili ležati šele, ko je negibno obležal. Pri tem je sodeloval tudi drugi toženec. Tožnik s tem, ko je umaknil roko toženca s svoje rame, pretepa ni izzval. Če bi tožnik udaril toženca, bi ta to dokazoval z zdravniškim potrdilom. Sodišče je zmotno odločilo o višini prisojene odškodnine. Utemeljen je zahtevek za strah, saj so tožnika napadle tri osebe, od tega dve v uniformah, od katerih bi človek pričakoval pomoč in ne nasilja. Tožnika je skrbelo za izid zdravljenja. Zavrnitev zahtevka zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je neutemeljena, saj izvedenec ni izključil, da pri tožniku še obstajajo bolečine pri dvigovanju težjih predmetov. Odškodnina za fizične bolečine je prisojena v prenizkem znesku glede na zlom sedmega rebra, površinsko poškodbo glave in zvin ter nateg vratne hrbtenice.

4. Tudi prvi toženec uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge. Priznava, da je s pomočjo tretjega toženca zrušil tožnika, mu spodvil roke in se usedel nanj, vendar pa je s tem na edini mogoč način prekinil napad. Predhodno držanje ni pomagalo, saj je tožnik z napadom nadaljeval in brcal prvega toženca. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja jasno, ali sodišče šteje, da se je prvi toženec usedel na tožnika brez potrebe, ali da je do prekoračenega silobrana prišlo, ker se je prvi toženec sploh usedel na tožnika. Silobran je prekoračen, če obstaja nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe, vendar nesorazmerja ni mogoče pojmovati tako, da tisti, ki se brani, ne sme nikoli povzročiti hujše poškodbe od tistega, ki mu neposredno grozi. Ni mogoče terjati, da bi se moral napadeni braniti z begom ali s klicem na pomoč. Teh okoliščin sodišče ni presojalo. Postavilo se je na stališče, da sta prvi in tretji toženec prekoračila silobran zgolj zato, ker je tožnik utrpel zlom rebra. Prvi toženec je ravnal izrazito pasivno, kljub temu da je tožnik nadaljeval z napadom in ga brcnil v predel dimelj. Hotel je zgolj pomiriti tožnika in prekiniti nadaljnji napad. Pri tem ni uporabil napadalnih tehnik, ampak tehniko pasivnega obvladanja. Neživljenjsko je pričakovati, da bo napadena oseba v trenutku napada presojala in izbirala način obrambe, temveč je logično, da hipno uporabi najučinkovitejši način. Presoja prekomernosti je vedno naknadna presoja. Gre za nehoteno in slučajno poškodbo. Prvi toženec je pustil tožnika v trenutku, ko se je ta umiril in začel tožiti, da ga boli. To sta izpovedali tudi priči A. in B. Tožnik ugovarja odmeri soprispevka tožnika. V tem delu sodba ni obrazložena in se je ne da preizkusiti. Dogodek je nastal izključno zaradi ravnanja tožnika, saj je slednji izzval ravnanje prve tožene in tretje tožene stranke, ki jima ni preostalo drugega, kot da ga obvladata. Soprispevek tožnika je zato ugotovljen prenizko. Sodišče je tudi nepravilno odmerilo višino odškodnine za telesne bolečine, saj je tožnik utrpel le dve zelo lahki in eno lahko telesno poškodbo. Nepravilno je razlagalo pojasnilo prvega toženca glede rušenja tožnika. Pojasnila, katere prijeme je uporabil in zakaj, ter da ima tudi sam nekaj kilogramov, ni mogoče razlagati na način, da je hotel prizadejati tožniku zlom oziroma poškodbe.

5. Tretji toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek zoper njega v celoti zavrne. Opozarja, da je s svojim ravnanjem le preprečil hujše posledice, ni pa ravnal protipravno. Kljub temu, da je prvi toženec uporabil strokovni prijem, se je tožnik še vedno upiral, zato mu je priskočil na pomoč. Skupaj sta tožnika spravila na tla, nato pa se je prvi toženec nanj usedel. Iz obrazložitve ne izhaja, v čem je protipravnost ravnanja tretjega toženca, saj je sodišče zgolj zapisalo, da je sodeloval pri dejanju. Nepravilno in neobrazloženo je ocenilo tudi njegov prispevek k nastanku škode, ni pojasnilo, zakaj je prispevek prvega in tretjega toženca večja od tožnikovega. Sodišče se ni opredelilo do krivde in vzročne zveze. Če je poškodba rebra nastala zaradi ravnanja prvega toženca, tretji toženec k temu ni prispeval. Zlomljeno rebro namreč ni bilo posledica tega, da sta prvi toženec in tretji toženec tožečo stranko umirila in položila na tla. Tukaj se prispevek tretjega toženca konča. Zato tudi ni vzročne zveze med njegovim ravnanjem in škodo, nastalo tožniku. Ker so glede odgovornosti tretjega toženca, protipravnosti ravnanja in vzročne zveze razlogi sodbe pomanjkljivi, je podana bistvena kršitev določb postopka z 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je obrazložitev sodišča pomanjkljiva glede prispevka tožnika in prvega ter tretjega toženca k nastali škodi.

6. Na pritožbo tožnika sta odgovorili prva in druga tožena stranka ter prerekali podane pritožbene navedbe.

7. Pritožba tretjega toženca je v celoti, pritožba tožnika pa delno utemeljena, pritožba prvega toženca ni utemeljena.

8. Tožnik v tej pravdi zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu jo povzročili toženci, ko so ga po pregovarjanju zaradi kazni za napačno parkiranje z udarci zbili na tla, ga brcali v predel glave in trupa, ga na tleh ležečega davili, nato pa ga pustili negibno ležati na cesti. Sodišče je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo vse pravočasno predlagane priče, vpogledalo v listinske dokaze, fotografije, napravilo poizvedbe pri policiji in se o poškodbah prepričalo tudi s pomočjo zdravniških potrdil in izvedeniškega mnenja, v bistvenem ugotovilo sledeče dejansko stanje: - drugi in tretji toženec sta v uniformah komunalnih redarjev opravljala kontrolo mirujočega prometa ter zaradi nepravilnega parkiranja na vozilu tožnika pustila obvestilo o storjenem prekršku; - tožnik se je po prihodu do vozila razburil, slikal okoliška vozila, zahteval pojasnila redarjev, nato pa prišel v konflikt s prvim tožencem, sicer nadrejenim drugemu in tretjemu tožencu, ki je bil tam v civilni obleki; - tožnik je začel prepir, tako da je žalil prvega toženca, nato pa ga je udaril s pestjo v predel obraza in prvi uporabil fizično silo; - prvi toženec, ki je bil predhodno 20 let zaposlen v policiji, se je odzval s strokovnim prijemom, zaradi nadaljnjega upiranja tožnika pa je pristopil tudi tretji toženec in pomagal pri obvladovanju tako, da sta skupaj s prvim tožencem tožnika položila na tla; - prvi toženec se je nato z veliko silo, odločno, usedel na tožnika, zaradi česar je ta utrpel zlom sedmega rebra; - drugi toženec pri dogodku ni neposredno sodeloval, saj prvemu tožencu ni priskočil na pomoč; - medicinska dokumentacija ne potrjuje, da bi tožnik utrpel poškodbe v predelu ust, brade ter udarce zaradi brc po celem telesu, temveč zgolj eno udarnino na temenu levo, udarnino na vratu in zlom sedmega rebra.

9. Pritožbeno sodišče opisane dejanske zaključke, podrobno pojasnjene na 5. do 8. strani izpodbijane sodbe, sprejema, saj so rezultat logične in prepričljive dokazne ocene. Tožnik s pavšalnim vztrajanjem pri svoji verziji dogodka, ki je ni potrdila nobena od prisotnih prič, prav tako zatrjevani način poškodovanja tudi ne izhaja iz medicinske dokumentacije, prej povzetih dokaznih zaključkov ne more ovreči. Čeprav toženca uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa ugotovitev sodišča prve stopnje v tej smeri ne grajata, temveč mu očitata predvsem zmotno uporabo materialnega prava glede njune odgovornosti oziroma soodgovornosti za tožniku nastalo škodo.

10. Po določilu 161. člena OZ tisti, ki brez nevarnosti zase ne pomaga nekomu, čigar življenje ali zdravje je očitno ogroženo, odgovarja za škodo, ki iz tega nastane, če bi jo glede na okoliščine primera moral predvideti. Omenjeno določilo predstavlja sankcijo zaradi kršitve načela solidarnosti, ki vsakemu nalaga dolžnost, da nudi pomoč ogroženi osebi.(1) Ravnanje tretjega toženca, ki je prvemu tožencu priskočil na pomoč, ko je ugotovil, da slednji tožnika, ki je pričel s protipravnim napadom, ne bo uspel obvladati, torej ni bilo nedopustno, temveč skladno z etičnim načelom nudenja pomoči drugim in nenazadnje tudi z njegovo službeno dolžnostjo občinskega redarja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tretji toženec prvemu tožencu le pomagal, da sta tožnika polegla in mu dala roke na hrbet, takšno ravnanje pa po oceni pritožbenega sodišča še ni protipravno. Gre namreč za pasivno obrambno ravnanje, ki je bilo nujno potrebno za odvrnitev istočasnega protipravnega napada na prvega toženca in je bilo temu napadu sorazmerno.

11. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tretji toženec uporabil prekomerno silo, da bi tožnika davil, bi se nanj odločno usedel, torej zaradi njegovega ravnanja tožnik ni utrpel bistvenih poškodb, če pa je pri tem morebiti nastala ugotovljena udarnina, o nesorazmernosti med napadom in obrambo še ni mogoče govoriti. Ne gre torej za primer prekoračenega silobrana v smislu določila prvega odstavka 138. člena OZ.

12. Pritožbeno sodišče še dodaja, da Zakon o občinskem redarstvu (ZORed) v 14. členu dopušča, da lahko občinski redar uporabi fizično silo in plinski razpršilec v primeru, če drugače ne more od sebe ali koga drugega odvrniti istočasnega protipravnega napada. Uporabi lahko celo sredstva za vklepanje in vezanje, zoper osebo, ki jo sme v skladu z zakonom zadržati, če se ta upira zadržanju ali želi pobegniti. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bistvena poškodba tožnika nastala zaradi ravnanja prvega toženca, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da ravnanje tretjega toženca, ko je zgolj sodeloval pri umiritvi napadalca ni bilo nedopustno, tudi ni mogoče uporabiti določila 186. člena OZ o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tretjega toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek proti njemu v celoti zavrnilo na podlagi določila petega odstavka 358. člena ZPP.

13. Drugačna je bila vloga, ki jo je v škodnem dogodku odigral prvi toženec. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih slednji konkretizirano ne graja, izhaja, da je pri obvladovanju tožnika uporabil strokovni prijem izšolanega policista, s tem da je, kot je njegovo izpoved povzelo tudi sodišče prve stopnje, tožnika prijel, ga s pomočjo tretjega toženca obrnil, ga onesposobil s prijemom davljenja (da mu prekineš dotok krvi v možgane in izgubi moč), s tretjim tožencem sta mu zvila roke na hrbet, ga položila, nato pa se mu je odločno s svojo težo 90 kg usedel na hrbet. Tudi po oceni pritožbenega sodišča takšno ravnanje prvega toženca ne predstavlja obrambe, ki bi bila nujno potrebna za odvrnitev istočasnega protipravnega napada, temveč je bila njena intenzivnost prekoračena, zato protipravnost ravnanja prvega toženca ni izključena. Ne drži, da sodba o tem pravno odločilnih razlogov ne bi vsebovala. Ti izhajajo iz ugotovitev, da je prvi toženec uporabil veliko oziroma preveliko silo, ko je bil tožnik že na tleh, ob tem, da je bil poleg tudi tretji toženec. To pomeni, da sodišče ni presojalo (ne)sorazmernosti ravnanj obeh udeležencev konflikta zgolj glede na posledice, ki sta jih utrpela, temveč tudi glede na naravo ravnanj tožnika in prvega toženca. Slednji na kraju dogajanja ni bil v uniformi redarja, temveč v civilu, in sicer iz drugih razlogov (dogovora o postavitvi prometnih znakov), tako da fizične sile ni uporabil pri izvrševanju dolžnosti redarja. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da prvi toženec ni uporabil napadalnih tehnik, temveč zgolj tehniko pasivnega obvladanja, saj je slednjo uporabil prekomerno in s preveliko silo. S tem pa je tožniku povzročil telesne poškodbe, pri čemer se je zavedal, da te lahko nastanejo in bi jih lahko z blažjim ukrepanjem preprečil. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje nadaljnji odločitvi sodišča prve stopnje o porazdelitvi odškodninske odgovornosti in 40 % soprispevku oškodovanca k nastali škodi v smislu 171. člena OZ, saj je ravnanje prvega toženca nedvomno odločilneje prispevalo k nastanku in obsegu tožnikove škode kot ravnanje oškodovanca, ki je sicer konflikt izzval. Tožnik v pritožbi konkretneje ne graja odločitve o njegovi soodgovornosti za nastalo škodo, temveč pavšalno vztraja, da prvega toženca ni udaril ter dodaja, da bi ta sicer to zagotovo dokazoval z zdravniškim potrdilom. Ob tem spregleda, da je takšno potrdilo prvi toženec predložil in ga je sodišče skupaj z drugimi dokazi dokazno ocenilo ter zaključilo, da je tožnik prvi pričel z uporabo fizične sile. Da je glede na tako ugotovljen prispevek v konfliktu njegova soodgovornost za nastalo škodo previsoko določena, tožnik v pritožbi ne zatrjuje.

14. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel zlom sedmega rebra brez premika odlomkov, udarnino na temenu levo in podpludbo na vratu levo. Po Fischerjevi klasifikaciji gre za dve zelo lahki in eno lahko telesno poškodbo. Pritožniki ne grajajo ugotovitev sodišča prve stopnje o stopnji in trajanju tožnikovih telesnih bolečin in o prestanih nevšečnostih, ki jih je povzelo v sodbi na osmi in deveti strani, temveč se ne strinjajo z odmero dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin dosodilo znesek 1.200,00 EUR, ki je po oceni pritožbenega sodišča prenizek. Ni namreč dovolj upoštevalo, da je tožnik utrpel zlom kosti, ki se je zaraščal šest tednov, v tem času pa je bil nedvomno že zaradi bolečin oviran pri vsakdanjih dejavnostih, kot so oblačenje, slačenje, osebna nega in pri zahtevnejših dnevnih aktivnostih, pri nenadnih in nerodnih gibih in pritiskih v predel zloma. Tožnik je bil šestkrat rentgensko slikan, dva tedna je stalno jemal tudi analgetike. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in dosojeno odškodnino dvignilo na znesek 1.500,00 EUR, kar predstavlja primerno odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti.(2)

15. Sodišče odškodnine zaradi prestanega strahu tožniku ni prisodilo, ker mu ni sledilo, da se je dogodka zelo ustrašil oziroma da se je bal za izid zdravljenja. Ocenilo je, da tožnika ni bilo strah, saj je sam pričel z uporabo fizične sile. Ugotovljeno dejansko stanje po oceni pritožbenega sodišča ne daje podlage za tako sprejeto odločitev. Čeprav je tožnik udaril prvega toženca, ki je bil v civilu, namreč ni mogel pričakovati nadaljnjega poteka dogodka, v katerem je nedvomno utrpel strah. Že v tožbi je zatrdil, da se je napada tožencev močno ustrašil, ob zaslišanju pa dodal, da je srčni bolnik, da ga je bilo strah, da bo umrl in mu je šlo na jok (izpoved povzeta na 10. strani). Gre nedvomno za pravno priznan strah ob samem poteku škodnega dogodka, ki opravičuje dosojo odškodnine. To je sodišče druge stopnje odmerilo na 500,00 EUR, pri čemer je sledilo sodišču prve stopnje, da sekundarnega strahu za izid zdravljenja pravno priznane intenzitete tožnik ni izkazal. 16. Duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje ni ugotovilo, bolečine v rebrih, ki jih izpostavlja tožnik, pa so obravnavane v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in ne predstavljajo duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika glede višine dosojene odškodnine delno ugodilo in mu skupno priznalo odškodnino v višini 2.000,00 EUR, ob upoštevanju njegovega 40 % soprispevka k nastali škodi pa mu je prvi toženec dolžan plačati 1.200,00 EUR. Pritožbi obeh tožencev glede višine dosojene odškodnine sta povem pavšalni in glede na zgoraj navedene razloge o prenizko dosojeni odškodnini tudi neutemeljeni.

18. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede višine dosojene odškodnine spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP, v preostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo prvega toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP. V celoti je ugodilo tudi pritožbi tretjega toženca in tožbeni zahtevek zoper njega zavrnilo.

19. Po določilu četrtega odstavka 163. člena ZPP mora o zahtevi za povrnitev stroškov odločiti sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Dopolnilni sklep sodišča o stroških je zato pritožbeno sodišče obravnavalo skupaj z odločbo o glavni stvari. O stroških postopka je odločilo upoštevajoč uspeh pravdnih strank in odmero stroškov v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov tožencev izhajalo iz zneskov, ki jim jih je v dopolnilnem sklepu priznalo sodišče prve stopnje, saj te odmere pravdne stranke niso grajale. Pri tem je upoštevalo, da je sodišče prvi in drugi toženi stranki skupno odmerilo stroške v višini 1.028,24 EUR, kar pomeni, da je vsak od njiju upravičen do polovice omenjenega zneska. Tožnik, ki je s tožbenim zahtevkom zoper drugega in tretjega toženca v celoti propadel, jima je dolžan povrniti njune celotne stroške postopka na prvi stopnji. Glede tretjega toženca ti znašajo 989,20 EUR (primerjaj 7. točko dopolnilnega sklepa o stroških z dne 20. 11. 2015), za drugega toženca pa 514,12 EUR (primerjaj 5. točko dopolnilnega sklepa o stroških, pri čemer gre za skupne stroške prve in druge tožene stranke). Omenjene stroške je tožnik tožencema dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikovi stroški zajemajo nagrado za postopek v višini 409,50 EUR, nagrado za narok v višini 378,00 EUR, vse povečano za davek na dodano vrednost, ter stroške izvedenine v višini 1.157,34 EUR in 375,00 EUR sodne takse. Celotni stroški tožnika v postopku znašajo 2.493,09 EUR. Tožnik je uspel s tožbenim zahtevkom do prvega toženca po temelju v 60 %, po višini pa v 20 %. Skupni uspeh v postopku je tako 40 %, kar pomeni, da mu je prvi toženec dolžan povrniti 997,23 EUR pravdnih stroškov. Uspeh prvega toženca do tožnika v tej pravdi je 60 %, zato mu je tožnik od 514,12 EUR dolžan povrniti 308,47 EUR. Po pobotanju je tako prvi toženec tožniku dolžan povrniti 688,76 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, in sicer v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče sprejelo na podlagi določila drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tretji toženec je s pritožbo v celoti uspel, zato mu je tožnik dolžan povrniti njegove pritožbene stroške, ki predstavljajo odvetniško nagrado za postopek na pritožbeni stopnji, pavšalne stroške po tar. št. 6002, vse povečano za davek na dodano vrednost, in stroške sodne takse za pritožbo v višini 405,00 EUR. Skupaj stroški tretjega toženca za pritožbo znašajo 1.044,28 EUR (odmera na list. št. 313 spisa), tožnik pa jih je dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Tožnik je s pritožbo neznatno uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za prvega toženca, ki s svojo pritožbo ni uspel. Prvi toženec sam krije tudi svoje stroške odgovora na tožnikovo pritožbo, saj s tem pravnim sredstvom ni prispeval k razjasnitvi zadeve pred pritožbenim sodiščem in si ni izboljšal procesnega položaja.

Op. št. (1): Primerjaj komentar Dunje Jadek Pensa k 161. členu OZ, OZ s komentarjem, Splošni del, prva knjiga.

Op. št. (2): Povsem primerljivih zadev sodišče v sodni praksi ni našlo, pri odločanju se je oprlo tudi na sodbo VSC Cp 412/2015, kjer je bila dosojena odškodnina tožniku, ki je utrpel udarnino prsnega koša in odkrušenje 12 rebra levo, vendar pa je trpel bistveno močnejše bolečine kot tožnik v obravnavani zadevi, v višini 3.500,00 EUR, in na sodbo VSK I Cp 487/2014, kjer je bila dosojena odškodnina tožniku zaradi zloma nosne kosti, preloma devetega desnega rebra ter preloma zoba v višini 2.000,00 EUR.