Jedro

Temeljna predpostavka za odgovornost delodajalca po 170. členu ZOR je poleg ugotovitev elementov civilnega delikta (kot so škoda, njen nastanek zaradi nedopustnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med škodo in nedopustnim ravnanjem ter obstoj odgovornosti), da je delavec (v tem primeru prvi toženec) povzročil obravnavano škodo pri delu ali v zvezi z delom (pri drugi toženki). Okolnosti o nastanku škode predstavljajo dejansko vprašanje.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede druge toženke razveljavita in v razveljavljenem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo obema tožencema, da morata nerazdelno plačati tožniku 7.968.678,70 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji njegov zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo, delno pa je ugodilo tožnikovi pritožbi in zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.000.000 SIT, medtem ko je v preostalem delu zavrnilo tudi tožnikovo pritožbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo le druga toženka, ki je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, med njimi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, naj se zoper njo tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavita obe sodbi nižjih sodišč. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po revizijskih izvajanjih podana, ker ugotovitev sodišč o tem, da je bil prvi toženec v stalni pripravljenosti in zato tudi stalno oborožen, nima podlage v izpovedih prič J. H. ali P. Z., pa tudi ne v opisu delovnega mesta prvega toženca. Navedene ugotovitve sodišča o odločilnih dejstvih so zato v nasprotju z izvedenimi dokazi. Podana pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava, ker prvi toženec dejanja ni storil kot civilna oseba na vojaški dolžnosti v času stalne pripravljenosti na delo. Bil je le vodja skladiščne službe in stalna pripravljenost na delo za njegovo delovno mesto ni veljala. Sicer pa je bil prvi toženec v času škodnega dogodka doma v pižami, dejanja ni izvršil na delovnem mestu in ne v okviru službenih del. Dejstvo, da je prvi toženec nosil svoje orožje tudi v službo, ne pomeni, da je zaradi tega postala pištola Beretta izven službe službeno orožje. Dejanje je storil doma in s svojo pištolo in v ugotovljenih razmerah. Druga toženka ne bi mogla odgovarjati za sporno škodo, celo če bi prvi toženec uporabil službeno pištolo. Ni podana vzročna zveza med dejanjem prvega toženca in odgovornostjo druge toženke. Tudi določilo 170. člena ZOR je zmotno uporabljeno. Dosojena odškodnina pa je previsoka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Kot izhaja iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj, so nesporne naslednje okolnosti: dne 31.1.1995 je prvi toženec že počival v stanovanju stanovanjskega bloka (... v Ljubljani), ko ga je okoli 22.00 ure prebudil nemir pred blokom, ki so ga povzročali tožnik in njegovi tovariši z igranjem. Ker opozarjanje z okna stanovanja v prvem nadstropju ni zaleglo, je vzel izpod postelje svojo pištolo znamke Beretta, odšel pred blok, tam zahteval mir, izstrelil opozorilna strela v tla in v zrak, za tem pa v tožnika, ki se mu je približeval in še enega iz druščine ter oba ranil v trebuh. V kazenskem postopku je bil prvi toženec spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poskusa umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. in drugim odstavkom 16. člena KZ in obsojen na prostostno kazen.

Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je bil prvi toženec ob škodnem dogodku zaposlen pri drugi toženki kot skladiščnik orožja in minsko eksplozivnih sredstev v njenih skladiščih. Med delovnim časom in nadurnim delom je moral biti oborožen. Po opravljenem delu je moral shraniti orožje v službenih prostorih. Pri delu ni uporabljal službene pištole znamke Makarov (ki jo je hranil v službi), pač pa je uporabljal svojo pištolo znamke Beretta, ki jo je dobil v dar od toženke leta 1993. Sporni dogodek je povzročil s svojo pištolo Beretta.

Odškodninska odgovornost prvega toženca za škodo, ki jo je utrpel tožnik zaradi škodnega dogodka, v tem postopku ni več sporna, ker je obsodilna sodba zoper njega pravnomočna in prvi toženec revizije ni vložil. Revizijsko je sporna le odškodninska odgovornost druge toženke.

Sodišči nižjih stopenj sta v zvezi z odgovornostjo druge toženke ugotovili, da je bil prvi toženec njen delavec, da je moral med delovnim časom in opravljanjem nadur nositi orožje, po opravljenem delu pa shraniti službeno orožje v službi in da je v službene namene uporabljal svojo pištolo znamke Beretta in ne službene znamke Makarov, ki jo je imel v službenih prostorih. Sodišči sta šteli za odločilno, da je prvi toženec pogosto opravljal delo na terenu, da je moral biti pri tem oborožen, da pogosto ni bil predhodno obveščen o transportih, zaradi česar da je bil v stalni pripravljenosti in je s seboj ves čas nosil orožje. Glede na stalno pripravljenost je bil prvi toženec po ugotovitvah sodišč tudi v času škodnega dogodka na službeni dolžnosti, zato da je do škodnega dogodka prišlo v času službe oziroma v zvezi z opravljanjem le te, ter je dogodek v vzročni zvezi z opravljanjem njegovega dela pri drugi toženki. Na podlagi takih ugotovitev (h katerim je sodišče druge stopnje dodalo še svoje o psihofizičnih lastnostih prvega toženca, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo), sta sodišči nižjih stopenj zakjučili, da je podana odškodninska odgovornost druge toženke na podlagi 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V posledici takega zaključka, je bila druga toženka obsojena tudi na plačilo tožniku nastale škode v znesku 9.968.678,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Po oceni revizijskega sodišča sodba sodišča druge stopnje in v zvezi z njo tudi sodba sodišča prve stopnje glede odločitve zoper drugo toženko, ni pravilna. Temeljna predpostavka za odgovornost delodajalca po 170. členu ZOR je poleg ugotovitev elementov civilnega delikta (kot so škoda, njen nastanek zaradi nedopustnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med škodo in nedopustnim ravnanjem ter obstoj odgovornosti), da je delavec (v tem primeru prvi toženec) povzročil obravnavano škodo pri delu ali v zvezi z delom (pri drugi toženki). Okolnosti o nastanku škode predstavljajo dejansko vprašanje. Sodišči nižjih stopenj sta sicer v sodbah navedli, da je prvi toženec storil dejanje "v času službe oziroma v zvezi njo", ker da je bil tedaj na pripravljenosti na delo (pri katerem je moral biti oborožen). Toda navedenega zaključka ni mogoče preizkusiti na podlagi razlogov sodb (kot utemeljeno uveljavlja revizija), ker sodišči zanj nista navedli pravno relevantnih, na dokazih temelječih razlogov. Zapisana ugotovitev vsebinsko ni podkrepljena. Ker je bilo nesporno, da je prvi toženec povzročil škodo s svojo pištolo, ni razumljiva nadaljnja ugotovitev sodišč "da druga toženka ni opozorila prvega toženca, da mora službeno orožje, če ni na službeni dolžnosti, puščati v službi... " (7. stran sodbe sodišča prve stopnje in 10. ter 11. stran sodbe sodišča druge stopnje), pri čemer to ni razumljivo tudi iz razloga, če svoje pištole ne bi smel imeti v službi, kako bi jo moral tam puščati po službi. Sodbe s takimi pomanjkljivimi razlogi ni mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti obravnavane narave imata obe sodbi sodišč nižjih stopenj. Zato je z obema zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče je moralo zato sodbi sodišč obeh stopenj v delu, ki se nanaša na odločitev zoper drugo toženko, razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da o razveljavljenem delu ponovno odloči (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Predpostavka za odgovornost pravne osebe na podlagi 170. člena ZOR je, da je bilo škodno dejanje storjeno pri delu ali v zvezi z delom. Namreč opravljanje službenih obveznosti in izvajanje pooblastil so okoliščine, na podlagi katerih je lahko podana odgovornost delodajalca za škodno ravnanje delavca, ko je ta delal v korist delodajalca. Podana mora biti zato funkcionalna zveza med škodnim ravnanjem delavca in njegovimi delovnimi nalogami. Zato bo potrebno v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je prvi toženec res storil škodno dejanje med delom ali v zvezi z delom pri drugi toženki. Obstoj potrebne funkcionalne zveze med ravnanjem prvega toženca in opustitvami druge toženke z razlogi izpodbijanih sodb ni izkazan. Sodbi sodišč nižjih stopenj sta bili razveljavljeni zaradi navedenih pomanjkljivosti. Novo izdana sodba naj zato vsebuje v obrazložitvi jasne razloge o odločilnih okoliščinah, ki morajo biti podane za pravilno odločitev med drugim o tistih, ki so potrebne za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost druge toženke, pa tudi razloge o tem, na kakšni (dokazni) podlagi so bile odločilne okoliščine ugotovljene. Razlogi sodbe morajo biti o tem jasni, tako da bo sprejeta odločitev razumljiva in pravno prepričljiva.

Ker je revizijsko sodišče razveljavilo odločitev sodišč nižjih stopenj v delu, ki se nanaša na drugo toženko, je pridržalo tudi odločitev o revizijskih stroških končni odločbi (tretji odstavek 165. člena ZPP).