Jedro

Zastaranje pregona zaradi prekrška je negativna procesna predpostavka, ki onemogoča izvedbo postopka.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se postopek zoper storilca A. G. ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Mestna redarska služba Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) je dne 3. 10. 2005 A. G. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po petem odstavku 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekla globo v višini 10.000 SIT. Storilec je zoper plačilni nalog vložil ugovor, zato je MOL z odločbo z dne 11. 8. 2008 plačilni nalog odpravil, storilcu pa izrekel globo 40,00 eurov in mu naložil plačilo povprečnine v višini 45,00 eurov. Zoper navedeno odločbo je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 2541/2009-2427 z dne 1. 10. 2009 zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da je pregon za prekršek v času odločanja o prekršku zastaral, saj je bil prekršek storjen 13. 9. 2005, sodišče pa je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo s sodbo z dne 1. 10. 2009, torej po poteku zastaralnega roka, določenega v tretjem odstavku 42. člena ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku poslalo storilcu, vendar se o njej ni izjavil. B.-1

4. V skladu z 42. členom ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje). Postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje). Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Zastaranje se pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek.

5. Vrhovno sodišče je že v odločbi IV Ips 31/2009 z dne 23. 11. 2009 ugotovilo, da je zastaranje pregona zaradi prekrška določeno kot negativna procesna predpostavka, saj onemogoča izvedbo postopka. Zakon o prekrških na več mestih določa procesne posledice zastaranja pregona zaradi prekrška. Tako prekrškovni organ v primeru zastaranja pregona odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oziroma vložil obdolžilnega predloga (četrti odstavek 51. člena), sodišče pa izda sodbo, s katero postopek ustavi (prvi odstavek 136. člena ZP-1). Kršitev materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek, je med drugim podana, če obstajajo okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku, zlasti pa ali je pregon za prekršek zastaral in ali je o zadevi že pravnomočno odločeno (prvi odstavek 156. člena). Organ, ki vodi postopek, mora pred odločanjem po vsebini (in merito) preizkusiti, ali je glede na obstoj (pozitivne) oziroma neobstoj (negativne) procesnih predpostavk, to sploh dopustno. Tako mora sodišče, ki v postopku o prekršku odloča o zahtevi za sodno varstvo, najprej preizkusiti, ali so izpolnjene predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo (dopustnost, pravočasnost, upravičeni vlagatelj), poleg tega pa mora tudi preveriti, ali je postopek o prekršku glede na potek časa še dopusten (zastaranje). Šele v primeru, ko so podane pozitivne in ob odsotnosti negativnih procesnih predpostavk, sodišče zahtevo za sodno varstvo presoja vsebinsko, pri čemer po uradni dolžnosti presodi tudi taksativno naštete postopkovne kršitve (62. a člen ZP-1). Sodišče ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo morebitnih kršitev materialnega prava ne presoja po uradni dolžnosti, vendar ob ugotovitvi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje postopka o prekršku, ne sme odločati po vsebini.

B.-2

6. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v predhodnem poteku postopka o prekršku. Procesno relevantna dejstva, ki so podlaga odločanja, in ki sledijo iz zgoraj navedenega plačilnega naloga in odločbe MOL ter sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani so sledeča: - za prekršek, ki je bil storjen dne 13. 9. 2005, je MOL dne 3. 10. 2005 izdal plačilni nalog, ki ga je dne 11. 8. 2008 na podlagi vloženega ugovora odpravil in izdal odločbo. Zoper odločbo MOL je storilec dne 3. 6. 2009 vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 1. 10. 2009 zavrnilo; - od dne 3. 8. 2009, ko je prekrškovni organ zahtevo za sodno varstvo odstopil sodišču, do izdaje sodbe okrajnega sodišča, ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, ki bi merilo na pregon storilca, storilec pa v tem času ni storil enako hudega ali hujšega prekrška.

7. Glede na zgoraj pojasnjen časovni potek dogodkov Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče o zahtevi za sodno varstvo odločilo po poteku absolutnega zastaralnega roka (po štirih letih), zato je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev 3. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 podana.

8. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zaradi zastaranja ustavilo. V skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 je odločilo, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.