Jedro

V skladu z določbo 41. čl. ZDDO je lahko delavec odsoten z dela s pravico do nadomestila plače največ 7 dni, če aktivno sodeluje, med ostalim tudi pri športnih prireditvah, kot organizator ali športnik. Tožnik je bil delavec državnega organa, zato je v svoji prošnji za odobritev odsotnosti pravilno izhajal iz navedene zakonske določbe. Po vložitvi prošnje za odobritev odsotnosti je bil pozvan, da predloži dokazila o aktivnem sodelovanju na športnih prireditvah, česar ni storil, zato njegov zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 21.8.2000; ugotovitev, da tožniku pripada v skladu z določbo 41. čl. Zakona o delavcih v državni upravi (pravilno: v državnih organih) pravica do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila OD za čas 7 dni v letu 2000 in v bodoče, dokler bo aktivno sodeloval pri športnih prireditvah ter nadalje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 33.862,00 SIT. Ugotovilo je, da bi se moral tožnik v postopku pri delodajalcu že ob vložitvi prošnje za odobritev odsotnosti izkazati z dokazi, da je aktivno sodeloval pri organizaciji tekmovanj in za katere naloge je bil takrat dejansko zadolžen.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je že izven sodnega postopka predložil toženi stranki vso razpoložljivo listinsko dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je bil kot predsednik kluba že po funkciji zadolžen za pripravo tekmovanja, kot za nadzor nad vsemi vzporednimi aktivnostmi. Če je bila uradna oseba tožene stranke mnenja, da dokazi niso popolni, bi lahko od njega zahtevala predložitev dodatnih dokazov. Nadalje je v sodnem postopku svojo aktivnost dokazal z izpovedbami prič, ki jih sodišče očitno ni upoštevalo, saj je verjelo zgolj izpovedbi načelnika. Poleg tega se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: V skladu z določbo 41. čl. Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 - 70/97) je lahko delavec odsoten z dela s pravico do nadomestila plače največ 7 dni, če aktivno sodeluje, med ostalim tudi pri športnih prireditvah, kot organizator ali športnik. Tožnik je bil delavec državnega organa, zato je v svoji prošnji za odobritev odsotnosti pravilno izhajal iz navedene zakonske določbe. Vendar je bil po vložitvi prošnje z dne 19.6.2000 v nadaljevanju z dopisom z dne 29.6.2000 pozvan, da predloži ustrezna dokazila o aktivnem sodelovanju na športnih prireditvah, zaradi česar ne vzdrži očitek v pritožbi, da mu v postopku smiselno ni bila dana možnost predložitve dokazov. Ker tudi iz naknadno, z dne 20.7.2000 predloženih listin, načelnik tožene stranke ni mogel ugotoviti, da je šlo pri tožniku za aktivno sodelovanje na športnih prireditvah, je njegov ugovor zavrnil. Tudi iz razloga, ker po načelnikovi izpovedbi v dnevih 23.6. in 26.6.2000 tožnik ni izrabil niti lastnega dopusta, čeprav je tudi za ta čas zaprosil za plačano odsotnost. Zato njegove zatrjevane zadolžitve v zvezi z organizacijo tekmovanj niso mogle opravičevati potrebno odsotnost z dela že v dopoldanskem času. Na podlagi navedenih dejstev je imelo sodišče prve stopnje vse razloge, da je v zvezi z zaslišanimi pričami kot odločilno za presojo upoštevalo izpovedbo načelnika tožene stranke.

Nadalje tožnik ni dokazal, da bi bil glede navedenega primera pri svojem delodajalcu v kakršnemkoli neenakopravnem položaju z drugimi delavci ali se skliceval na dejstvo, da je bilo v podobnih zadevah pri sodelavcih drugače odločeno oz. je bil sam v tej zadevi kako drugače diskriminiran. V tej zvezi je potrebno povdariti, da je zgolj v pristojnosti delodajalca kakšne kriterije bo uporabil za odločitev v tovrstnih zadevah. Zato ne more biti sprejemljiv zahtevek tožnika, da je upravičen do plačanih odsotnosti z dela tudi v bodoče, saj je nenazadnje glede tega odločitev odvisna od okoliščin vsakega primera posebej.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).