Jedro

Pri preizkusu, ali je predlog za obnovo postopka vložila upravičena oseba, je treba uporabiti materialni predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico, pravno korist ali obveznost v upravni stvari, v kateri je treba odločiti. Kdo so stranke v postopku denacionalizacije, določa ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 453/99-10 z dne 21.6.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 29.1.1999, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Upravne enote J., Oddelka za okolje in prostor z dne 8.12.1998. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka denacionalizacije, ki je bil končan z delno odločbo z dne 11.2.1994, s katero je bilo odločeno, da se denacionalizacijskemu upravičencu vrne podržavljena stanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem, parc. št. 1114/1 k.o. J. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v zadevi sporno, ali je tožeča stranka upravičena predlagati obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z navedeno delno odločbo. Medtem, ko tožnik meni, da bi moral biti v spornem denacionalizacijskem postopku udeležen kot stranka, saj naj bi imel pravni interes doseči, da se drvarnice, ki niso bile podržavljene upravičencu, ne vrnejo v denacionalizacijskem postopku, tožena stranka pa zatrjuje, da tožnik v postopku ni uspel dokazati, da bi bile drvarnice oziroma zemljišče, na katerem so zgrajene, njegova last, zato tudi ni upravičen predlagati obnove denacionalizacijskega postopka. Navaja, da so po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) stranke v denacionalizacijskem postopku upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (60. člen ZDen). Po mnenju sodišča prve stopnje bi bil tožnik upravičen predlagati obnovo postopka le, če bi bile sporne drvarnice v njegovi lasti oziroma solasti, kar velja tudi za zemljišče, tega pa tožnik niti ne zatrjuje niti to ne izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih. Tožnik že v pritožbi in tudi v tožbi sam navaja, da ni sporno, da so drvarnice na parceli, ki je bila vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu v last in posest, in da jih je zgradila Občina J., ki je bila v denacionalizacijskem postopku, katerega obnova se zahteva, zavezanec za vrnitev podržavljenega premoženja upravičencu. Po presoji sodišča je utemeljeno sklepanje tožene stranke, da tožnik ni v nobenem razmerju do stvari, ki so bile predmet vračanja v navedenem denacionalizacijskem postopku in ni upravičen predlagati obnove postopka, zato je bil, po presoji sodišča prve stopnje, njegov predlog za obnovo postopka utemeljeno zavržen. V zapisniku, sestavljenem na Oddelku za finance Skupščine Občine J. iz leta 1971, na katerega se sklicuje tožnik, pa tudi ni navedeno ničesar, kar bi kazalo na razmerje tožnika do spornih drvarnic. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo proti navedeni odločbi tožene stranke na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS).

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Smiselno ponovi tožbene ugovore. Med drugim navaja, da sam ni najemnik spornih drvarnic. Najemniki, ki jim je dal v najem stanovanja v svoji hiši, ki stoji na drugi parceli, uporabljajo tudi drvarnice, ki so bile s sporno delno denacionalizacijsko odločbo vrnjene denacionalizacijskemu upravičencu, ker stojijo na isti parceli kot hiša, ki jo je ta dobil vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Denacionalizacijski upravičenec pa ima sedaj pravico zahtevati, da se drvarnice izpraznijo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje oziroma da sodbo razveljavi in ugodi predlogu za obnovo postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe in se v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo do vseh tožbenih navedb. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in s pravno podlago, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo sodbo. Razloge izpodbijane sodbe v celoti sprejema in jih ne ponavlja.

V fazi predhodnega postopka o predlogu za obnovo postopka mora pristojen organ preizkusiti, ali predlog za obnovo izpolnjuje formalne pogoje za meritorno odločanje oziroma reševanje stvari, to je, ali je predlog pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se opira predlog, verjetno izkazana. Sicer ga zavrže (256. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP/86). Pri preizkusu, ali je predlog za obnovo postopka vložila upravičena oseba, je potrebno uporabiti materialni predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico, pravno korist ali obveznost v upravni stvari, v kateri je treba odločiti. Kdo so stranke v postopku denacionalizacije določa ZDen (60. člen). Tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja iz podatkov upravnih spisov, da v obravnavanem primeru predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena oseba, saj tožnik nima glede spornih drvarnic ne lastninske ne najemne pravice, česar tudi sicer ne zatrjuje in ne izkazuje. Prav tako tudi nima nobene pravice, obveznosti ali pravne koristi, o kateri bi bilo po določbah ZDen mogoče odločati v denacionalizacijskem postopku, katerega obnovo predlaga. Zato je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno pritrdilo toženi stranki in utemeljeno zavrnilo vse tožbene ugovore.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik smiselno ponavlja tožbene navedbe.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.