Jedro

ZNSVS odločitev o upravičenosti do subvencioniranja veže na pravnorelevantna dejstva v koledarskem letu javnega poziva, dohodkovni kriterij pa na neto dohodke mlade družine za (glede na leto objave javnega poziva) predpreteklo koledarsko leto. Po izteku enega leta Stanovanjski sklad uradoma preveri, če mlada družina še izpolnjuje dohodkovne kriterije za subvencioniranje najema. V primeru, kot je obravnavani, se lahko zaradi časovne odmaknjenosti bistveno spremeni višina dohodkov, zato je tudi pri preveritvi treba kot relevantne upoštevati dohodke družine po času, v katerem bi do preveritve izpolnjevanja kriterija prišlo po izteku enega leta od prvega odločanja o dodelitvi subvencije. Zamikanje časa preveritve in izplačila zato po presoji sodišča tožečo stranko vodi v neenak položaj z upravičenci, ki so z vlogo uspeli že v prvem postopku.

Subvencija mladi družini pripada od prvega dne naslednjega meseca po izdani odločbi o priznani subvenciji. Cilj zakonodajalca, da mlada družina pridobi subvencijo največ za obdobje dveh let (saj se predvideva, da bi v tem obdobju starši ali vsaj eden od staršev dobil stalno zaposlitev in s tem ekonomsko varnost) v primeru, kot je obravnavani, narekuje dodelitev subvencije za čas od prvega dne naslednjega meseca po izdaji prve (za tožečo stranko neugodne) odločbe in izplačilo subvencije za obdobje pred izdajo odločbe v ponovnem postopku v enkratnem znesku, skupaj s prvim nakazilom subvencij za obdobje po izdani odločbi.

Čeprav o pritožbi tožeče stranke z izpodbijano odločbo druge stopnje ni (izrecno) odločeno, iz odločbe sledi, da je s svojo pritožbo delno uspela. Tak procesni položaj narekuje, da se o stroških pritožbenega postopka, glede na uspeh, odloči na podlagi drugega odstavka 118. člena ZUP in ne na podlagi 113. člena, s katerim odločitev v tem delu utemelji tožena stranka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35204-16/2011/12-MK z dne 1. 3. 2012 in drugi odstavek 1. točke izreka odločbe Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, javnega sklada, št. U 56033/2010 z dne 11. 1. 2012 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad (v nadaljevanju: Stanovanjski sklad) je z odločbo (o dodelitvi subvencije za leto 2010) št. U56033/2010 z dne 11. 1. 2012 v ponovnem postopku ugodil vlogi tožnika za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema po javnem pozivu za leto 2010 (prvi odstavek 1. točke izreka) ter mu dodelil subvencijo za čas 24 mesecev v višini 211,00 EUR mesečno, ki se nakazuje trikrat letno na njegov transakcijski račun, in sicer za pretekle štiri mesece po pravnomočnosti te odločbe, ob izpolnjevanju ostalih pogojev (drugi odstavek 1. točke izreka).

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je v pritožbenem postopku z odločbo 35204-16/2011/12-MK z dne 1. 3. 2012 izpodbijani drugi odstavek 1. točke izreka spremenilo tako, da se glasi:“ Prosilec je upravičen do subvencije za najem tržnega stanovanja za čas trajanja najemnega razmerja, vendar največ za dobo 24 mesecev v višini 211,00 EUR mesečno od prvega dne naslednjega meseca po izdaji te odločbe. Subvencija se nakazuje trikrat letno na njegov transakcijski račun, in sicer za pretekle štiri mesece po pravnomočnosti te odločbe, ob izpolnjevanju ostalih pogojev.“ V razlogih, drugače kot prvostopni organ, ugotavlja, da predložena najemna pogodba za tržno stanovanje ni sklenjena za čas, krajši od dveh let. Najemna pogodba je namreč sklenjena za čas od 1. 4. 2010 do 1. 6. 2012, kar pomeni, da je sklenjena za več kot dve leti. Prvi odstavek 4. člena Pravilnika o podrobnejših pogojih, merilih in postopku za dodelitev subvencij mladim družinam za najem tržnih stanovanj (v nadaljevanju: Pravilnik), po katerem pripada subvencija za to stanovanje le za čas veljavnosti te najemne pogodbe (v obravnavanem primeru do 1. 6. 2012), zato ni upošteven. Navedena določba se uporabi le, če je najemna pogodba sklenjena za manj kot dve leti, ne pa tudi v primeru, da traja upravičenost do subvencije manj kot dve leti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se mora uporabiti splošna določba o upravičenosti do subvencije, ki določa, da pripada subvencija mladi družini največ dve leti, pri tem pa se uporabi tudi drugi odstavek 4. člena Pravilnika. Po navedeni določbi mladi družini, če v dveletnem roku, določenem z odločbo o priznanju pravice do subvencije, prekine najemno razmerje in sklene novo najemno pogodbo, v času prekinitve najemnega razmerja subvencija ne pripada. Pripada pa ji za čas sklenitve nove najemne pogodbe, vendar največ do izteka roka, določenega z odločbo o priznanju pravice iz prejšnjega stavka. Ker je s tem tudi določeno, za katero obdobje mladi družini pripada subvencija, je pritožbeni organ v izreku odločil, da pripada subvencija v času trajanja najemnega razmerja, vendar največ dve leti.

Izpodbijana odločba prve stopnje je po presoji pritožbenega organa bistveno pomanjkljiva, saj v izreku ni odločeno, od kdaj dalje je tožnik do prejemanja subvencije upravičen. Začetek upravičenosti do subvencije je določen v 5. členu Pravilnika. Po tej določbi pripada subvencija mladi družini od prvega dne naslednjega meseca po izdani odločbi o priznani subvenciji. Zaradi navedene določbe subvencije ni mogoče priznati za nazaj, kot uveljavlja (pri)tožnik. Zakon pa tudi ne določa, da se v primeru odprave prvotne odločbe in ponovnega odločanja v zadevi, pravica do subvencije določi za čas prvega odločanja na prvi stopnji.

Stališče (pri)tožnika, da mu subvencija pripada za čas sklenitve predmetne prodajne (pravilno: najemne) pogodbe, to je za čas od 1. 4. 2010 do 31. 12. 2011, je brez podlage v zakonu in Pravilniku. Ker po presoji pritožbenega organa tožniku subvencija za nazaj ne pripada, njegovih navedb, ki se nanašajo na zamudne obresti, dodatno ne preizkusi.

(Pri)tožnik je po navedenem upravičen do subvencije dokler je v najemnem razmerju, vendar največ dve leti od prvega dne naslednjega meseca od izdaje ugodilne prvostopenjske odločbe. Tudi če se najemno razmerje iz predložene najemne pogodbe izteče, ima pravico skleniti novo najemno pogodbo ter še naprej uveljavljati subvencijo. Pri tem mora organu prve stopnje sporočiti kakršnokoli spremembo, ki bi lahko vplivala na pravico do subvencije in njeno višino (kvadratura, višina najemnine).

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Odločbi izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in v izpodbijanem delu (drugem odstavku 1. točke izreka) spremeni odločbo Stanovanjskega sklada v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor tako, da se ta glasi, da je tožnik upravičen so subvencije za najem tržnega stanovanja za čas trajanja najema, to je za 24 mesecev v višini 211,00 EUR mesečno, in sicer od 1. 4. 2010 (podrejeno pa od 1. 1. 2011 dalje) in se že zapadle subvencije izplačajo v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila posameznih zneskov, v bodoče zapadle subvencije pa se nakazujejo trikrat letno na transakcijski račun tožnika, in sicer za pretekle štiri mesece po izdaji te sodbe, ob izpolnjevanju ostalih pogojev. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijani del odločbe prve stopnje v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov pritožbe z dne 30. 1. 2012 in stroškov tega postopka v priglašeni višini, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

Sporna v zadevi ostaja odločitev o tem, od kdaj tožniku subvencija pripada, torej za katero leto ter koliko subvencij je že zapadlo v plačilo. Če bi obveljalo stališče izpodbijane odločbe v povezavi z odločbo druge stopnje, bi bil tožnik (morda, odvisno od zaključka in nadaljevanja najema) dejansko upravičen le do subvencije za 3 mesece, in dejansko le do subvencije za leto 2012. Izpodbijana odločba prve stopnje je v tem delu izreka in obrazložitve bistveno pomanjkljiva in neizvršljiva. Organa prve in druge stopnje pa sta napačno uporabila tudi materialno pravo oziroma ga (organ druge stopnje) ni uporabil. Po tretjem odstavku 26.č člena Zakona o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja (v nadaljevanju: ZNSVS) se upravičenost do dodelitve subvencije ugotavlja pred izplačilom vsakokratne subvencije. Ko je izdana odločba, so izpolnjeni pogoji za izplačilo. Iz prvega odstavka 26.a člena ZNSVS izhaja, da je subvencija po tem zakonu znesek, ki vsako leto pripada mladi družini kot spodbuda za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja. Javni poziv je bil objavljen za leto 2010. Iz navedenih določb in iz poziva nedvomno izhaja, da se je subvencija dodeljevala za leto 2010 in da bi tožnik, če bi organ prve stopnje dne 29. 12. 2010 pravilno odločil, bil upravičen do subvencije že od 1. 4. 2010 dalje. Do sedaj, ko je zadeva dokončna, bi mu bila izplačana subvencija za 15 mesecev. Glede na to bi organ prve stopnje moral o upravičenosti odločati, kot da odloča 29. 12. 2010, in odločati ne le o upravičenosti glede na pogoje poziva za leto 2010, ampak tudi o izplačilu odločiti tako, da bo tožnik v takšnem pravnem položaju, kot bi bil, če bi mu bila subvencija za leto 2010 priznana že z odločbo z dne 29. 12. 2010. Z izpodbijano odločitvijo je tožnik v neenakem položaju s prosilci, katerim je bila subvencija pravilno dodeljena že z odločbami, izdanimi v letu 2010, in jim pravnih sredstev za dosego pravice ni bilo treba vlagati. Stališče pritožbenega organa, da če je ugodeno njegovi vlogi za odobritev subvencije po javnem pozivu za leto 2010, to ne pomeni, da je do nje upravičen za leti 2010 in 2011“ je v nasprotju z navedeno določbo prvega odstavka 26.a člena ZNSVS, da subvencija pripada vsako leto in temelji na napačni uporabi drugega odstavka 5. člena Pravilnika, ki jo v nasprotju z zakonom razlaga tako, da tožniku za leto 2010 in 2011 subvencija sploh ni bila priznana. S tem je poseženo v ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in enakega varstva pravic (23. člen Ustave).

Tožnik predlaga, da sodišče v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije in tožniku prisodi subvencijo za čas od 1. 4. 2010 dalje, podrejeno pa za čas od 1. 1. 2011 dalje. Sodišču predlaga, da v skladu s 45. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pridobi podatke o tem, kdaj so bila izvršena plačila subvencij za leto 2010 in nato tožniku prisodi do izdaje sodbe zapadle zneske (štirikratnike mesečnega zneska) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva posameznih plačil dalje, v paricijskem roku 15 dni. Po pridobitvi podatkov bo tožeča stranka tožbeni zahtevek ustrezno prilagodila (22. člen ZUS-1 v zvezi s 313. členom ZPP). Uveljavlja tudi zakonske zamudne obresti v skladu s 378. členom OZ, podrejeno pa škodo v skladu s 4. členom ZUS-1, saj je z izpodbijanima odločbama poseženo v njene ustavno varovane pravice. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov, priglašenih v pritožbenem postopku v skupnem znesku 680 EUR, z zamudnimi obrestmi, saj je pritožba bila delno utemeljena, poleg tega pa potrebna, saj brez pritožbe tožnik sodnega varstva ne bi imel. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

Da temelji drugi odstavek 1. točke izreka odločbe prve stopnje na nepravilno ugotovljenem trajanju najema in s tem povezani napačni uporabi materialnega prava, pravilno ugotovi že pritožbeni organ. Pravilno ugotovi tudi, da je izrek odločbe v tem delu nedoločen in nepopoln, zato odločitev organa prve stopnje nadomesti s svojo, spremenjeno odločitvijo.

Kljub temu tožeča stranka po presoji sodišča utemeljeno ugovarja kršitev materialnega in procesnega zakona tudi v postopku odločanja o pritožbi.

ZNSVS odločitev o upravičenosti do subvencioniranja veže na pravnorelevantna dejstva v koledarskem letu javnega poziva, dohodkovni kriterij pa na neto dohodke mlade družine za, glede na leto objave javnega poziva, predpreteklo koledarsko leto. Skladno z navedenim je tožena stranka (tudi) v ponovnem postopku odločila, da se tožniku subvencioniranje najema po pogojih, določenih v javnem pozivu za leto 2010, ugodi. Enako bi po presoji sodišča morala postopati tudi pri odločanju o izplačilu subvencij. Po izteku enega leta Stanovanjski sklad namreč uradoma preveri, če mlada družina še izpolnjuje dohodkovne kriterije za subvencioniranje najema. V primeru, kot je obravnavani, se lahko zaradi časovne odmaknjenosti bistveno spremeni višina dohodkov, zato je tudi pri preveritvi treba kot relevantne upoštevati dohodke družine po času, v katerem bi do preveritve izpolnjevanja kriterija prišlo po izteku enega leta od prvega odločanja o dodelitvi subvencije. Zamikanje časa preveritve in izplačila zato po presoji sodišča tožečo stranko vodi v neenak položaj z upravičenci, ki so z vlogo uspeli že v prvem postopku, in lahko privede do položaja, v katerem je tožnik, ki mu je subvencija v ponovnem postopku dodeljena „za dobo največ 24 mesecev od prvega dne naslednjega meseca po izdaji te odločbe“, ob neprekinjenem najemnem razmerju na podlagi vlogi predložene pogodbe, upravičen le do subvencije do izteka trajanja najemnega razmerja (1. 6. 2012).

Po določbi drugega odstavka 5. člena Pravilnika subvencija mladi družini pripada od prvega dne naslednjega meseca po izdani odločbi o priznani subvenciji. Sodišče se strinja s toženo stranko, da gre za odločbo konstitutivne narave, saj se z njo pravica do subvencije dodeli. Vendar pa je navedeno določbo treba razlagati skladno s ciljem zakonodajalca (Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja, Poročevalec državnega zbora, EVA: 2007-2511-0090), da mlada družina pridobi subvencijo največ za obdobje dveh let, saj se predvideva, da bi v tem obdobju starši ali vsaj eden od staršev dobil stalno zaposlitev in s tem ekonomsko varnost. Navedeni cilj zakonodajalca in načelo enakosti pred zakonom, zato v primeru, kot je obravnavani, po presoji sodišča narekuje dodelitev subvencije za čas od prvega dne naslednjega meseca po izdaji prve (za tožečo stranko neugodne) odločbe, to je od 1. 1. 2011 dalje in izplačilo subvencije za obdobje pred izdajo odločbe v ponovnem postopku v enkratnem znesku, skupaj s prvim nakazilom subvencij za obdobje po izdani odločbi, ki se nakazujejo tako, kot izhaja iz, z odločbo o pritožbi spremenjenega, drugega odstavka 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Skladno z javnim pozivom (točka 2.3.) se namreč zneski odobrenih subvencij nakažejo predvidoma po pravnomočnosti odločbe, ob upoštevanju tretjega odstavka 5. člena Pravilnika pa trikrat letno za pretekle štiri mesece.

Dodelitev subvencij za obdobje pred izdajo odločbe ne predstavlja podlage za zamudne obresti, ki jih uveljavlja tožeča stranka. Tožena stranka je namreč v zamudi s plačilom le, če to ni opravljeno v roku, določenem v odločbi o dodelitvi pravice.

Tožeča stranka utemeljeno ugovarja tudi odločitvi o stroških pritožbenega postopka. Čeprav o pritožbi tožeče stranke z izpodbijano odločbo druge stopnje ni (izrecno) odločeno, iz odločbe sledi, da je tožeča stranka s svojo pritožbo delno uspela. Tak procesni položaj pa narekuje, da se o stroških pritožbenega postopka, glede na uspeh, odloči na podlagi drugega odstavka 118. člena ZUP in ne na podlagi 113. člena, s katerim odločitev v tem delu utemelji tožena stranka.

Iz navedenih razlogov je sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. O stroških pritožbenega postopka bo zato odločeno v ponovnem postopku odločanja o glavni stvari. Odločitev temelji na 4. in 2. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, ker za to v podatkih upravnih spisov ni zadostne podlage in ker po presoji sodišča to tudi ne narekuje narava pravice.

O stroških postopka je odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu in tožeči stranki, ki jo zastopa pooblaščenka, zadeva pa je bila rešena na seji, priznalo stroške v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV. Taksa za tožbo bo tožeči stranki vrnjena uradoma.

V zadevi je bilo odločeno na seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).