Jedro

Na podlagi natančne ocene listinskih dokazov v spisu je ocenilo, da navedbe s katerimi upnik utemeljuje izdajo začasne odredbe niso izkazane niti s stopnjo verjetnosti, da torej otroka pri materi nista ogrožena. Sodišče je tako v celoti postopalo zakonito ter v skladu z uveljavljeno sodno prakso, katera upošteva preprečitev ogroženosti otrok in dejstvo, da je lahko začasna odredba v sporih iz razmerij med starši in otroki, le nujen ukrep.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Upnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo predlog upnika - očeta za izdajo začasne odredbe s katero je predlagal spremembo sodne poravnave o dodelitvi otrok udeležencev, 13 letne A. A. in 9 letnega B. B. začasno v varstvo in vzgojo očetu, z določitvijo stalnega prebivališča otrok na naslovu očeta, z opravičenjem za uveljavljanjem olajšave za oba otroka, z določitvijo osebnih stikov z materjo pod nadzorom CSD (1 x na teden po 2 uri). Nadalje je predlagal, da se materi začasno določi obveznost plačila preživnine v višini 400,00 EUR z dovolitvijo izvršbe na predlagan način. Nadalje je predlagal izrek denarne kazni za primer, da bi mati kršila začasno odredbo ter določitev, da ugovor ne zadrži izvršitve ter povrnitev nepravdnih stroškov (točka I izreka). Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Oče vlaga zoper sklep o izvršbi obsežno pritožbo, katere bistvo se povzema: uveljavlja zmoto uporabo materialnega prava, bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Graja zaključke sodišča glede mnenja CSD kot protispisne s kršitvijo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo, da je CSD res podal mnenje, da otroka s strani matere nista ogrožena, ni pa upoštevalo, da iz mnenja izhaja, da sta otroka posledično ogrožena zaradi konfliktnega odnosa med staršema in njune komunikacije, ki otrokoma ni v korist ter sta otroka med staršema razdvojena. Sklicuje se na judikat Višjega sodišča v Ljubljani, na stališče, da nesposobnost oziroma nezmožnost staršev, da se dogovorita o izvajanju stikov ogroža zdrav in celosten razvoj otroka. Očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju podrobno opisuje nezmožnost starševske komunikacije. Izpostavlja, da otroka že peti mesec praktično živita pri očetu, ker k materi nočeta. Graja zaključek sodišča, da oče ni uspel izpodbiti mnenja CSD dovolj konkretizirano. Upnik se je do mnenja CSD izjavil v svoji četrti pripravljalni vlogi. Nadalje povzema svoje navedbe glede mnenja CSD. Poudarja, da je škodljivih in resnih posledic na telesu in zdravju otroka A. A. že prišlo v primeru samopoškodovanja, mati pa tega ni priznala niti opazila. Ne zaznava samopoškodovanja nedvomno pomeni ogrožanje otroka. Izpostavlja, da tudi poročila šole dokazujejo, da se otroka dobro počutita le pri očetu, ki zanju ustrezno skrbi. Opisuje dogodek z dne 23. 10. 2023, ki je po mnenju pritožbe ogrožal mladoletnega sina. Šlo je za ogrožajoče ravnanje matere, s čimer je utemeljil svoj predlog za izdajo začasne odredbe, nadalje ne soglaša, da ni izkazal niti verbalnega nasilja nad otrokoma. Izpostavlja poročilo o obravnavi A. A. po klinični psihologinji, ko je A. A. sama povedala, da so jo motile slabšalne opazke o očetu s strani starih staršev po materi. Poudarja, da bi moralo sodišče, v kolikor bi menilo, da so navedbe upnika pavšalne, nekonkretizirane po uradni dolžnosti nadaljevati z izvajanjem dokaznega postopka zaradi varovanja koristi otrok.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob obravnavi pritožbe ugotavlja, da sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ni storilo kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (določba 350. člena ZPP v zvezi z določbo 42. člena Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1) ter da tudi pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je mnenje CSD ustrezno dokazno ocenilo ter ga vključilo v dokazno oceno, na podlagi katere je predlog očeta zavrnilo. Pritožbena navedba, da je sodišče zaključke mnenja CSD protispisno navajalo, ni utemeljena, saj je sodišče zaključke dokazno ocenjevalo, kar ne more predstavljati kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Otrokovo korist, ki je ogrožena v tolikšni meri, da z njenim zavarovanjem ni mogoče čakati, lahko sodišče zavaruje z izdajo začasne odredbe. Pogoj za izdajo začasne odredbe je, da je otrok ogrožen in da je ta ogroženost izkazana s stopnjo verjetnosti (določba 161. člena Družinskega zakona - v nadaljevanju DZ). V postopku za izdajo začasne odredbe se torej odločilna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti. Skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mladoletnima otrokoma, zakon sodišču nalaga za odločitev v rednem postopku.

6. Predlagatelj - oče ne soglaša z zaključkom sodišča, da ogroženost 13 letne hčerke A. A. in 9 letnega sina B. B. pri materi, ni verjetno izkazana. Pri tem pritrjuje, da je CSD podal mnenje, da otroka s strani matere nista ogrožena, očita pa kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker naj bi bili povzetki sodišča v nasprotju z mnenjem CSD, ki je nedvoumno zapisal, da ocenjuje, da sta otroka ogrožena zaradi konfliktnega odnosa med staršema in njune komunikacije, ki otrokoma ni v korist ter, da sta otroka med staršema razdvojena.

7. Sodišče druge stopnje na obsežne pritožbene navedbe upnika, čigar večina je nebistvenih za obravnavo začasne odredbe, odgovarja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu očeta kot upnika, kar pomeni, da je moralo presojati trditve in dokaze, ki jih je oče kot upnik zatrjeval in dokazoval v svojem predlogu. Predlog je zatrjeval z razlogi, "da mati ne zmore ustrezno poskrbeti za otroka, s čimer ogroža njun psihofizični razvoj, ko ne poskrbi za njune življenjske potrebe, saj otroka od nje prihajata lačna in žejna, pri njej nimata ustreznih oblačil, higienske razmere na naslovu dolžnice so vprašljive, nad njima vrši vsaj verbalno nasilje, otroka v času, ko naj bi bila pri materi vsakodnevno begata k očetu in se k materi le s težavo in odporom vračata." Nadalje je zatrjeval in dokazoval dva dogodka: samopoškodovanje hčerke ter dogodek z dne 23. 10. 2023, ko naj bi bil sin več ur popoldne prepuščen sam sebi in brez nadzora matere.

8. Sodišče prve stopnje je v dokazno oceno, ki je bila potrebna za odločitev o predlogu očeta za izdajo začasne odredbe vključilo mnenje CSD z dne 6. 12. 2023, h kateremu so priložene izjave matere in očeta iz obdobja od 14. 11. 2023 do 8. 11. 2023, poročilo D. D. specialne klinične psihologinje in psihoterapevtke, poročilo C. C. dr. med., spec. pediatrinje in poročili Osnovne šole Z. Na podlagi natančne ocene listinskih dokazov v spisu je ocenilo, da navedbe s katerimi upnik utemeljuje izdajo začasne odredbe niso izkazane niti s stopnjo verjetnosti, da torej otroka pri materi nista ogrožena. Sodišče je tako v celoti postopalo zakonito ter v skladu z uveljavljeno sodno prakso, katera upošteva preprečitev ogroženosti otrok in dejstvo, da je lahko začasna odredba v sporih iz razmerij med starši in otroki, le nujen ukrep.

9. Drži sicer, da je nesposobnost staršev, da se dogovorita o ključnih starševskih dolžnostih in pravicah glede otrok, lahko razlog za izdajo začasne odredbe, a le, kadar se ti razlogi v predlogu navajajo kot odločilni za ogrožanje mladoletnega otroka ter se v dokaznem postopku z verjetnostjo izkažejo kot ogrožajoči. V obravnavanem primeru je izpostavljena nesposobnost oziroma nepripravljenost staršev, glede minimalno potrebne komunikacije o skupnih otrocih, dejansko lahko razlog za poseg države v njuno starševsko skrb. Sodišče namreč lahko po uradni dolžnosti izvaja postopke in izdaja ukrepe trajnega značaja. Tudi iz mnenja CSD izhaja, da sta oba sta oba starša odgovorna za dobro in kvalitetno izvajanje stikov in dober odnos z otrokoma, da morata skupaj prispevati k odpravi otrokovih težav in razbremenitvi stiske otrok. V kolikor se bo v nadaljnjem postopku ugotavljalo, da starša s svojim konfliktnim odnosom in nezmožnostjo vsakršne komunikacije, stisko otrok še povečujeta, bo moralo sodišče izdati primeren ukrep trajnega značaja ter izvajanje ukrepa ustrezno nadzorovati.

10. Iz mnenja in prilog je razvidno, da sta bila v postopku izdelave mnenja ustrezno vključena oba otroka ter, da je iz poročil specialne klinične psihologinje in psihoterapevtke razbrati, da otrokoma oba starša veliko pomenita, ter da ju konflikti med staršema žalostijo in vznemirjajo. Tudi psihoterapevtka izpostavlja potrebo po vključitvi staršev v programe za razreševanje težav na področju starševstva in vzpostavitve njunega odnosa.

11. Tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče konkretno zatrjevani in dokazani dogodek samopoškodovanja hčerke ter dogodek z dne 23. 10. 2023 moralo ovrednotiti kot zadostna za ugotovitev verjetne ogroženosti s strani matere, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve navedlo zadostne razloge s katerimi se je opredelilo do navedb upnika. Vsi nadaljnji pritožbeni očitki, pa presegajo obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

12. Na navedbe predlagatelja - očeta, da otroka izražata željo po manjših stikih z materjo, sodišče druge stopnje odgovarja, da je v največjo korist obeh otrok, da imata vzpostavljene dobre in redne odnose z obema staršema. A vse te pritožbeno izpostavljene okoliščine bodo predmet obravnavanja v rednem postopku.

13. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi z določbo 42. člena ZNP-1).

14. Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, nosi sam svoj stroške pritožbenega postopka.