Jedro

Le v primeru, če za objavljeno ponudbo sploh ne bi (bilo) podane izjave o sprejemu ponudbe predkupnega upravičenca, ki bi (v primeru izpolnjevanja pogojev po relevantnih predpisih) zagotovil uresničitev zgoraj opredeljenega javnega interesa, bi imel prodajalec možnost izbire kupca in bi se torej pravni posel s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo podvrgel tržnim zakonitostim.

Izrek

I.Tožbi se zavrneta.

II.Stroškovna zahtevka prve tožeče stranke ter druge in tretje tožeče stranke se zavrneta.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Z izpodbijano 2. točko izreka prvostopenjske odločbe je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo prvega tožnika za odobritev pravnega posla s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo, ki ga je prvi tožnik sklenil z stranko z interesom A. A. za pridobitev lastninske pravice na parc. št. 111 in 222, k.o. 1318 Dolenja vas, za skupno ponudbeno ceno 24.000,00 EUR, s 3. točko izreka pa zavrnil zahtevo prvega tožnika za povračilo stroškov zastopanja.

2.V obrazložitvi je v zvezi z izpodbijanima točkama izreka navedel, da gre za odobritev pravnega posla po ponudbi A. A., ki je zajemala kmetijsko in gozdno zemljišče za enotno ceno 24.000,00 EUR. Sklicujoč se na sodno prakso (X Ips 32/2018) je organ ugotavljal pogoje po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in Zakonu o gozdovih (ZG) za predkupnega upravičenca. V zvezi s prvim tožnikom je ugotovil, da ta izpolnjuje pogoje za predkupnega upravičenca po 47. členu ZG, saj je lastnik parc. št. 333, k.o. Kostanjek, ki je po dejanski rabi po površini v 96 % gozdno zemljišče, ki je od gozda, ki se prodaja, tj. parc. št. 111, oddaljen približno 5,82 km zračne linije. Prvi tožnik pa ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje prednostnega upravičenja kot drug kmet po 24. členu ZKZ, saj znaša njegov dohodek iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti 3.994,35 EUR v letu 2020, v tem letu pa je tudi prejel pokojnino v višini 9.061,51 EUR. Ugovore prvega tožnika s tem v zvezi je zavrnil. Posledično je tudi njegovo zavrnil zahtevo za povračilo stroškov.

3.Z izpodbijano drugostopenjsko odločbo je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo prvega tožnika (1. točka izreka), prvostopenjsko odločbo odpravil v 1. točki izreka (2. točka izreka), zavrnil zahtevo druge tožnice in tretjega tožnika za odobritev pravnega posla za pridobitev lastninske pravice na parc. št. 111 in 222, k.o. 1318 Dolenja vas, za skupno ponudbeno ceno 24.000,00 EUR (3. točka izreka), odločil, da v ostalem ostane izpodbijana odločba nespremenjena (4. točka izreka) in, da stroške postopka nosi stranka sama (5. točka izreka).

4.V obrazložitvi je uvodoma navedel, da gre v primeru za t.i. paketno prodajo. Pravni posel se lahko odobri le, če vlagatelj izpolnjuje predkupno pravico po ZKZ in ZG. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da druga tožnica in tretji tožnik nista uveljavljala predkupne pravice, prvi tožnik pa je uveljavljal in dokazoval prednostno pravico kot drug kmet in kot lastnik gozda, ki je najbližje gozdu, ki se prodaja. Ugotovljeno je tudi bilo, da prvi tožnik izpolnjuje predkupno pravico po 47. členu ZG, ne pa pogoja kot drug kmet po 23. členu ZKZ. Ob nadaljnji nesporni ugotovitvi, da druga tožnica in tretji tožnik nista uveljavljala predkupne pravice, pa je prvostopenjski organ napačno štel, da lahko na podlagi četrtega odstavka 23. člena ZKZ prodajalka sama izbere, komu bo prodala ponujeno zemljišče, ker da je položaj druge tožnice in tretjega tožnika izenačen s položajem prvega tožnika. Četrti odstavek 23. člena ZKZ take situacije ne pokriva. Glede na sodbo, X Ips 32/2018, je mogoče tak pravni posel odobriti le, če je upravičena oseba glede nakupa obeh vrst nepremičnin ista, sicer je treba odobritev zavrniti z odločbo.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

5.Prvi tožnik je v tožbi izrecno izpodbijal odločitev prvostopenjskega organa v 2. in 3. točki izreka odločbe ter odločitev drugostopenjskega organa v 1., 4. in 5. točki izreka odločbe. Prvi tožnik se ne strinja z zaključki prvostopenjskega organa, da ni izkazal svojega predkupnega upravičenja kot drug kmet. Pri dohodku iz kmetije gre izključno za dohodek prvega tožnika. O tem bi moral prvostopenjski organ zaslišati prvega tožnika, njegovo ženo B. B., njegovega sina C. C. in njegovo snaho Č. Č. Prvostopenjski organ tega dokaza ni izvedel, tako prvemu tožniku ni omogočil enakopravnega obravnavanja njegovih trditev. Teh kršitev ni odpravil drugostopenjski organ. Drugostopenjski organ tudi ni odgovoril na uveljavljano kršitev. Organ je napačno ugotovil dejansko stanje glede višine prihodkov kmetije, saj bi bilo treba upoštevati tudi pridelke, ki so jih porabili doma. Prvemu tožniku ni bilo razumljivo pojasnjeno, kaj vse sodi v dohodek iz kmetijske dejavnosti, zato mu ni mogoče očitati, da vrednosti pridelkov, ki so jih pridelali doma, ni izkazoval. Organ bi moral upoštevati 7. člen ZUP. Bistveno je tudi, da ta dohodek prvemu tožniku predstavlja poglavitni vir preživljanja. Res je kot formalni nosilec kmetije naveden C. C., vendar je dejanski gospodar prvi tožnik, že iz predloženih računov pa je razvidno, da je prvi tožnik prodajal pridelke. Dohodek po predloženih računih je znašal 11.495,50 EUR, s tem, da je prvi tožnik v letu 2020 prodal tudi les iz svojega gozda za skupen znesek 4.800,00 EUR, kar pomeni, da je dohodek prvega tožnika bil bistveno večji od 14.849,60 EUR. Dohodki iz lesa bi se morali upoštevati, saj gre za sorodni in med seboj povezani dejavnosti po Standardni klasifikaciji dejavnosti. Obe označbi sodita znotraj istega področja, tj. področje A. Toženka je tudi sama izpostavila, da je prvi tožnik lastnik 4,32 ha kmetijskih zemljišč in 1,47 ha gozdov. To pomeni, da je prvi tožnik višji na lestvici predkupnih upravičencev in je prodajalka z njim dolžna skleniti prodajno pogodbo. Stališče iz sodbe, X Ips 32/2018, je treba aplicirati v vsakem primeru posebej. Prvi tožnik nedvomno izpolnjuje pogoje po ZG, kar ne more biti spregledano. Ravno zato, ker je šlo za paketno prodajo in ker je treba ugotavljati prednostno pravico glede na obe zemljišči, ni mogoče spregledati, da ima oseba nesporno izkazano prednostno pravico. V kolikor ima določen kupec prednostno pravico na določeni nepremičnini, ki se prodaja, drugi kupec pa prednostne pravice sploh nima in je ne uveljavlja, je v skladu s smislom in namenom predpisov, da ima kupec s prednostno pravico, četudi le v delu, v razmerju do nekoga, ki prednostne pravice sploh nima, vsekakor boljši položaj in je v tem smislu treba upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS. Tako stališče, kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, bi se lahko uporabilo le v primeru, če bi druga tožnica in tretji tožnik sploh uveljavljala prednostno pravico, pa je evidentno nista. Prvi tožnik je predlagal, da sodišče 2. in 3. točko izreka prvostopenjske odločbe ter 1., 4. in 5. točko izreka drugostopenjske odločbe odpravi in zadevo pošlje prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

6.Druga tožnica in tretji tožnik sta v tožbi izrecno izpodbijala odločitev drugostopenjskega organa v 2. in 3. točki izreka. Ne strinjata se s stališčem drugostopenjskega organa, da četrti odstavek 23. člena ZKZ ni namenjen tovrstni situaciji. To bi namreč pomenilo, da bi vsakdo lahko preprečil katerokoli prodajo zemljišča, ko bi najprej uveljavljal prednost pri nakupu, ki je kasneje ne bi izkazal, v posledici pa bi organ zavrnil tudi vloge tistih kupcev, ki že na začetku niso uveljavljali nobene predkupne pravice. Tako stališče omogoča zlorabe. To določbo je treba razumeti na način, da če nihče od predkupnih upravičencev uspešno ne uveljavlja predkupne pravice. Predkupno pravico je treba izkazati, ne zgolj zatrjevati. Tudi ni razumljivo, zakaj je njuna vloga zavrnjena, saj v zadnjem odstavku na 7. strani zgolj piše: ''Le če je upravičena oseba glede nakupa obeh vrst nepremičnin ista, je mogoče tak posel odobriti, sicer pa je treba odobritev z odločbo zavrniti.'' Odobritev pravnega posla prvega tožnika je torej treba zavrniti in ostane samo zahteva druge tožnice in tretjega tožnika. Pri eni sami zahtevi ni več kaj izbirati, ampak se pravni posel odobri. V kolikor pa bi bilo pravilno stališče iz odločbe prve stopnje, da nihče od strank nima predkupne pravice, pa je prodajalec ta, ki odloči, komu želi prodati svoje nepremičnine. Druga tožnica in tretji tožnik sta predlagala, da sodišče dovoli in izvede predlagane dokaze ter izpodbijano drugostopenjsko odločbo v 2. in 3. točki izreka odpravi ter jo spremeni tako, da v celoti potrdi prvostopenjsko odločbo, toženki pa naloži povrnitev njunih stroškov postopka.

7.Toženka je v zadevi I U 861/2022 predlagala zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka prvega tožnika.

8.Druga tožnica in tretji tožnik sta kot stranki z interesom v zadevi I U 861/2022 v odgovoru na tožbo uvodoma opozorili, da prvi tožnik uveljavlja novote (v pritožbi kot tudi) v tožbi. Prerekala sta navedbe prvega tožnika v tožbi in predlagala zavrnitev tožbe.

9.Stranka z interesom A. A. je v zadevi I U 861/2022 prosila za urgentno reševanje zadeve.

10.Toženka je v zadevi I U 869/2022 predlagala zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka druge tožnice in tretjega tožnika.

11.Prvi tožnik je kot stranka z interesom v zadevi I U 869/2022 prerekal navedbe druge tožnice in tretjega tožnika v delu, ki se nanašajo na 2. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe. Predlagal je zavrnitev tožbe druge tožnice in tretjega tožnika.

12.Sodišče je s sklepom, I U 861/2022 z dne 11. 7. 2024, zadevi I U 861/2022 in I U 869/2022 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Pri tem se je oprlo na 42. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zadeva se sedaj vodi pod I U 861/2022.

Glavna obravnava in dokazni postopek

13.Sodišče je v zadevi izvedlo narok za glavno obravnavo, ki so se ga udeležili prvi tožnik in njegov pooblaščenec, druga tožnica ter pooblaščenec druge tožnice in tretjega tožnika. Toženka je svoj izostanek z naroka opravičila, tretji tožnik in stranka z interesom na narok nista pristopila, vabili sta bili izkazani.

14.Na naroku je prvi tožnik vztrajal pri svojih navedbah in tožbenemu predlogu, dodatno je v spis predložil izpis iz Prostorskega informacijskega sistema Krško ter navajal, da iz listine izhaja, da je zemljišče s parc. št. 222 po dejanski rabi v obsegu 41,7 % tudi gozdno zemljišče, kar pomeni, da prvi tožnik izpolnjuje pogoje po ZG tudi za to zemljišče. Druga tožnica in tretji tožnik sta vztrajala pri tožbenih navedbah in predlogu, dodala sta še, da iz na naroku predložene listine izhaja, da je zemljišče s parc. št. 222 po namenski rabi, ki je relevantna, kmetijsko zemljišče v deležu 99 %. Ne glede na to, je v deležu 58,30 % to zemljišče kmetijsko zemljišče, zato je treba upoštevati ZKZ. Opozorila sta še, da prvi tožnik glede tega zemljišča ni uveljavljal predkupne pravice kot lastnik gozda v bližini.

15.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v prvostopenjsko odločbo, pritožbo prvega tožnika, drugostopenjsko odločbo, vlogo prvostopenjskega organa z dne 4. 5. 2022, ter vse ostale listine upravnega spisa.

16.Sodišče ni izvedlo zaslišanja tožnika, zaslišanja priče C. C., zaslišanja priče B. B. in zaslišanja priče Č. Č., v kolikor se ti dokazni predlogi nanašajo na vprašanje upoštevanja dohodka iz kmetijske dejavnosti oziroma na vprašanje porazdelitve tega dohodka med odrasle člane gospodinjstva - kmetijskega gospodarstva, saj gre za vprašanje materialnega prava, dejansko stanje s tem v zvezi pa izhaja iz listin spisa. Sodišče tudi ni izvedlo zaslišanja strank (kot je to predlagal prvi tožnik v tožbi). V kolikor se ti dokazni predlogi nanašajo na potek postopka, vključno z ugotovljenim dejanskim stanjem, to izhaja iz listin spisa, v katere je sodišče vpogledalo. Pravo sodišče pozna po uradni dolžnosti. Sodišče ni vpogledalo v izpis iz Prostorskega informacijskega sistema Krško, predloženem na naroku, ki je bil izdan v septembru 2024. Gre za dokaz, ki je nastal po izdaji izpodbijanega akta, sodišče pa presoja pravilnost in zakonitost akta v času njegove izdaje (6. člen ZUP, 2. člen ZUS-1). Hkrati je to prepozno predložen dokaz (dokazne predloge je treba podati v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo (28. člen ZUS-1) pod predpostavko, da ne gre za nove dokazne predloge, razen če je podan opravičljiv razlog, zakaj niso bili podani že v upravnem postopku (smiselno tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).

17.Prvi tožnik je ugovarjal zavrnitvi dokaznih predlogov iz razloga, ker je sodišče s tem kršilo njegovo pravico do izjave oziroma do dokazovanja dejstev in okoliščin v zvezi s podanimi navedbami, ki so po njegovem mnenju relevantne za argumentirano izpodbijanje upravnih odločb.

18.Sodišče zavrača ugovor iz zgoraj povedanih razlogov.

Odločitev in razlogi sodišča

K I. točki izreka:

Splošno

19.V tem primeru gre za vprašanje zakonitosti odločitve prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za odobritev pravnega posla, po ponudbi za prodajo z dne 2. 3. 2021 in izjavi prvega tožnika o sprejemu ponudbe z dne 24. 3. 2021, sklenjeni med prvim tožnikom in stranko z interesom A. A. (in zakonitosti pritožbene odločitve drugostopenjskega organa za prvega tožnika), ter zakonitosti odločitve drugostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve druge tožnice in tretjega tožnika za odobritev pravnega posla, ki sta ga kot kupca sklenila s stranko z interesom A. A., oboji za pridobitev lastninske pravice na parc. št. 111 in 222, k.o. 1318 Dolenja vas, za skupno ponudbeno ceno 24.000,00 EUR.

20.Organ je svojo odločitev oprl na 20. do 24. člen ZKZ ter na deseti odstavek 47. člena ZG.

21.Po 20. členu ZKZ¹ mora lastnik, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, ponudbo predložiti upravni enoti na območju, kjer to kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija leži. Ta mora vsebovati: - podatke o prodajalcu, - podatke o kmetijskem zemljišču, gozdu oziroma kmetiji, - ceno in - morebitne druge prodajne pogoje; upravna enota mora ponudbo nemudoma objaviti na navedeni način. Rok za sprejem ponudbe je 30 dni od dneva, ko je bila ponudba objavljena na oglasni deski upravne enote (prvi do četrti odstavek).

22.21. člen ZKZ določa način sprejema ponudbe, med drugim, da mora vsakdo, ki želi kupiti na prodaj kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti (prvi odstavek).

23.23. člen ZKZ določa prednostnega upravičenca pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije: 1. solastnik, 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti meji na zemljišče, ki je naprodaj, 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj, 4. drug kmet, 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti, 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo (prvi odstavek). Če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisa s tem zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota v skladu z 22. členom tega zakona (četrti odstavek).

24.24. člen ZKZ pa med drugim določa pogoje za status kmeta (prvi odstavek, prva in druga alineja).

25.Po desetem odstavku 47. člena ZG pa ima razen v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, prednostno pravico pri nakupu tega gozda; če ta prednostne pravice ne uveljavi, ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja.

O tožbi prvega tožnika

26.Tožba prvega tožnika ni utemeljena.

27.Med strankami ni sporno, da je prvi tožnik uveljavljal svojo predkupno pravico za zemljišče s parc. št. 222, k.o. Dolenja vas, kot drug kmet (po ZKZ), sporno (za drugo tožnico in tretjega tožnika) pa je, ali je prvi tožnik za zemljišče s parc. št. 333, k.o. Dolenja vas, uveljavljal tudi predkupno pravico po ZG (pri tem se sodišče ne spušča v vprašanje relevantnosti obravnave tega ugovora glede na vsebino odločitve).

28.Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je prvi tožnik, kot je to razvidno iz izjave o sprejemu ponudbe z dne 24. 3. 2021, pri nakupu kmetijskega zemljišča uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet, ni pa označil, da uveljavlja prednostno pravico pri nakupu gozda.

29.V nadaljevanju postopka je prvi tožnik (po seznanitvi organa na ustni obravnavi o stanju zadeve in njegovem pozivu na predložitev dokazil o uveljavljanju predkupnega upravičenja) navedel, da je lastnik gozda, ki je najbližje gozdu, ki se prodaja (zemljišče s parc. št. 444, k.o. Kostanjek), z izjavo z dne 6. 10. 2021 pa tudi izrecno uveljavljal predkupno pravico po desetem odstavku 47. člena ZG. Sodišče tako ugotavlja, da je prvi tožnik pravočasno uveljavljal tudi predkupno pravico kot lastnik gozda, ki je najbližje gozdu, ki se prodaja. Tako tudi sodna praksa² .

30.Se pa sodišče ne strinja, da bi moral organ (ker je prvi tožnik izkazal predkupno upravičenje po ZG za zemljišče s parc. št. 111 in ker gre pri ponudbi za zemljišči, ki se prodajata skupaj) šteti, da prvi tožnik izpolnjuje pogoje kot predkupni upravičenec tudi za nakup zemljišča s parc. št. 222. Smiselno torej ugovarja uporabi stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020. Po presoji sodišča je to stališče prvostopenjski organ pravilno apliciral v predmetni zadevi, saj gre ravno za tako situacijo, kot jo je obravnavalo Vrhovno sodišče v svoji sodbi. Pri tem ni pravno pomembno, da si v postopku konkurirata kupec s prednostno pravico za zemljišče določene rabe eni strani in kupec, ki prednostne pravice sploh nima in je ne uveljavlja. Če bi organ ravnal tako, kot meni prvi tožnik, bi to pomenilo, da bi pri svoji odločitvi izključil uporabo enega izmed zakonov, ki ju mora oba uporabiti pri odobritvi takega pravnega posla, kjer je predmet prodaje kmetijsko in gozdno zemljišče. To pa bi bilo nezakonito.

31.Na naroku za glavno obravnavo z dne 10. 9. 2024 je prvi tožnik smiselno uveljavljal predkupno pravico po ZG tudi za zemljišče s parc. št. 222 (njegova dejanska raba je bila ugotovljena že med upravnim postopkom in sicer je v obsegu 41,7 % gozdno zemljišče, v ostalem deležu, tj. 58,3 % pa kmetijsko zemljišče), vendar je s to navedbo prekludiran. Kot že presojeno pri dokaznem sklepu, lahko tožnik v tožbi navaja

nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Že v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe je prvostopenjski organ ugotovil, da je zemljišče s parc. št. 222 po površini v pretežnem delu po dejanski rabi kmetijsko zemljišče (58,3 %) in v preostalem gozdno zemljišče, zaradi česar bi prvi tožnik navedeno nedvomno lahko uveljavljal že v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe. Ker ni upravičil, zakaj tega ni storil, sodišče tega ugovora vsebinsko ne obravnava.

32.Prvi tožnik v zvezi z uveljavljanjem predkupne pravice kot drug kmet za zemljišče s parc. št. 222, k.o. Dolenja vas, kot primarno ugovarja, da prvostopenjski organ ugotovljenega dohodka iz kmetijske dejavnosti v višini 15.977,42 EUR ne bi smel razdeliti med odrasle člane gospodinjstva (poleg prvega tožnika na kmetiji prebivajo še žena B. B., sin C. C. in snaha Č. Č.), ker gre za izključno njegov dohodek, s katerim v celoti razpolaga. S tem v zvezi ugovarja tudi odločitvi prvostopenjskega organa o neizvedbi zaslišanj predlaganih prič C. C., B. B. in Č. Č.

33.Sodišče ugovoru ne sledi. Iz podatkov v RKG izhaja, da je prvi tožnik vpisan kot član kmetijskega gospodarstva, ki ima v uporabi 9,26 ha kmetijskih površin, od tega je prvi tožnik lastnik 4,32 ha kmetijskih zemljišč. Nesporno je, da je kot nosilec kmetijskega gospodarstva vpisan C. C., ki prejema oziroma je prejel tudi nepovratna sredstva v kmetijstvu, kot to izhaja iz odločb Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, ki so v spisu. Prvi tožnik je torej družinski član nosilca kmetijskega gospodarstva (uporabnika kmetijskih površin po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ) in je upokojen, torej iz tega naslova prejema pokojnino. Prvostopenjski organ je tako tudi po presoji sodišča pravilno štel, da se za prvega tožnika lastnost kmeta ugotavlja po drugi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Hkrati je prvostopenjski organ tudi pravilno sledil že uveljavljani sodni praksi glede ugotavljanja dohodka iz kmetijske dejavnosti in ugotovljeno vrednost pravilno razdelil med vse odrasle člane gospodinjstva, kar pomeni, da znaša višina dohodka iz kmetijske dejavnosti za prvega tožnika (upoštevaje štiri odrasle člane gospodinjstva) 3.994,35 EUR. Glede na povedano je prvostopenjski organ imel tudi podlago, da zaslišanja predlaganih prič C. C., B. B. in Č. Č. s tem v zvezi kot nerelevantnega ni izvedel. Do kršitve določb postopka na prvi stopnji in na drugi stopnji, s sklicevanjem na 10. člen ZUP, tako v tem pogledu ni prišlo.

34.Prvi tožnik tudi ugovarja, da bi moral organ pri ugotavljanju višine dohodka iz kmetijske dejavnosti upoštevati še vrednost pridelkov, ki so jih porabili doma. Sodišče najprej na načelni ravni pritrjuje prvemu tožniku, da zakon pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti izhaja iz vrednosti kmetijskih pridelkov in ne iz dohodka, pri čemer vrednost pridelkov vključuje poleg na trgu prodanih pridelkov tudi pridelke za domačo porabo in za nadaljnjo obdelavo, kar se lahko glede na ustaljeno upravno sodno prakso dokazuje z različnimi dokazili, tudi z oceno vrednosti pridelkov.

35.Iz podatkov spisa izhaja, da je bil prvi tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe (večkrat) seznanjen, kaj šteje za kmetijsko dejavnost (tretji odstavek 24. člena ZKZ, kot tudi z ugotovljenim dejanskim stanjem, imel je možnost podati odgovor in dokazila, prvostopenjski organ je njegove ugovore obravnaval in svojo odločitev obrazložil. Vrednosti pridelkov, ki so jih porabili doma, prvi tožnik v postopku ni izkazoval, zaradi česar jih organ ni mogel upoštevati, je pa upošteval vse predložene račune, ki jih je v ta namen predložil prvi tožnik, kar je bilo pravilno. Sodišče tudi ne sledi prvemu tožniku, da bi njemu in pooblaščencu C. C. moralo biti v smislu načela iz 7. člena ZUP na razumljiv način obrazloženo, da lahko predložita tudi dokazila o vrednosti pridelkov, porabljenih za lastno uporabo, saj mu je bilo - kot zgoraj pojasnjeno - nedvomno omogočeno sodelovanje v postopku, v tem svojstvu pa tudi v zadostni meri pojasnjeno, katera upoštevna dokazila lahko predloži v dokazovanje svojih trditev.

36.Prvi tožnik še ugovarja, da bi moral organ upoštevati še prihodek od prodaje lesa. Drži, da po Standardni klasifikaciji v področje A sodijo: kmetijstvo in lov, gozdarstvo in ribištvo, vendar pod oddelek 01 sodi (zgolj) kmetijska proizvodnja in lov ter z njima povezane storitve, ne pa tudi gozdarstvo. Slednje je namreč uvrščeno pod oddelek 02. Glede na opredelitev, kaj šteje za kmetijsko dejavnost (tretji odstavek 24. člena ZKZ), je tako tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ pravilno upošteval (zgolj) dohodek iz kmetijske dejavnosti, ne pa tudi prihodkov od prodaje lesa.

37.Prvi tožnik s tožbo predlaga tudi odpravo odločitve drugostopenjskega organa v točkah 1 (s to točko je bila pritožba zavrnjena), 4 (s to točko je v ostalem delu ostala izpodbijana odločba nespremenjena) in 5 ( s to točko je bilo odločeno, da stroške postopka nosi stranka sama), ne navede pa konkretnih razlogov za izpodbijanje, razen v kolikor je šteti, da je odločitev napačna iz razlogov, ki se nanašajo na prvostopenjsko odločitev. Za slednjo pa je sodišče presodilo, da je pravilna.

38.Glede na navedeno je sodišče, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo prvega tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

O tožbi druge tožnice in tretjega tožnika

39.Tožba druge tožnice in tretjega tožnika ni utemeljena.

40.Drugostopenjski organ je zahtevo za odobritev pravnega posla druge tožnice in tretjega tožnika s stranko z interesom A. A. zavrnil, ker četrti odstavek 23. člena ZKZ, citiran zgoraj, ne ureja situacije, kot ta izhaja iz obravnavanega primera, tj. ker predkupni upravičenec (v tem primeru prvi tožnik) ne izpolnjuje pogojev po obeh zakonih (ZKZ in ZG), kar bi moral, lahko prodajalka sama izbere kupca, tj. v tem primeru drugo tožnico in tretjega tožnika.

41.Med strankami ni sporno, da druga tožnica in tretji tožnik nista uveljavljala predkupne pravice, odprto pa je ostalo vprašanje pravilnosti stališča drugostopenjskega organa, upoštevajoč okoliščine primera.

42.Sodišče se strinja z uporabljeno razlago četrtega odstavka 23. člena ZKZ, tj. da ta določba pride v poštev le, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice. Taka je namreč izrecna zakonska določba, ki je po oceni sodišča z jezikovnega vidika jasna in drugačne oziroma širše razlage ne dopušča.

43.Jezikovni razlagi pritrjuje tudi namenska razlaga. Postopek, določen v ZKZ (njegove določbe pa se po enajstem odstavku 47. člena ZG smiselno uporabljajo tudi za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice in pogoje menjave gozdov, kar je relevantno v tem primeru, ko gre za t.i. paketno prodajo) je namreč prvenstveno namenjen ugotavljanju optimalnega predkupnega upravičenca iz 23. člena ZKZ.

44.Na podlagi 71. člena Ustave RS se lahko z zakonom določi kriterije za smotrno izkoriščanje zemljišč in posebno varstvo kmetijskih zemljišč, kar v primeru prometa s kmetijskimi zemljišči med drugim pomeni, da je potrebno spoštovati načelo ustavne pravice do lastnine, vendar jo pogojevati s smotrno rabo kmetijskih zemljišč in z upoštevanjem javnih koristi [..]. (Poročevalec, št. 8 k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-B) z dne 11. 2. 2003). In temu je namenjen tudi postopek ugotavljanja predkupnega upravičenca. Torej, da se da prednost tistim, ki so kmetje in so gospodarsko in socialno odvisni od teh zemljišč in ki tudi zagotavljajo pridelavo hrane, ohranjanje in izboljšavo teh zemljišč v skladu z okoljskimi cilji in možnostmi, zagotavljajo poselitev podeželja in njegov razvoj. Ti splošni interesi so tako pomembni, da je z njimi utemeljena omejitev posameznikovega interesa, ko gre za nakup kmetijskih zemljišč. Omejitev se nanaša na svobodo prodajalca pri izbiri pogodbene stranke, pridobitelja. Ta po naravi stvari zagotavlja uresničitev javnega interesa (Poročevalec, št. 8 k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-B) z dne 11. 2. 2003).

45.Konkretno za ta primer to pomeni naslednje: le v primeru, če za objavljeno ponudbo sploh ne bi (bilo) podane izjave o sprejemu ponudbe predkupnega upravičenca, ki bi (v primeru izpolnjevanja pogojev po relevantnih predpisih) zagotovil uresničitev zgoraj opredeljenega javnega interesa, bi imel prodajalec možnost izbire kupca in bi se torej pravni posel s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo podvrgel tržnim zakonitostim.

46.Kot pa je navedlo tudi že Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi, X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020, je v presoji prodajalca, ali bo prodajal nepremičnine ene ali druge vrste, ali pa oblikoval navedeno ''paketno'' prodajo nepremičnin obeh vrst. Izhajajoč iz navedenega pa je tudi prevzemanje posledic navedene odločitve za možnost sklenitve pravnega posla primarno na prodajalcu, ki se mora ob tej odločitvi zavedati poleg ekonomskih vidikov take prodaje (smotrnost, povezanost zemljišč za doseganje najvišje cene, itd.) tudi pravnih omejitev, ki jih nalagajo predpisi. To velja tudi za primer, ko je ob ''paketni'' prodaji kmetijskih zemljišč in gozda soočen z omejitvami, ki jih glede navedenega določata tako ZKZ kot tudi ZG. Navedeno pomeni, da je razumno šteti, da je ob taki prodaji prodajalec prevzel tudi tveganje za morebitno neuspešnost posla zaradi povezovanja različnih pravnih omejitev (8. in 9. točka obrazložitve).

47.Zato tudi ni moč slediti nadaljnjem ugovoru druge tožnice in tretjega tožnika o možnosti zlorabe določbe v posledici take razlage, saj lahko ravno razlaga, za katero se zavzemata druga tožnica in tretji tožnik, privede do izigravanja prisilnih določb ZKZ in ZG pri prometu s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo, ko bi ponudbo poleg osebe, ki predkupnega upravičenja sploh ne bi uveljavljala, sprejel predkupni upravičenec, ki v nadaljevanju postopka odobritve pravnega posla namenoma ne bi izkazal svojega predkupnega upravičenja, zaradi česar bi prodajalec smel skleniti pravni posel z osebo, ki predkupnega upravičenja sploh ni uveljavljala, torej s kupcem po svoji izbiri.

48.Sodišče tako ugotavlja, da je tožba druge tožnice in tretjega tožnika neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

49.Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

50.Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka prvega tožnika, druge tožnice in tretjega tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

51.Ker vprašanja povrnitve stroškov postopka strank z interesom ZUS-1 ne ureja, je sodišče odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka, ki ga je prvi tožnik postavil kot stranka z interesom v zadevi I U 869/2022, sprejelo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvi tožnik je kot stranka z interesom v zadevi I U 869/2022 v odgovoru na tožbo predlagal zavrnitev tožbe druge tožnice in tretjega tožnika ter s svojim predlogom tudi uspel, kar bi glede na načelo uspeha po 154. členu ZPP sicer pomenilo, da mu gredo stroški v tem postopku, vendar se po 155. členu ZPP priznajo le tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Ker je sodišče ocenilo, da navedbe prvega tožnika kot stranke z interesom v I U 869/2022 niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, mu sodišče stroškov na tej podlagi ni prisodilo.

-------------------------------

1Veljavnem v času izdaje izpodbijanega akta, tj. 16. 2. 2022 oziroma 19. 5. 2022;

2Glej npr. sodbo Upravnega sodišča RS, I U 938/2011 z dne 17. 4. 2012;

3V smislu tega zakona je kmet fizična oseba: - ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka.

4V smislu tega zakona je kmet fizična oseba: - ki je družinski član osebe iz prejšnje alineje, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetijo kot edino oziroma poglavitno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena. Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost v primerih, določenih v prejšnjem členu;

5Npr. sodba Upravnega sodišča RS, I U 1076/2017 z dne 29. 5. 2018, I U 812/2015 z dne 5. 7. 2016, ;

6O tem, katera dejstva šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

7Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju.

8Glej že citirano sodbo Vrhovnega sodišča, X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020;

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 71

Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 20-24

Zakon o gozdovih (1993) - ZG - člen 47, 47/10, 47/11

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.