Jedro

Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri tem pa se ne potrudi navesti, katero konkretno kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Z navedbo, da bi morala biti predsednica senata izločena, očitno meri na kršitev iz člena 371/I-2 ZKP. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana in se pri tem v celoti sklicuje na tehtne razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo pri tem, ko je zavrglo zagovornikovo zahtevo za izločitev. Ker se zagovornik v pritožbi ponovno na navedeno zahtevo sklicuje, ne more biti uspešen. Pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nekorektnega in arogantnega vodenja glavne obravnave, kot to skuša v pritožbi prikazati zagovornik, saj te navedbe nimajo nobene podlage v podatkih kazenskega spisa, glavno obravnavo pa je sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča vodilo v skladu z ZKP.

Neutemeljena pa je tudi pritožba, ko uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev kazenskega postopka, pri tem pa očitno meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da napadena sodba nima razlogov o pisnem zagovoru obdolženca oziroma so ti razlogi nejasni. Tudi ta kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje dalo pred zaslišanjem obdolženca na glavni obravnavi ustrezne pravne pouke, kot to izhaja iz list. št. 101 in 102 spisa, pri čemer je obdolženi izrecno povedal, da je pravne pouke razumel in da se ne bo zagovarjal. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje ravnalo tudi glede pisnega zagovora obdolženca, na katerega se v pritožbi sklicuje zagovornik. Po določbah prvega, drugega in tretjega odstavka 323. člena ZKP namreč sodišče vpraša obdolženca, ali se želi zagovarjati in ob pritrdilnem odgovoru tega zasliši na način, ki je določen za zaslišanje obdolženca v členih 227 do 233 ZKP. To pomeni, da se obdolženi zaslišuje v obliki neoviranega pripovedovanja o vseh okoliščinah, ki ga obremenjujejo ali so mu v korist, nato pa se mu lahko postavljajo vprašanja, da se izpolnijo vrzeli ali odpravijo nasprotja in nejasnosti v izpovedbi. V obravnavanem primeru pa obdolženi na poziv sodišča pisnega zagovora ni prebral sam, ampak ga je prebral njegov zagovornik, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pisnega zagovora ni mogoče šteti za zagovor obdolženca in ga je pravilno ocenilo kot stališče obrambe do obtožbe. Zato so pritožbene navedbe zagovornika v tej smeri povsem brez teže, še posebej zato, ker se je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi do pisnega zagovora opredelilo (člen 364/VII ZKP).

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obd. na prvi stopnji s pogojno obsodbo določena preizkusna doba zniža na štiri leta.

V ostalem se pritožba zagovornika obdolženca zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po členu 50 KZ izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen dveh let zapora in preizkusno dobo pet let ter mu po tretjem odstavku 50. člena KZ določilo dodatni pogoj, ki ga mora izpolniti, da mu kazen ne bo izrečena, in sicer, da v roku dveh let oškodovani družbi vrne premoženjsko korist v višini 2,662.548,50 SIT. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer povprečnine v višini 90.000,00 SIT, o ostalih stroških pa bo odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti znani. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje odločilo, da mora obdolženi oškodovani družbi plačati znesek 2,662.548,50 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev napadene sodbe in vrnitev v novo sojenje pred drugim senatom.

Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri tem pa se ne potrudi navesti, katero konkretno kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Z navedbo, da bi morala biti predsednica senata izločena, očitno meri na kršitev iz člena 371/I-2 ZKP. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana in se pri tem v celoti sklicuje na tehtne razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo pri tem, ko je zavrglo zagovornikovo zahtevo za izločitev. Ker se zagovornik v pritožbi ponovno na navedeno zahtevo sklicuje, ne more biti uspešen. Pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nekorektnega in arogantnega vodenja glavne obravnave, kot to skuša v pritožbi prikazati zagovornik, saj te navedbe nimajo nobene podlage v podatkih kazenskega spisa, glavno obravnavo pa je sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča vodilo v skladu z ZKP.

Neutemeljena pa je tudi pritožba, ko uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev kazenskega postopka, pri tem pa očitno meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da napadena sodba nima razlogov o pisnem zagovoru obdolženca oziroma so ti razlogi nejasni. Tudi ta kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje dalo pred zaslišanjem obdolženca na glavni obravnavi ustrezne pravne pouke, kot to izhaja iz list. št. 101 in 102 spisa, pri čemer je obdolženi izrecno povedal, da je pravne pouke razumel in da se ne bo zagovarjal. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje ravnalo tudi glede pisnega zagovora obdolženca, na katerega se v pritožbi sklicuje zagovornik. Po določbah prvega, drugega in tretjega odstavka 323. člena ZKP namreč sodišče vpraša obdolženca, ali se želi zagovarjati in ob pritrdilnem odgovoru tega zasliši na način, ki je določen za zaslišanje obdolženca v členih 227 do 233 ZKP. To pomeni, da se obdolženi zaslišuje v obliki neoviranega pripovedovanja o vseh okoliščinah, ki ga obremenjujejo ali so mu v korist, nato pa se mu lahko postavljajo vprašanja, da se izpolnijo vrzeli ali odpravijo nasprotja in nejasnosti v izpovedbi. V obravnavanem primeru pa obdolženi na poziv sodišča pisnega zagovora ni prebral sam, ampak ga je prebral njegov zagovornik, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pisnega zagovora ni mogoče šteti za zagovor obdolženca in ga je pravilno ocenilo kot stališče obrambe do obtožbe. Zato so pritožbene navedbe zagovornika v tej smeri povsem brez teže, še posebej zato, ker se je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi do pisnega zagovora opredelilo (člen 364/VII ZKP).

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je čas storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja z navedbo „od začetka leta 2000 do 16.07.2001“ dovolj preciziran. Ker izrek napadene sodbe skupaj z njeno obrazložitvijo predstavlja celoto, v razlogih napadene sodbe pa so navedeni tako računi kot tudi način, na podlagi katerih je bila ugotovljena višina pridobljene premoženjske koristi, ki predstavlja seštevek vseh razlik med posameznimi računi, je višina protipravne premoženjske koristi tudi dovolj konkretizirana in jasna. Zato je pritožba zagovornika obdolženca v tej smeri neutemeljena.

Kot že navedeno se zagovornik v pritožbi ne potrudi navesti, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da zagovornik z navedbami, da so razlogi napadene sodbe v nasprotju z izrekom, ker bi morali biti zaslišani kupci in ustrezen izvedenec ter da so zaključki sodišča prve stopnje, da so izpovedbe prič skladne ter da je bil obdolženi skladiščnik in ne blagajnik, zmotne ter da je nejasno ugotovljena krivda obdolženca, graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ter bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP ni podana, v kolikor je imel zagovornik v mislih to kršitev, saj kršitve na katere je dolžno paziti po členu 383/I ZKP, pritožbeno sodišče ni zasledilo.

Pritožbeno sodišče še navaja, da tudi ni podana protispisnost, kot to skuša prikazati zagovornik, saj je sodišče prve stopnje dejstvo, da se obdolženi ni zagovarjal, upoštevalo le pri tem, ko je ugotavljalo, kakšen motiv je imel obdolženi pri storitvi kaznivega dejanja. Zato pritožba zagovornika v tej smeri ne more biti uspešna, niti ko se sklicuje na nejasnost poprave napake fakture, saj to zgolj navede, ne da bi obrazložil, v čem je ta nejasnost. Zagovornik pa nima prav niti, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker iz razlogov napadene sodbe niso razvidni znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ker obdolženi nikoli ni bil prodajalec. Očitno z navedenim zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar pa s tem, ko pogreša razloge o znakih obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da z vsem navedenim zagovornik očitno graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, še posebej, ko se sklicuje na to, da obdolženi ni bil prodajalec. Kršitev kazenskega zakona pa je podana le v primeru, ko je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje uporabljen napačen kazenski zakon ali pa sploh ni uporabljen, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Neutemeljena pa je tudi pritožba, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč v predmetni kazenski zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter zanesljivo zaključilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženca dodaja: Zagovornik v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati kupce, v postopek pritegniti izvedenca, ki bi pojasnil postavke in zneske, saj je napačno ugotovljen znesek pridobljene koristi, ne strinja se z oceno sodišča prve stopnje o prepričljivosti in skladnosti izpovedb prič ter navaja, da obdolženi nikoli ni bil blagajnik.

Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da je obdolženi pri oškodovani družbi dejansko delal kot prodajalec, ki je na organizacijsko samostojnem oddelku tudi sprejemal plačila nakupljenega blaga od strank, kupcev, torej delal tudi na blagajni, saj so to potrdile priče, in sicer sodelavci obdolženca. Ker je bil pri letni inventuri za leto 2000 ugotovljen manjko, so zato začeli nadzirati vhod in izhod blaga iz skladišča, priča pa je povedal, da je bil obdolženec sumljiv zato, ker se je čudno obnašal, zaradi česar je ob nenapovedanih prihodih na oddelek obdolženca tudi našel za blagajno, ko v trgovini ni bilo strank. Zaradi tega si je začel izpisovati računalniško stanje in ko ga je naslednji dan primerjal, je ugotovil, da so bili popravljeni računi. Navedeno pa je bilo možno storiti le s storno kartico, ki jo je v obdolženčevi smeni imela le, ki je povedala, da je obdolžencu večkrat dala storno kartico. Pri nadziranju obdolženca pa je ugotovil, da je obdolženi s storno kartico popravljal račune, ki so jih stranke že plačale. O tem je obvestil tudi direktorja, obdolženi pa je nato priznal, da si je na ta način pridobival denar ter je zato napisal tudi izjavo, s katero se je zavezal, da bo dolg vrnil. Prav vse navedeno pa sodišče prve stopnje povsem utemeljeno šteje kot dokaz, da je obdolženi storil obravnavano kaznivo dejanje, saj je pravilno ugotovilo, da je obdolženi podal priznanje brez vsake prisile, v izpovedbe navedenih prič pa tudi utemeljeno ni podvomilo in pravilno zaključilo, da so te skladne in prepričljive. Zato pritožba, ki skuša prepričati nasprotno, ne more biti uspešna. Računalničar pa je tudi ugotovil način popravkov, na podlagi katerih je prišlo pri dnevnih izkopičkih do presežkov, kar potrjujejo tudi inventurni zapiski za leto 2000 in 2001 ter zapisnik o izredni inventuri sredi leta 2001, ko je bilo obdolženčevo dejanje že odkrito in na podlagi česar izhaja tudi višina koristi, ki si jo je obdolženi pridobil in katere potrjujejo tudi podatki oškodovane družbe, ki jih je navedel tudi direktor in ki izhajajo tudi iz seznama računov. Ker je računalničar poiskal iz podatkovne baze prikaz posameznih sprememb na konkretnih računih, ni bilo nobene potrebe po dopolnitvi kazenskega postopka, katerega tekom postopka zagovornik niti ni predlagal. Zato so zagovornikova zavzemanja za dopolnitev kazenskega postopka neutemeljena, saj je po zaključku pritožbenega sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi bilo pravilno in popolno ugotovljeno in izvedba dokazov, na katere se v pritožbi sklicuje zagovornik, tega ne bi spremenila. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, pri čemer je tudi pravilno ugotovilo njegovo kazensko odgovornost, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato ti razlogi niso nejasni, kot to zmotno trdi zagovornik. Ker zagovornik v preostalem zgolj navaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešen.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožba zagovornika obdolženca ne more ovreči pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

Zagovornik obdolženca se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. Pri preizkusu napadene sodbe v tej smeri je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo vse okoliščine, pa vendar je olajševalnim dalo premajhno težo, predvsem, ko je določalo preizkusno dobo, ki je tudi po zaključku pritožbenega sodišča nekoliko predolga. Zato je pritožbi zagovornika v tej smeri ugodilo in jo znižalo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe (člen 383/I ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti, o pritožbi zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v korist obdolžencu, izrek o stroških pritožbenega postopka odpade.