Jedro

Med strankama je sporno, ali sta bili predmetni bianco menici in menični izjavi dani za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013, oziroma ali toženec za obveznosti iz predložene izpolnjene (bianco) menice odgovarja kot menični porok, ali je torej s podpisom menice prevzel obveznost, ki ni opredeljena v pooblastilih za izpolnitev in vnovčenje menice in kot taka potrditvah toženca naj ne bi bila nikoli dogovorjena.

Bianco menice Zakon o menici (ali drug zakon) ne ureja. Posredno se nanjo nanaša določba drugega odstavka 16. člena, ki dopušča, da menica ob izdaji nima vseh bistvenih sestavin in dovoljuje, da jih v blanket lahko vpiše upnik oziroma imetnik menice na podlagi sporazuma oziroma na podlagi pooblastila za izpolnitev. Šele z izpolnitvijo v skladu s pooblastilom za izpolnitev postane bianco menica prava menica, kot to ureja ZM. Čeprav pridobi s tem status menice in ima meničnopravne učinke, ne gre prezreti, da mora biti bianco menica izpolnjena in uporabljena v skladu z dogovorom in danim pooblastilom. Sprejem bianco menice predstavlja pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko menico izpolni kasneje, vendar v skladu s pooblastilom, ki mu je za to dano in ki izvira iz osnovnega obligacijskega razmerja imetnika menice in podpisnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10179/2015 z dne 3. 2. 2015 v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v višini 3.645,52 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude je naložilo v plačilo toženi stranki (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženec). Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da je tožeča stranka (tožnica) vse do prvega naroka za glavno obravnavo dne 4. 4. 2016 navajala, da sta toženec in njegova pooblaščenka dne 24. 9. 2013 pri tožnici podpisala in izročila (bianco) menici in menični izjavi, ki naj bi bili dani k posojilni pogodbi, sklenjeni (in podpisani) istega dne. Na navedenem naroku je prokuristka tožnice pričela navajati, da naj bi že dne 12. 4. 2011 z družbo A., d.o.o. sklenila prvo kreditno pogodbo in od takratnega direktorja in toženca prejela štiri menične izjave in štiri podpisane menice, ki naj bi po njenem prepričanju zadostovale za nadaljnje medsebojno sodelovanje in jih je zato uporabila tudi za posojilno razmerje z dne 24. 9. 2013. Opozarja, da tožnica v spis nikoli ni vložila kakršnegakoli dokumenta, ki bi služil kot krovna pogodba ali generalno pooblastilo za izpolnitev menice in ni z ničemer dokazala, da je toženec že v letu 2011 sprejel poroštvo za obveznosti iz naslova pogodb, ki bodo sklenjene leta 2013, niti ni tega zatrjevala, vse do spoznanja o prenehanju mandata direktorja B. B., katerega podpis je na menicah in meničnih izjavah, ki pa dne 24. 9. 2013, ko naj bi bili menici in menični izjavi izročeni tožnici, ni bil več zakoniti zastopnik družbe A., d.o.o. Da izpovedi zaslišane prokuristke niso resnične, po mnenju pritožnika izhaja iz vseh pripravljalnih vlog, v katerih je tožnica zatrjevala obstoj šestih menic in meničnih izjav za vsako posojilo posebej (posojilne pogodbe z dne 17. 5. 2012, 22. 8. 2012 in 24. 9. 2013). Če bi bilo res dogovorjeno, da se menice iz leta 2011 uporabijo tudi za vsa nadaljnja posojila, tožnica ne bi drugače navajala v vseh pripravljalnih vlogah. Pritožba nato povzema izpovedi prič, iz katerih je razvidno, da so se menice izdajale za vsako posojilo posebej. Poudarja, da toženec(2) nikoli ni dal generalnega pooblastila, ampak le menične izjave z menicami, ki so bile dane vsakič za individualno posojilo. Zanika, da bi bila običajna poslovna praksa med strankama posojilne pogodbe takšna, kot jo zatrjuje tožnica in ki ji je sodišče prve stopnje sledilo. Prokuristka tožnice je po prepričanju pritožnika zadevo zelo poenostavila, ko je navedla, da je „tožnica že imela menici“ in je bilo zavarovanje obveznosti iz predmetne pogodbe že urejeno z dne 12. 4. 2011 danimi bianco menicami in meničnimi izjavami. Nesporno je, da toženec za zavarovanje posojila z dne 24. 9. 2013 ni dal niti poroštvene niti menične zaveze, s čimer se (sedaj) strinja tudi tožnica, pri čemer pa je slednja tekom pravde nenadno spremenila scenarij, po katerem enostransko šteje, da veljajo menice iz leta 2011 za vsa bodoča posojila. Toženec ne zanika, da je dal menično izjavo tudi za zavarovanje posojila iz leta 2011, ki pa je bilo v celoti vrnjeno in nima nobene povezave s pogodbo z dne 24. 9. 2013. Tožencu tako do zaslišanja prokuristke tožnice ni bilo jasno, od kje ima tožnica menico, ki jo je izpolnila za plačilo obveznosti iz posojila z dne 24. 9. 2013. Navajanje sodišča o verodostojnosti izpovedi prokuristke tožnice, ki v vseh pripravljalnih vlogah navaja nekaj, nato pa zaslišana izpove nekaj povsem drugega, so po mnenju pritožnika absurdne. Sodišče v obrazložitvi sodbe nadalje nekritično navaja, da je vse v zvezi s spornim posojilom uredil toženec, kar je v nasprotju z izvedenimi dokazi, pri čemer podrobno povzema izpovedi zaslišanih prič. Zaključki sodišča prve stopnje so zato po mnenju pritožnika v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pritožnik še navaja, da ne drži, da toženec ne oporeka višini terjatve. Prav tako izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče je namreč povsem nekritično priznalo stroške petih pripravljalnih vlog, v katerih tožnica dokazuje obstoj menice in menične izjave z dne 24. 9. 2013, navajanja pa v šesti pripravljalni vlogi spremeni, tako da sama posredno priznava, da so neresnična.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica zoper toženca uveljavlja vtoževano terjatev na podlagi zatrjevane menične poroštvene zaveze toženca, ki naj bi jo toženec prevzel za družbo A., d.o.o. s podpisom bianco menice.

6. Ni sporno, da je toženec podpisal dve bianco menici in menični izjavi (pooblastili za izpolnitev menice), ki ju je družba A. d.o.o. izdala in izročila tožnici. Toženec je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da so se izdane menice nanašale na zavarovanje obveznosti po kreditnih pogodbah z dne 17. 5. 2012 in z dne 22. 8. 2012, pri čemer sta bila oba kredita v celoti vrnjena, tožnica pa tožencu menic, ki so služile izključno zavarovanju navedenih dveh kreditov, ni vrnila. V pritožbi priznava, da je dal menično izjavo tudi za zavarovanje posojila iz leta 2011, ki pa je bilo prav tako v celoti vrnjeno in nima nobene povezave s kreditno pogodbo z dne 24. 9. 2013. 7. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da so bile predmetne bianco menice in menične izjave (A5, A4 in A20 ter A3 in A19) tožnici dane in izročene pri najetju prvega kredita dne 12. 4. 2011 in so veljale za vse nadaljnje kreditne pogodbe, sklenjene med strankama. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da ni mogoče slediti trditvam toženca, da je menični izjavi in bianco menici izročil le za zavarovanje obveznosti iz posojilnih pogodb z dne 17. 5. 2012 in z dne 22. 8. 2012, saj je dejstvo, da je podpisal (tudi) predloženi menični izjavi (A3, A19 in A4, A20) in bianco menici (A5), pri čemer ne gre spregledati tudi dejstva, da toženec ni pojasnil, čemu je izstavil predmetni bianco menici (A5) in menični izjavi (A3, A19 in A4, A20) in v zavarovanje katerih obveznosti in iz katerih posojilnih pogodb. Ob teh dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje zapisalo, da sledi navedbam tožnice in verodostojni izpovedi zakonite zastopnice oziroma prokuristke tožnice C. C., da so v skladu s tožničino poslovno prakso na začetku poslovnega sodelovanja dane bianco menice in bianco menične izjave zadostovale za zavarovanje vseh obveznosti iz kreditnih pogodb, tudi tistih, ki bodo med strankama sklenjene v bodoče. 8. Takšne zaključke sodišča prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, toženec utemeljeno izpodbija kot nepravilne, zmotne oziroma vsaj preuranjene.

9. Med strankama je sporno, ali sta bili predmetni bianco menici in menični izjavi dani za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013, oziroma ali toženec za obveznosti iz predložene izpolnjene (bianco) menice odgovarja kot menični porok, ali je torej s podpisom menice prevzel obveznost, ki ni opredeljena v pooblastilih za izpolnitev in vnovčenje menice in kot taka potrditvah toženca naj ne bi bila nikoli dogovorjena.

10. Bianco menice Zakon o menici(3) (ali drug zakon) ne ureja. Posredno se nanjo nanaša določba drugega odstavka 16. člena, ki dopušča, da menica ob izdaji nima vseh bistvenih sestavin in dovoljuje, da jih v blanket lahko vpiše upnik oziroma imetnik menice na podlagi sporazuma oziroma na podlagi pooblastila za izpolnitev. Šele z izpolnitvijo v skladu s pooblastilom za izpolnitev postane bianco menica prava menica, kot to ureja ZM. Čeprav pridobi s tem status menice in ima meničnopravne učinke, ne gre prezreti, da mora biti bianco menica izpolnjena in uporabljena v skladu z dogovorom in danim pooblastilom. Sprejem bianco menice predstavlja pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko menico izpolni kasneje, vendar v skladu s pooblastilom, ki mu je za to dano in ki izvira iz osnovnega obligacijskega razmerja imetnika menice in podpisnika.(4)

11. Bianco menico, izdano zaradi zavarovanja, je torej treba izpolniti skladno s sporazumom upnika in dolžnika; če ni posebnega sporazuma, jo je treba izpolniti skladno s sporazumom iz temeljnega posla. Zlasti v primeru, ko je menični upnik prvi imetnik menice, je sporna vprašanja podpisnika menice presojati upoštevaje vsebino temeljnega posla in skladnost tega z menico, in to ne le glede trasanta, temveč tudi glede poroka oziroma avalista. Tako ima tudi avalist ugovore glede skladnosti menice z osnovno pogodbo. Temeljni posel je v konkretnem primeru dogovor o zavarovanju oziroma menična poroštvena zaveza, ki jo je toženec prevzel za obveznosti podjetja A., d.o.o. in ne posojilna pogodba, zaradi katere je to obveznost prevzel. Je pa ta nedvomno vplivala na ugotovitev vsebine oziroma obsega prevzete obveznosti.(5)

12. Prav takšne ugovore je toženec v postopku na prvi stopnji (in sedaj v pritožbi) vseskozi uveljavljal, in sicer da za posojilno pogodbo z dne 24. 9. 2013, ki je predmet tega postopka, ni bila izdana nobena menica, kot tudi ne menična izjava, ki bi služila kot generalno pooblastilo za izpolnitev menice.

13. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko navaja, da toženec ni pojasnil, čemu je izstavil predmetni bianco menici in menični izjavi, s katerimi je tožnica razpolagala, oziroma v zavarovanje katerih obveznosti in iz katerih posojilnih pogodb. S strani tožnice predloženi bianco menici (A5, A21 in A22) in predvsem menični izjavi (A3, A4, A19, A20) ter s strani toženca predloženi izpolnjeni menični izjavi oziroma pooblastili za izpolnitev menic (B1 in B2), izdani v zavarovanje obveznosti po kreditnih pogodbah z dne 17. 5. 2012 in 22. 8. 2012, utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da ne držijo navedbe toženca, da je menične izjave in bianco menice tožeči stranki izdal (le) za zavarovanje obveznosti iz navedenih dveh pogodb, saj se predložene menične izjave med seboj jasno razlikujejo. Toženec je torej bianco menice in bianco menične izjave, ki jih je (oziroma eno izmed njih) tožnica izpolnila oziroma uporabila za izpolnitev obveznosti iz kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2013, tožnici nedvomno izročil. Vendar pa navedeno ne dokazuje, da ji jih je izročil že dne 12. 4. 2011 ter da je bilo med strankama istega dne sklenjene posojilne pogodbe dogovorjeno, da se te bianco menice in menične izjave uporabijo za zavarovanje terjatev iz vseh, tudi kasneje sklenjenih kreditnih pogodb.

14. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile bianco menice in menične izjave s strani družbe A., d.o.o. tožnici dane in izročene pri najetju prvega kredita (dne 12. 4. 2011), toženec v pritožbi smiselno navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožnice, ki je vse do prvega naroka navajala, da sta bili predmetni menični izjavi in menici podpisani in izročeni tožnici dne 24. 9. 2013, ob sklenitvi same posojilne pogodbe, ki datira na isti dan. Sodišče je v 10. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da glede zgoraj ugotovljenega dejstva (da so bile menice in menične izjave izročene že dne 12. 4. 2011) sledi navedbam tožnice in verodostojni izpovedi njene zakonite zastopnice oziroma prokuristke C. C., pri čemer spregleda, da tožnica takšnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni podala. Izpoved prokuristke tožnice, ki je na prvem naroku zaslišana izpovedala, da so bile sporne menice v skladu s poslovno prakso pri tožnici le-tej izročene že 12. 4. 2011, na začetku medsebojnega poslovanja z družbo A., d.o.o., ne more nadomestiti trditvene podlage, kar konkretno pomeni, da je dejanska podlaga za odločanje le to, kar stranka navede, ne pa tisto, kar ob zaslišanju izpove (213. člen ZPP). Sodišče izvaja dokaze glede na trditveno podlago in je vezano le na to (7. člen ZPP). Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da je prokuristka tožnice ob zaslišanju izpovedovala v popolnem nasprotju s trditvami, navedenimi v tožbi in pripravljalnih vlogah. Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev temeljilo na dejstvu (da so bile menice in menične izjave dane že 12. 4. 2011 in so služile za vse morebitne bodoče pogodbe), ki v postopku sploh ni bilo zatrjevano, in tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi izpovedi, ki ne dokazuje navedb tožeče stranke, podanih v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje dokazno oceno oziroma razloge, po katerih obveznost plačila menične vsote, izhajajoče iz menice, ne temelji na dejstvih, ki izhajajo iz trditvene podlage tožbe, temveč na dejstvih, ki v postopku niso bila zatrjevana. Zato je pritrditi pritožbeni graji, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka prekoračilo trditveno podlago, saj je izhajalo iz izpovedi priče in odločitev oprlo na nezatrjevano dejstvo. Na takšen način tožnica ni zmogla dokaznega bremena, da je bila sporna menica (in menična izjava) izdana v zavarovanje terjatve iz kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2013, saj tožnica z izpovedjo zaslišane priče teh tožbenih trditev ni dokazovala, dejstvo, ki ga je dokazovala, pa v okviru trditvene podlage ni bilo zatrjevano. Ker pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, niso bila zatrjevana, jih sodišče ne bi smelo samo ugotavljati. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih trditev, da so bile predložene menice in menične izjave dane ob sklenitvi kreditne pogodbe, pač pa je izhajalo iz izpovedi priče C. C., ki je o tem odločilnem dejstvu (tj. kdaj so bile menice dane in kakšen je bil dogovor strank glede izpolnitve bianco menic) izpovedala drugače, ter to izpoved napačno štelo za (spremenjeno) trditveno podlago. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je imela tožnica možnost, da po zaslišanju priče na prvem naroku glede na njeno izpoved spremeni trditveno podlago, pa tega ni storila.

16. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage presodilo, da je bila sporna menica (in menična izjava) izdana v zavarovanje terjatve iz kreditne pogodbe že dne 12. 4. 2011. Tožencu ni dalo možnosti, da se o tem dejstvu izjavi, o tem dejstvu se tudi ni razpravljalo. Stranka mora namreč svojo trditveno podlago jasno oblikovati, saj prav to omogoča nasprotni stranki, da lahko obrazloženo nasprotuje zahtevku in si s tem zagotovi učinkovito obrambo. S takšnim postopanjem se zagotavlja enakopravnost strank ter kontradiktornost pravdnega postopka.

17. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma v novo pisanje sodbe. Prvostopenjsko sodišče je vse dokaze že izvedlo in nova glavna obravnava ne bo potrebna. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev odpravi in ponovno odloči o zahtevku v okviru (pravočasno podane) trditvene podlage pravdnih strank.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Pritožnik tu verjetno misli na družbo A., d.o.o. kot izdajatelja (trasanta) menic in meničnih izjav, na katerih je sam podpisan kot menični porok (avalist).

Op. št. (3): V nadaljevanju ZM.

Op. št. (4): Prim. sklep VSC Cpg 251/2013 in sodba II Ips 142/2006. Op. št. (5): Prim. sklep VSC Cpg 251/2013 in sodba II Ips 142/2006.