Jedro

Za tožečo stranko, zaposleno v javnem zavodu, ki izvaja kulturno dejavnost, se po določbi 45. čl. ZUJIK glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. Zaradi tega bi morala zoper zavrnjeno zahtevo za transformacijo delovnega razmerja vložiti pritožbo na pristojni organ delodajalca (svet zavoda). Ker tega ni storila, ampak je uveljavljala neposredno sodno varstvo, je tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedopustna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v prvem odstavku izreka sodbe (glede zavrnitve tožbenega zahtevka pod točko 1. in 2.) ter se v tem delu tožba zavrže. V preostalem (glede odločitve o stroških postopka), se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (drugi odstavek izreka).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: za (1) ugotovitev, da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 1. 2007 dalje; (2) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 1. 2007 dalje za nedoločen čas in ji izročiti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto dramska igralka za nedoločen čas, vse v roku 8 dni pod izvršbo (vse prvi odstavek izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2007 dalje do plačila in pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbene postopka pa šteje za nadaljnje stroške postopka oz. podrejeno prekine postopek do odločitve Ustavnega sodišča o pobudi za oceno ustavnosti. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIK) začel veljati pred uveljavitvijo ZDR in sicer dne 29. 11. 2002 in zaradi tega ni usklajen z ZDR. Sodišče napačno sklepa, da bi ZDR moral izrecno razveljaviti določbe ZUJIK in ker tega ni storil, da veljajo še naprej. Glede na splošna pravna načela velja ravno obratno, da namreč določbe ZUJIK-a, ki so v nasprotju z ZDR, iz tega razloga ne veljajo. Te določbe pa so v nasprotju z ZDR, ker ne upoštevajo, da se delovno razmerje za določen čas lahko sklene samo izjemoma. Glede na veliko število zaposlenih igralcev v naši državi pa ne gre za takšno izjemno zaposlovanje. Sodišče prve stopnje po mnenju tožeče stranka ni obrazložilo, zakaj naj bi se štelo delo dramskega igralca v gledališču za posebno naravo dela na področju umetniške dejavnosti. Tožeča stranka vztraja, da za delovno mesto dramskega igralca ni podana takšna posebna narava dela. To dokazuje tudi opis delovnega mesta, ki dopušča vse možne oblike sklenitve delovnega razmerja. Če bi šlo res za posebno naravo dela, bi bila možna le ena oblika delovnega razmerja, sicer pa ima tožena stranka slabo polovico igralcev zaposlenih za nedoločen čas, ostale pa za določen čas. Nobenega razloga ni za takšno razlikovanje. Prav gotovo ni v skladu z določbami, na katere se opira sodba, da je v izključni pristojnosti upravnika, s koliko in s katerimi igralci bo sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas oz. za nedoločen čas. Ne vzdrži trditev tožene stranke, da so nekateri igralci zaposleni za nedoločen čas le zato, ker je prejšnji ZDR omogočal le takšno obliko zaposlitve. Vsi zakoni o delovnih razmerjih so določali, da je delavca potrebno zaposliti za nedoločen čas, hkrati pa so restriktivno določali primere, ko je bilo mogoče skleniti delovno razmerje za določen čas. Tožena stranka sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas do 5 let, kar pomeni, da ne more z letnim kadrovskim načrtom glede na letni repertoar določiti, koliko igralcev za določen čas potrebuje. Pravdni stranki sta res sklenili pogodbo o zaposlitvi pred uveljavitvijo sedanjega Zakona o delovnih razmerjih, vendar sodišče prve stopnje napačno šteje, da se je po prejšnjem zakonu lahko podaljšalo delovno razmerje z dodatki k pogodbi o zaposlitvi. Tudi po prejšnjem zakonu je veljalo, da je potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, če je prejšnja potekla, pogodbeni stranki pa sta se dogovorili za podaljšanje delovnega razmerja. Ker je sodišče potrdilo, da se lahko uporabi 46. člen ZUJIK, to pomeni kršitev pravic tožeče stranke kot delavca in ga postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi z ostalimi delavci v RS. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih uveljavlja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v tej zadevi (še) ni pogojev za sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi meritorno presojalo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1.1.2007 dalje ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1.1.2007 ter izročitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dramske igralke za nedoločen čas. V.d. upravnika tožene stranke je namreč zavrnil tožničino zahtevo z dne 26.2.2007 za transformacijo delovnega razmerja,sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje za nedoločen čas. V citiranem sklepu v.d. upravnika tožene stranke ni pravnega pouka, tožnica pa je v skladu 1. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) uveljavljala sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve sklepa.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tako tožena stranka, kot tožnica, v nadaljevanju pa tudi sodišče prve stopnje spregledali, da je tožena stranka javni zavod, ki izvaja kulturno dejavnost v smislu določbe 4. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Ur. l. RS, št. 96/2002 do 53/2007), po katerem so kulturne dejavnosti vse oblike ustvarjanja, posredovanja in varovanja kulturnih dobrin na področju nepremične in premične kulturne dediščine, besednih, uprizoritvenih, glasbenih, vizualnih, filmskih, avdiovizualnih, intermedijskih in drugih umetnosti, na področju založništva in knjižničarstva, kinematografije in na drugih področjih kulture. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi izhajati iz posebnih določb o delovnih razmerjih in o pravicah iz delovnih razmerij v javnih zavodih na področju kulture, ki jih opredeljuje ZUJIK. Ta v 45. členu določa, da se v javnih zavodih na področju kulture glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi delavcev uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, kolikor ta zakon ne določa drugače. Tak zakon je Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 do 33/2007), ki varstvo pravic delavcev ureja drugače kot v ZDR. Glede varstva pravic ZJU ne napotuje na ZDR, zato je bilo v tem primeru potrebno uporabiti določbo 24. člena ZJU. Ta v tretjem odstavku določa, da je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma o obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Iz te določbe izhaja, da je varstvo pravic v primeru zavrnitve zahteve v.d. upravnika urejeno drugače, kot v ZDR. Na podlagi 25. člena ZJU je potrebno pritožbo zoper kršitev pravic, kamor sodi tudi zavrnitev zahteve za transformacijo delovnega razmerja, vložiti v roku 8 dni od vročitve, pri čemer je na podlagi petega odstavka 24. člena ZJU sodno varstvo pred delovnim sodiščem dopustno le pod pogojem, če je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe.

Iz navedenega izhaja, da bi morala tožnica svoje ugovore, ki jih uveljavlja s tožbo v tem delovnem sporu, najprej uveljavljati pred pristojnim drugostopenjskim organom pri delodajalcu. Ta organ je po 42. členu ZUJIK Svet zavoda. V drugem odstavku 42. člena ZUJIK je namreč določeno, da svet zavoda med drugim odloča tudi o pritožbah delavcev, ki se nanašajo na pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja.

Vložitev pritožbe pri pristojnem organu delodajalca je procesna predpostavka za vložitev tožbe. Če ni izpolnjena, sodišče o zahtevku ne sme odločati meritorno. Sodno varstvo je dopustno le pod pogojem, da je delavec predhodno izrabil možnost pritožbe. V spornem primeru temu pogoju ni bilo zadoščeno, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v prvem odstavku izreka in tožbo zavrglo, v skladu z 2. odstavkom 354. člena ZPP. Ker takšna odločitev sodišča ni vplivala na tožničin uspeh v postopku, je v skladu z 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče dodaja, da iz podatkov v spisu izhaja, da ima tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31.8.2008 (priloga A3). V kolikor se tožnica s prenehanjem delovnega razmerja ne bo strinjala, lahko v roku 8 dni od prenehanja delovnega razmerja zahteva varstvo pravic pri Svetu tožene stranke, saj je mogoče prenehanje delovnega razmerja šteti kot odločitev delodajalca. V skladu z določbo 2. odstavka 25. člena ZJU lahko tožnica zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v 30 dneh od dneva vročitve sklepa Sveta tožene stranke, oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa Sveta tožene stranke.

Tožnica je sicer s pritožbo delno uspela, kar pa ne vpliva na uspeh v postopku, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).