Jedro

Vrhovno sodišče sodi, da nenadna sprememba obratovalnega časa bencinskega servisa, ki zagotavlja storitve dežurne pošte, ki poleg tega neposredno sovpada z dnem izteka pritožbenega roka (v istem tednu) ter ob upoštevanju, da je bil pooblaščenec pritožnika ob spremembi delovnega časa hospitaliziran, predstavlja okoliščino oziroma oviro, ki je stranka ni mogla predvideti niti preprečiti niti in je tudi ni mogoče pripisati njeni krivdi. Ob upoštevanju predstavljenih dejanskih okoliščin obravnavanega primera, Vrhovno sodišče meni, da skrbnost dobrega strokovnjaka, po kateri mora ravnati pritožnikov pooblaščenec, ne nalaga, da bi moral odvetnik oziroma pooblaščenec vedno znova preverjati obratovalni čas dežurne pošte, še posebej v primeru njenega dolgotrajnega (večletnega) poslovanja do določene ure. Navedene okoliščine zato izkazujejo opravičljiv vzrok za zamudo roka za vložitev pritožbe.

Upravno sodišče je glede trditev o grozečem stečaju v izpodbijanem sklepu izrecno navedlo, da grozeča nelikvidnost nedvomno predstavlja težko popravljivo škodo, vendar je pritožnik s predloženimi podatki ni izkazal. Tako stališče je tudi skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Glede samega nastanka materialne škode pa je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat sprejelo stališče, da samo materialna škoda praviloma ne pomeni težko popravljive škode.

Izrek

I. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje se ugodi, dovoli se vrnitev v prejšnje stanje in se pritožba šteje za pravočasno.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za odložitev izvršitve odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 11002-46/2021/5 z dne 9. 2. 2022, s katero je bilo tožniku odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku in je bil izbrisan iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabnikom.

2. Upravno sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj tožnik ni izkazal temeljnega pogoja za njeno izdajo, to je verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Sodišče je pojasnilo, da tožnik ni izkazal pomena stroška predvidenih odpravnin delavcem, ki jih bo zaradi odvzema dovoljenja moral odpustiti, na njegovo poslovanje. S tem pa tudi ni izkazal, da mu s plačilom tega stroška grozi nelikvidnost ter stečaj.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navaja, da iz predloženih dokazov izhaja, da je njegova dejavnost v pretežni meri opravljanje storitev zagotavljanja delavcev uporabnikom na podlagi določb ZDR-1. Zaradi odvzema dovoljenja bo moral delavcem odpovedati pogodbe o zaposlitvi in jim izplačati odpravnino v skupnem znesku 166.000,00 EUR (in ne 141.110,30 EUR kot ugotovi Upravno sodišče). Upravno sodišče naj tudi ne bi upoštevalo, da ima sklenjene pogodbe o dolgoročnem kreditu za obratna sredstva z X., d. d., v višini 150.000,00 EUR in z družbo A., d. o. o., v višini 70.000,00 EUR. Posledično pritožnik meni, da je izkazal verjetnost stečaja ob izvršitvi izpodbijane odločbe. Poleg tega je v mesecih oktober in december poravnal obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost z nekajdnevno zamudo. Z izdajo začasne odredbe ne bi bila prizadeta javna korist oziroma korist nasprotne stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje.

**K I. točki izreka**

4. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pritožnik navaja, da je njegov pooblaščenec zamudil rok za vložitev pritožbe, ker je bil dne 22. 3. 2022 hospitaliziran in dne 1. 4. 2022 odpuščen v domačo oskrbo. Pooblaščenec je istega dne na poti v domačo oskrbo prevzel tudi pošto in je tako začel teči tridnevni rok za vložitev pritožbe. Pooblaščenec je kljub bolezni pritožbo pripravil, vendar je zadnji dan roka ni mogel pravočasno oddati, saj se je v času njegove hospitalizacije (30. 3. 2022) spremenil čas poslovanja bencinskega servisa, ki na območju Kopra zagotavlja storitve dežurne pošte, in sicer z obratovanja do 24. ure na obratovanje do 22. ure. Pooblaščenec je pritožbo želel oddati ob 23. uri.

5. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je utemeljen.

6. V prvem odstavku 24. člena ZUS-1 je določeno, da stranka, ki iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga (tretji odstavek 24. člena ZUS-1).

7. Vrhovno sodišče sodi, da nenadna sprememba obratovalnega časa bencinskega servisa, ki zagotavlja storitve dežurne pošte, ki poleg tega neposredno sovpada z dnem izteka pritožbenega roka (v istem tednu) ter ob upoštevanju, da je bil pooblaščenec pritožnika ob spremembi delovnega časa hospitaliziran, predstavlja okoliščino oziroma oviro, ki je stranka ni mogla predvideti niti preprečiti niti in je tudi ni mogoče pripisati njeni krivdi. Ob upoštevanju predstavljenih dejanskih okoliščin obravnavanega primera, Vrhovno sodišče meni, da skrbnost dobrega strokovnjaka, po kateri mora ravnati pritožnikov pooblaščenec, ne nalaga, da bi moral odvetnik oziroma pooblaščenec vedno znova preverjati obratovalni čas dežurne pošte, še posebej v primeru njenega dolgotrajnega (večletnega) poslovanja do določene ure. Navedene okoliščine zato izkazujejo opravičljiv vzrok za zamudo roka za vložitev pritožbe.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 24. člena ZUS-1 predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo, dovolilo vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo štelo za pravočasno.

**K II. točki izreka**

9. Pritožba ni utemeljena.

10. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z izvršitvijo tožniku (predlagatelju) prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

11. Da bi s predlagano začasno odredbo uspel, bi moral pritožnik najprej izkazati temeljni pogoj za njeno izdajo, to je nastanek težko popravljive škode, ki mu bo nastala, če predlagana začasna odredba ne bo izdana. Izkazati bi torej moral konkretno škodo, njeno vzročno povezanost z izvrševanjem izpodbijanega akta in tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva. Namen začasne odredbe je namreč preprečiti, da bi bil morebiten strankin uspeh v upravnem sporu zaradi že nastale škode zanjo brez pomena.

12. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebino se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in pritožniku neposredno grozi, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Obstajati mora torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

13. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru pritožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Njegove navedbe glede tega, zakaj naj bi bila škoda v višini izplačanih odpravnin delavcem zanj težko popravljiva, so nekonkretizirane in ostajajo na ravni golih trditev. Pritožnik namreč zgolj zatrjuje, da bi izplačilo odpravnin delavcem vodilo v njegovo nelikvidnost, vendar, kot pravilno ugotovi Upravno sodišče in to tudi obrazloži v izpodbijanem sklepu, pritožnik za to ne ponudi zadostnih dokazov. Tako ne predstavi celovitih podatkov iz svojega poslovanja ali bilance stanja (prihodki, sredstva, preneseni dobiček/izguba), ki bi te trditve potrjevale in iz katerih bi bilo razvidno, kaj izplačilo odpravnin pomeni za njegov finančni položaj in poslovanje. Posledično tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da Upravno sodišče neutemeljeno ni upoštevalo zatrjevanih obveznosti do posojilodajalcev ter da nepravilno ne šteje verjetnosti stečaja za nepopravljivo škodo.

14. Upravno sodišče je glede trditev o grozečem stečaju v izpodbijanem sklepu izrecno navedlo, da grozeča nelikvidnost nedvomno predstavlja težko popravljivo škodo, vendar je pritožnik s predloženimi podatki ni izkazal. Tako stališče je tudi skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča.1 Glede samega nastanka materialne škode pa je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat sprejelo stališče, da samo materialna škoda praviloma ne pomeni težko popravljive škode.

15. Iz navedenih razlogov je po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit, razlogi, ki jih uveljavlja pritožba niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

1 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017.