Jedro

Revident na zahtevani način izpostavlja le vprašanje kršitve 75. člena ZUP v zvezi s Poslovnikom Sodnega sveta. Ta kršitev se nanaša na pravilnost in zakonitost postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta, kar pa ni predmet revizijske presoje, zato zgolj iz tega razloga revizije ni mogoče dovoliti. Kakšnega drugega pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za obravnavano zadevo, pa revident v reviziji ne izpostavi na zahtevani način. Zato tudi ne more uspeti s trditvijo o različnih stališčih sodišča prve stopnje, ki naj bi jih v tej zadevi sprejelo v sodbi, izdani v prejšnjem postopku in v izpodbijani sodbi.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Sodnega sveta, št. 2/14-135 z dne 27. 11. 2014. Z njo je bil za predsednika Okrožnega sodišča v X s tam navedenim dnem za dobo šestih let imenovan tam navedeni okrožni sodnik svétnik tega sodišča, revident pa na to mesto ni bil izbran.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revident se glede dovoljenosti sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in v zvezi s tem navaja, da gre v konkretni zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revident na zahtevani način izpostavlja le vprašanje kršitve 75. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi s Poslovnikom Sodnega sveta, ki „ne predpisuje pisanja zapisnika s povzemanjem vsebine razgovora in drugih procesnih dejanj“. Ta kršitev se nanaša na pravilnost in zakonitost postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta, kar pa ni predmet revizijske presoje, zato zgolj iz tega razloga revizije ni mogoče dovoliti. Kakšnega drugega pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za obravnavano zadevo, pa revident v reviziji ne izpostavi na zahtevani način. Zato tudi ne more uspeti s trditvijo o različnih stališčih sodišča prve stopnje, ki naj bi jih v tej zadevi sprejelo v sodbi, izdani v prejšnjem postopku (po kateri je bila zadeva vrnjena Sodnemu svetu v ponoven postopek), in v izpodbijani sodbi. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnil. 6. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.