Jedro

Rok, ki ga določa prvi odstavek 11. člena za vložitev zahteve za verifikacijo, je materialni prekluzivni rok, saj s potekom tega roka pravice iz ZNISESČP ni več mogoče uveljavljati. Po poteku tega roka so vsi potencialni upravičenci, ki do 31. 12. 2017 niso vložili zahteve za verifikacijo, namreč izgubili pravico materialnega prava do izplačila na podlagi določb ZNISESČP. Glede na navedeno vrnitev v prejšnje stanje ob zamudi roka za vložitev zahteve za verifikacijo ni dovoljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi tretjega odstavka 106. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje kot nedovoljenega in na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP kot prepozno zavrgel zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka dne 6. 2. 2018 vložila zahtevo za verifikacijo in hkrati tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem je tožeča stranka kot razlog za nepravočasno vložitev zahteve navedla zdravstvene težave. Tožena stranka ugotavlja, da je rok za vložitev zahteve za verifikacijo materialni prekluzivni rok, in da ob zamudi ni možna vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka zahtevo za verifikacijo vložila 6. 2. 2018, kar je po poteku predpisanega roka (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017), ki ga v prvem odstavku 11. člena določa Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP).

2. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi navaja, da je sklep glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje napačen, saj je do zamude roka prišlo iz opravičenih vzrokov, kar je tožeča stranka verjetno izkazala z medicinsko dokumentacijo v upravnem postopku, ki dokazuje, da je tožeča stranka hudo zbolela od leta 2015 do danes. Tožena stranka je zmotno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijani sklep.

3. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Poudarja, da tožeča stranka ni dokazala, da je imela zdravstvene težave od leta 2015 do danes, saj za obdobje po 8. 4. 2016 ni izkazala dodatnih zdravstvenih zapletov. Predloga za vrnitev v prejšnje stanje tako ni mogoče sprejeti. Rok za vložitev zahteve za verifikacijo je materialni prekluzivni rok, glede katerega vrnitev v prejšnje stanje niti ni mogoča, niti ni možno podaljšanje roka. Tožena stranka še navaja, da je 25-mesečni rok za vložitev zahteve ustrezno dolgo obdobje, tudi upoštevajoč zdravstvene težave tožeče stranke, da se upravičenci seznanijo s predpisom in podajo zahtevo, čemur je bil namenjen tudi javni poziv, objavljen pred začetkom tega roka za vlaganje zahtev. Tožena stranka je na svoji spletni strani z ažurnimi informacijami dovolj zgodaj opozarjala na iztek roka. Spletna stran (tudi v tujih jezikih) je vsebovala vse informacije, podatke in obrazce, potrebne za uspešno uveljavljanje pravic upravičencev. Tožena stranka je bila več kot 2 leti vsakodnevno na voljo upravičencem po telefonu, pošti za kakršnakoli vprašanja in pomoč. Navaja še, da je ESČP v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme poplačila varčevalcev. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka zahtevo za verifikacijo vložila 6. 2. 2018. Med strankama sta sporni pravni vprašanji, ali je dopusten predlog za vrnitev v prejšnje stanje tožeče stranke zaradi zamude zakonskega roka za vložitev zahteve in kakšni so pravni učinki zamude zakonskega roka za vložitev zahteve za verifikacijo.

6. Po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. 7. Na podlagi določb VIII. poglavja ZUP se stranki na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če je iz opravičljivih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti (prvi odstavek 103. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela (prvi odstavek 105. člena ZUP). Po treh mesecih od dneva zamude, se ne more več predlagati vrnitev v prejšnje stanje (drugi odstavek 105. člena ZUP). V predlogu mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja, in te okoliščine vsaj verjetno izkazati (prvi odstavek 104. člena ZUP).

8. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je dopusten le v zvezi z zamudo procesnega roka, ki je določen z zakonom. Če se rok nanaša na predmet meritornega odločanja v upravnem postopku, torej na pravico ali obveznost, ima naravo materialnega roka. S potekom tega roka preneha pravica uveljavljati tako upravičenje. Zato zaradi zamude materialnega roka, ki je z zakonom določen za uveljavitev pravice materialnega prava, vrnitev v prejšnje stanje ni možna.1

9. Rok, ki ga določa prvi odstavek 11. člena za vložitev zahteve za verifikacijo, je materialni prekluzivni rok, saj s potekom tega roka pravice iz ZNISESČP ni več mogoče uveljavljati. Po poteku tega roka so vsi potencialni upravičenci, ki do 31. 12. 2017 niso vložili zahteve za verifikacijo, namreč izgubili pravico materialnega prava do izplačila na podlagi določb ZNISESČP. Glede na navedeno vrnitev v prejšnje stanje ob zamudi roka za vložitev zahteve za verifikacijo ni dovoljena.

10. To pomeni, da tožnikove navedbe o zdravstvenem stanju, ki naj bi preprečevalo pravočasno vložitev zahteve, za odločitev o tožbi niso pomembne. Tožena stranka pa je ravnala pravilno, ko je predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrgla kot nedovoljen na podlagi tretjega odstavka 106. člena ZUP.

11. Glede same postavitve roka za vložitev zahteve za verifikacijo, sodišče ugotavlja, da je bil način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08 z dne 16. julija 20142 vzpostavljen s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev predstavlja prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Sam razlog sprejetja ZNISESČP je bil v odpravi neenakopravnosti, ki so je bili deležni imetniki deviznih vlog v podružnicah Banke v Sarajevu in Zagrebu.

12. Sodišče ugotavlja, da je razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Republika Slovenija ima legitimen interes, da si zagotovi predvidljivost obsega obveznosti na podlagi neizplačanih deviznih vlog, ter v ta namen določi rok za vložitev zahteve za verifikacijo. S časovno omejitvijo vlaganja zahtev za verifikacijo se zagotavlja tudi večja stopnja verodostojnosti ugotovljenega dejanskega stanja, saj po naravi stvari s potekom časa postane dokazovanje preteklih dogodkov manj zanesljivo (dokazila se izgubijo, predložena dokazila morda več ne odražajo dejanskega stanja).

13. ZNISESČP je pričel veljati dne 4. 7. 2015, kar pomeni, da je bil od tega dne javno dostopen in so se lahko potencialni upravičenci seznanili z njegovo vsebino in s predpisanim prekluzivnim rokom. Tožena stranka navaja, da je, da bi zagotovila čim širšo seznanjenost potencialnih upravičencev, skladno z 8. členom ZNISESČP objavila javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog v Uradnem listu RS ter časopisih, ki izhajajo na Hrvaškem in BiH. V pozivu so bili navedeni pogoji za vložitev zahteve za verifikacijo, izrecno je naveden tudi rok za vložitev zahteve za verifikacijo. Petindvajset mesečno obdobje predstavlja razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo in s tem uveljavitev svojih lastninskih upravičenj. Tudi sicer se je o ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP (posredno) izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji). Sodišče pri tem še dodaja, da je Republika Slovenija na podlagi ZNISESČP prevzela izpolnitev obveznosti imetnikov terjatev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog zgolj pod pogoji, ki jih določa ZNISESČP. Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP predpisani rok za vložitev za zahteve za verifikacijo devizne vloge ne predstavlja kršitve ustavno zagotovljene pravice do lastnine in je tudi v skladu s sodbo v Zadevi Ališić in drugi.

14. Glede na datum prejetja zahteve na strani tožene stranke (6. 2. 2018) tožeča stranka torej ni pravočasno vložila zahteve, zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno s sklepom zavrgla njeno zahtevo kot prepozno.

15. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno (to je, da je tožeča stranka zahtevo za verifikacijo priporočeno oddala na pošto dne 31. 1. 2018, tožena stranka pa jo je prejela 6. 2. 2018), je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Med strankama je sporna le dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka iz 11. člena ZNISESČP in pravni učinki prepozne zahteve za verifikacijo. Ker po pojasnjenem vrnitev v prejšnje stanje v tem primeru ni dovoljena, in ker zato dokazovanje dejstev o zdravstvenem stanju tožeče stranke ni pomembno za odločitev, tožeča stranka v tem postopku ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato dokazovanje dejstev o zdravstvenem stanju ni potrebno za odločitev v tej zadevi. Svoje pravno stališče v zadevi pa je tožeča stranka lahko podala v tožbi ter se tudi odzvala na pravna in dejanska stališča tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče odločilo, da je izvedba glavne obravnave nepotrebna. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku3. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.4 Tak je tudi obravnavani primer.

1 Kovač P., et. al., Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list, 2020, str. 637-638; Prim. tudi sodbo UPRS I U 869/2013 z dne 4. 3. 2014. 2 S to sodbo je bilo Sloveniji naloženo sprejetje potrebnih ukrepov, vključno s spremembo zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare“ devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. 3 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 4 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge