Jedro

Tožnikova zmožnost za delo je zmanjšana za več kot 50 %, tako da za opravljanje dejavnosti elektroinštalaterstva in zaključna gradbena dela s.p. ni več zmožen, zmožen pa je za drugo ustrezno delo z omejitvami, za katerega bi se lahko poklicno prekvalificiral. Razvrsti se ga v II. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do poklicne rehabilitacije, ker še ni dopolnil 50 let starosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2011 in št. ... z dne 19. 11. 2011. Tožnika se razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, od 17. 11. 2010 dalje in se mu prizna pravica do poklicne rehabilitacije.

Toženec je dolžan tožniku plačati stroške postopka v višini 264,20 EUR v roku 15

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2011 in št. ... z dne 19. 11. 2011. Tožnika je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, s pravico do dela z omejitvami in sicer izmenoma stoje in sede, brez dela na višini, daljše hoje, zlasti po neravnem terenu in po stopnicah, brez počepanja in poklekanja, s polnim delovnim časom od 17. 11. 2010 dalje ter toženko zavezalo, da mu je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 528,40 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožnik ni zmožen za delo s predlaganimi omejitvami, to je izmenoma stoje in sede, brez dela na višini, brez daljše hoje, zlasti po neravnem terenu in stopnicah ter brez počepanja in poklekanja s polnim delovnim časom, saj iz pisnega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 5. 9. 2012 izhaja, da je tožnik še zmožen opravljati organizirano pridobitno delo in pri njem ni podana pridobitna dela nezmožnost oziroma I. kategorija invalidnosti, ter da je tožnikova delazmožnost zmanjšana za več kot 50 % (II. kategorija invalidnosti) in da za opravljanje dejavnosti elektroinštalaterstva in zaključna gradbena dela s.p. ni več zmožen (niti v skrajšanem delovnem času), zmožen je za drugo ustrezno delo, za katero bi se lahko poklicno prekvalificiral in sicer le za delo z omejitvami: izmenoma stoje in sede, brez dela na višini, daljše hoje, zlasti po neravnem terenu in po stopnicah, brez počepanja in poklekanja, kar pa v njegovem poklicu ni mogoče zagotoviti. Tudi iz zaslišanja izvedenca prof. dr. A. A. jasno izhaja, da sta izvedenca ocenila, da tožnik za svoje delo v s.p. zaključena dela v gradbeništvu niti v skrajšanem delovnem času ni zmožen. Izvedenec je izrecno izpovedal, da je osnovi poklic tožnika elektroinštalaterstvo, v katerem pa več kot 20 let ni delal, zato za takšno delo ni sposoben, ne da bi se usposobil. Po usposabljanju bi bil sposoben za pretežno sedeče delo v svojem osnovnem poklicu, ko bi se usposobil za dela elektrikar – elektronik. Tožnik bi bil za delo z omejitvami torej zmožen le po opravljeni poklicni rehabilitaciji, zato je zaključek sodišča, da tožnik za delo z omejitvami, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, zmožen brez poklicne rehabilitacije zmotno oziroma nepopolno. Tudi ne drži ugotovitev sodišča, da so mnenja invalidskih komisij skladna z mnenjem sodnega izvedenca. Invalidska komisija prve in invalidska komisija druge stopnje sta izrecno ugotovili, da je tožnik še zmožen za delo v svojem poklicu z omejitvami, sodni izvedenec pa nasprotno, da tožnik za delo v svojem poklicu ni več zmožen, zato je pri njem potrebna poklicna rehabilitacija. Sodišče je s tem napravilo tudi več bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišče je napačno uporabilo določbe materialnega prava, pri čemer se je še napačno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 4. 3. 2010, ki se nanaša na 3. odstavek 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnik, ki je mlajši od 50 let in pri katerem je ugotovljena II. kategorija invalidnosti, izpolnjuje le pogoje po 81. členu ZPIZ-1 in mu je tako v skladu z veljavno zakonodajo mogoče priznati samo pravico do poklicne rehabilitacije in ne pravice do dela z omejitvami s polnim delovnim časom, kot je to storilo sodišče. Vprašanje obstoja druge kategorije invalidnosti in priznanje pravic do poklicne rehabilitacije ni odvisno od privolitve tožnika. Sodišče je storilo še bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), saj iz izreka sodbe izhaja, da je tožnika razvrstila v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, s pravico do dela z omejitvami, v razlogih sodbe pa je navedlo, da je zgolj odločilo, da je tožnik kot invalid II. kategorije invalidnosti sposoben za delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 17. 11. 2010 dalje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa napačno uporabilo materialno pravo in je v posledici navedenega potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča spremeniti kakor izhaja iz izreka te sodbe.

Predmet tega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 19. 11. 2011, s katero je toženka zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je ugotovila, da je tožnik še vedno zmožen s polnim delovnim časom opravljati delo z upoštevanjem razbremenitev pri delu, pri njemu pa ni mogoče ugotoviti I. oziroma II. kategorije invalidnosti in ne zdravstvenega razloga za skrajšanje delovnega časa, gre pa za zavarovanca po 15. členu ZPIZ-1 ter tako pri njemu, po 60. členu v povezavi s 3. odstavkom 66. člena ZPIZ-1, ni invalidnosti in s tem ni podana osnova za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je, tudi s pomočjo izvedenskega organa, ugotovilo, da je tožnikova zmožnost za delo zmanjšana za več kot 50 % tako, da za opravljanje dejavnosti elektroinštalaterstva in zaključna gradbena dela s.p. (zaključna gradbena dela, montaža stropov in sten) ni več zmožen (niti v skrajšanem delovnem času), zmožen je za drugo ustrezno delo za katero bi se lahko poklicno prekvalificiral (usposobil) in sicer le za delo z omejitvami: izmenoma stoje in sede, brez dela na višini, daljše hoje, zlasti po neravnem terenu in po stopnicah, brez počepanja in poklekanja, kar pa v njegovem poklicu ni mogoče zagotoviti, vzrok invalidnosti pa je stanje po poškodbi pri delu. Pri tožniku ni prišlo do izgube njegove delovne zmožnosti. Tožnik ima ohranjeno gibljivost ob uporabi bergel in nima težav z rokami, ni zmožen za svoje delo v s.p. zaradi obremenitev škodljivosti in tveganj, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta, administrativnega dela v s.p. ni toliko, da bi zapolnilo štiri urno delovno obveznost. Pritožba toženca pravilno opozarja, da je tožnik zmožen za delo ob upoštevanju podanih omejitev, kar pa onemogoča celotno terensko delo in delo na gradbišču, vendar bi takšno delo z omejitvami lahko opravljal po opravljeni poklicni rehabilitaciji in ne brez nje.

Pravna podlaga za rešitev predmetne zadeve je podana v določilih ZPIZ-1. Pravice na podlagi ugotovljene II. kategorije invalidnosti pri zavarovancih, pri katerih je nastala II. kategorija invalidnosti ter na dan nastanka še ni dopolnil 50 let in se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal poln delovni čas so določene v 81. členu citiranega zakona. Takšen zavarovanec ima pravico do poklicne rehabilitacije. Po končani poklicni rehabilitaciji pridobi pravico do premestitve, kakor je to določeno v 91. členu ZPIZ-1. Tožniku je tako glede na ugotovljeno dejansko stanje, v skladu z ZPIZ-1, mogoče priznati samo pravico do poklicne rehabilitacije, ne pa tudi pravico do premestitve oziroma do dela z omejitvami v polnem delovnem času. Takšno pravico pridobijo zavarovanci III. kategorije invalidnosti, če je njihova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa niso zmožni za delo na delovnem mestu na katerega so razporejeni, ali zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50 letu starosti ter zavarovanec, ki je končal poklicno rehabilitacijo. Ker tožnik, rojen ... 1972, do dneva nastanka invalidnosti ni dopolnil 50 let starosti, izpolnjuje pa pogoje za razporeditev v drugo kategorijo invalidnosti mu je potrebno priznati pravico do poklicne rehabilitacije. V zvezi s tem je pravilno stališče toženke, da je izbirna pravica zavarovanca, glede pravice do poklicne rehabilitacije, možna le v primerih, ki jih določba 95. člen ZPIZ-1 (delovnem invalidu se namesto pravice do premestitve in nadomestila, pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in delne invalidske pokojnine ter pravice do nadomestila za invalidnost, prizna pravica do poklicne rehabilitacije, če to zahteva).

V skladu z določbo 86. člena ZPIZ-1 se bo oblika oziroma način poklicne rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji, določili v pogodbi, ki jo bodo sklenili stranki tega spora in pristojni zavod za zaposlovanje. S pogodbo se bodo določile tudi medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Tožena stranka bo o ostalih pravicah tožnika, ki izhajajo iz pravice do poklicne rehabilitacije odločilo s posebno odločbo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega, ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju v sodbi prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava, odpravilo napadene odločbe tožene stranke in tožniku priznalo pravico do poklicne rehabilitacije. Glede stroškov postopka je štelo, da je tožnik v pravdi uspel le do ene polovice, saj je zahteval razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma podredno razporeditev v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela z omejitvami s skrajšanim delovnim časom štiri ure. Pritožbeno sodišče pri tem šteje, da je sodišče prve stopnje posamezne stroške postopka za tožnika pravilno odmerilo, pri tem pa ni upoštevalo zgolj tega, da tožnik v pravdi ni v celoti uspel. Pritožbeno sodišče šteje, da je uspeh tožnika v postopku na prvi stopnji polovičen.