20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopata Odvetniška pisarna B. in partnerji, o.p., d.n.o., Z. Z., in C. C., odvetnica v V. V., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 210/2001 z dne 29. 11. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 136/99 z dne 14. 11. 2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. P 33/95 z dne 26. 11. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožečih strank in pritožnici naložilo, naj izroči prvi toženi stranki 279.243,75 ATS, drugi pa 93.058,12 ATS v tolarski protivrednosti. Navedena zneska predstavljata dedna deleža tožečih strank po zapustnici, ki je bila teta vseh treh pravdnih strank. Sodišče je ugotovilo, da je zapustnica z oporoko zapustila pritožnici in obema tožečima strankama vsaki po 1/8 svojega premoženja. Že pred njeno smrtjo je pritožnica brez soglasja ostalih dedičev dvignila s hranilne knjižice in upokojenskega računa ves denar. V postopku pred sodiščem je pritožnica zatrjevala, da ji je zapustnica pred smrtjo podarila hranilno knjižico in s tem preklicala svojo oporoko.

Sodišče tem pritožničinim trditvam ni sledilo, zato je ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank. Tako odločitev sodišča prve stopnje sta potrdili tudi Višje in Vrhovno sodišče.

Pritožnica z ustavno pritožbo z dne 6. 3. 2002 izpodbija odločbe vseh treh sodišč. Zatrjuje, da sta ji bili z njimi kršeni pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navedene kršitve očita zlasti sodbi Vrhovnega sodišča, ki je po mnenju pritožnice napačna in ne dovolj obrazložena in ji je zato mogoče očitati, da je arbitrarna. Vrhovnemu sodišču tudi očita, da pri odločanju ni upoštevalo vseh njenih revizijskih navedb ter da se do relevantnih navedb ni opredelilo. Pritožnica navaja, da se je v pritožbi in reviziji sklicevala na pričanje J. M. ter na dejstvo, da je bilo geslo "Ludvig" napisano s črko "w" in ne s črko "v", Vrhovno sodišče pa je na njene navedbe odgovorilo le pavšalno.

Pritožnica navaja tudi, da je predlagala ponoven razpis glavne obravnave in zaslišanje priče M. S., sodišče pa temu predlogu ni sledilo. V tem vidi pritožnica kršitev pravice do enakega varstva pravic. Pritožnica sodišču tudi očita, da je odločilo drugače, kot sicer odloča v enakih primerih. To neenakost vidi v tem, da sodišče ni upoštevalo njenih navedb, da je pokojnica razpolagala s hranilno knjižico, to pa naj bi bila konkludentna dejanja, zato naj poseben preklic oporoke ne bi bil potreben. Pritožnica je predlagala tudi, naj Ustavno sodišče razpiše javno obravnavo.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pritožničinih navedb, da so izpodbijane sodbe napačne, zato Ustavno sodišče ni pristojno presojati. Pritožnica izpodbijanim sodbam očita tudi, da so tako očitno napačne, da jim je mogoče očitati arbitrarnost. Očitek o arbitrarnosti pa je pavšalen in neutemeljen. Sodbe vseh sodišč so smiselno obrazložene in vsebujejo bistvene pravne razloge za odločitev.

Pritožnica tudi navaja, da sodišči (zlasti Vrhovno) nista odgovorili na njene relevantne pritožbene in revizijske navedbe. Ta navedba bi lahko bila ustavnopravno relevantna, saj iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami stranke in se do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.

Pritožnica zatrjuje, da se Vrhovno sodišče ni dovolj natančno opredelilo do njenih navedb v zvezi s pričanjem J. M. in dejstev v zvezi s tem, kako je bilo napisano geslo. V zvezi z geslom je Vrhovno sodišče zavzelo stališče do pritožničinih revizijskih izvajanj in ocenilo, da dejstvo, da je bilo geslo napisano s črko "w" in ne s črko "v" ni nič posebnega za nemško govorečo območje. S tem se je opredelilo do te revizijske navedbe, zgolj to, da se pritožnica s takim zaključkom sodišč ne strinja, pa ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic. Pritožničino revizijsko sklicevanje na pričevanje J. M. pomeni zatrjevanje napačno ugotovljenega dejanskega stanja v postopku pred nižjimi sodišči. Vrhovno sodišče je pritožnici v obrazložitvi svoje sodbe pojasnilo, da v postopku z revizijo ni pristojno za presojo pravilnosti dokazne ocene. Kolikor pa je pritožnica s tem očitkom želela uveljavljati tudi razlog kršitve določb pravdnega postopa zaradi nejasnosti in nasprotij v obrazložitvi, bi morala v reviziji to jasno in konkretno navesti in obrazložiti, kje so očitana nasprotja in nejasnosti. Šele v takem primeru bi lahko od sodišča upravičeno pričakovala konkreten odgovor na svoje navedbe. Kršitev pravice iz 22. člena Ustave pritožnica očita tudi Višjemu sodišču. Tudi ta očitek ni utemeljen. Višje sodišče je v svoji sodbi obširno obrazložilo, zakaj meni, da zaslišanje priče M. S., ki ga je pritožnica predlagala že po zaključku postopka na prvi stopnji in po izdaji sodbe, na odločitev v zadevi ne bi moglo vplivati. Zahtevam iz 22. člena Ustave je s tem zadostilo.

Kršitev pravice iz 22. člena Ustave (ki je izpeljava načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v postopkih pred sodišči) stori sodišče, kadar njegova odločitev brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih. Pritožnica tako kršitev vidi v tem, da sodišče ni upoštevalo njenega zatrjevanja, da pomeni pokojničino razpolaganje s hranilno knjižico preklic oporoke s konkludentnim dejanjem, zato poseben preklic oporoke ni potreben. S temi navedbami, ki izražajo zgolj njeno nestrinjanje z odločitvijo sodišč, pritožnica odstopa od ustaljene sodne prakse in kršitve pravice iz 22. člena Ustave ne izkaže.

Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je rok za vložitev ustavne pritožbe prekluziven, Ustavno sodišče upošteva le navedbe, ki jih ustavni pritožnik navede v ustavni pritožbi in morebitnih dopolnitvah, ki so na Ustavno sodišče prispele v zakonskem roku. Zato pri odločanju o obravnavani ustavni pritožbi Ustavno sodišče ni upoštevalo pritožničinih navedb v vlogah z dne 24. 2. 2003 in 25. 3. 2003.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kakor jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo. Ker je Ustavno sodišče to ugotovilo že v postopku za preizkus ustavne pritožbe, predlogu za razpis javne obravnave ni ugodilo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger