Jedro

Za odločitev o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela tožnika je bistveno, ali je obstajal prevoz po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev (72. člen kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine iz leta 2014). Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine je torej izjema, zgolj če javnega prevoza ni oziroma ni ustrezno zagotovljen, pri čemer je potrebno izjeme razlagati restriktivno. Neustrezen bi bil javni prevoz v primeru, ko bi npr. šlo za dolgo čakanje prevoza na delo. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo v konkretnem primeru za rešitev, kdaj javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, potrebno uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS, ki sicer ne velja za tožnika, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev in delavcev v gospodarstvu, konkretno tožnika, ki dela v dejavnosti trgovine. Po tej določbi aneksa javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro časovne izgube v eno smer.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa ter dopolnilni del sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo, sodbo na podlagi pripoznave in sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka); toženki je naložilo plačilo zneska v višini 2.860,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 do plačila (II. točka izreka); naložilo ji je, da v roku 15 dni plača znesek v višini 5.932,80 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 5.750,40 EUR od 1. 7. 2018 dalje do plačila in od zneska 182,40 EUR od 19. 7. 2018 dalje do plačila (III. točka izreka); v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 182,40 EUR za obdobje od 1. 7. 2018 do 18. 7. 2018, je postopek ustavilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki stroške postopka v višini 559,98 EUR v roku 15 dni (V. točka izreka).

Z dopolnilnim sklepom z dne 28. 8. 2019 pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 172,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper II. točko navedene sodbe, s katero je sodišče tožniku priznalo razliko potnih stroškov v višini 2.860,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in posledično zoper V. točko sodbe (stroški postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek na plačilo 2.860,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne ter temu ustrezno odloči o stroških postopka na prvi stopnji in pritožbenih stroških. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje pri presoji ustrezne zagotovitve oziroma (ne)ustreznosti javnega prevoza oprlo na določbo četrtega odstavka 33. člena ZDR-1, ki ureja ustrezno delo, in določbo petega odstavka 91. člena ZDR-1, ki ureja ustrezno zaposlitev. Del obeh je pogoj, da kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Pri tem je sodišče navedlo, da je treba pri presoji ustreznosti upoštevati celotno izgubo časa, ki bi jo imel delavec zaradi uporabe javnega prevoza. Smiselno enako naj bi določal tudi drugi predpis, npr. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji skupaj z aneksi. Besedno zvezo "ko redni javni prevoz ni ustrezno zagotovljen" je treba po mnenju sodišča tolmačiti tudi na način, da javni prevoz ni ustrezen takrat, ko bi njegova uporaba glede na vozni red in delovni čas delavca pomenila preveliko časovno izgubo. Tožena stranka se z navedeno presojo ne strinja in meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Če delavec sam podpiše pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela v kraju, ki je od njegovega bivališča oddaljen enako ali več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom, to ne pomeni vnaprejšnje obveznosti delodajalca, da mu strošek prevoza povrne v obliki kilometrine. Lahko se stranki o tem vedno dogovorita v pogodbi o zaposlitvi ali morebitnem dodatku. V zvezi z navedenim je tožena stranka že opozorila na določbo 4. odstavka 21. člena kolektivne pogodbe, ki prav tako dopušča dogovor izven omejitev navedenih v tretjem odstavku istega člena. Glede na dejstvo, da je tožnik pred podpisom pogodbe o zaposlitvi poznal okoliščine v zvezi z javnim prevozom, vključno z njegovim trajanjem, se sedaj ne more sklicevati na njegovo neustreznost zgolj iz tega vidika. Plačilo stroškov v obliki kilometrine je izjema - zgolj če javnega prevoza ni oziroma ni ustrezno zagotovljen. Stališče toženke v bistvu potrjuje ravno tretji odstavek 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki jo sicer v prid svojemu stališču navaja prvostopenjsko sodišče in določa, kdaj javni prevoz ni možen, s čimer je primerljiva situacija, ko je ta neustrezen oziroma ni ustrezno zagotovljen, ki jo je kolektivna pogodba trgovine določila kot pogoj za plačilo kilometrine, vendar pa ne poda definicije, kdaj je ta neustrezno podana. Sodišče prve stopnje je izpustilo bistven del določbe, ki pravi: "javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevno časovne izgube v eno smer. To določbo je po mnenju tožene stranke mogoče uporabiti tudi pri presoji (ne)ustreznosti javnega prevoza iz četrtega odstavka 75. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine. Tožena stranka ves čas trdi, da je javni prevoz neustrezen, ko bi moral tožnik koristiti javni prevoz, ki bi pomenil več kot eno urno čakanje na delo (ker bi bil tožnik toliko prej v namembnem kraju - delovnem mestu) ali več kot enourno čakanje na javni prevoz. Takih dejstev pa tožnik v postopku ni navajal. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi zoper dopolnilni sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 8. 2019, s katerim je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 172,00 EUR, ki predstavlja naknadno odmerjeno sodno takso. Pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje obrazložitve, ki bi omogočala preverbo pravilnosti izreka izpodbijanega sklepa, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je s svojim izračunom prišla do zneska 140,37 EUR, saj zahtevek tožnika znaša 8.793,60 EUR s pripadki. Od tega je tožena stranka zahtevek v višini 5.932,80 EUR (kar predstavlja 67,47 % celotnega zahtevka) pripoznala, zahtevku v višini 2.860,80 EUR (ki predstavlja 32,53 % celotnega zahtevka) pa nasprotovala. Skupaj bi taksna obveznost znašala največ 140,37 EUR in zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je takso odmerilo v višini 172,00 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da pri plačilu stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine ne gre za izjemo od pravila, ki bi jo bilo treba tolmačiti restriktivno. Če javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, kot v konkretnem primeru, se delavcu plača kilometrina. Tožnik je jasno opredelil, zakaj javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, za svoje navedbe pa je predložil dokaze. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa ter dopolnilni sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je sodišče zaradi zmotne materialnopravne presoje zahtevku tožnika v nepripoznanem delu preuranjeno ugodilo in posledično preuranjeno odločilo o stroških postopka.

7. V zvezi z dopolnilnim sklepom pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje obrazložitev sodišča prve stopnje vse razloge o odločilnih dejstvih, in sicer predvsem dejstvo, da je tožnik v sporu uspel, zaradi česar mu je tožena stranka dolžna po načelu uspeha v postopku plačati utemeljeno priglašene stroške sodne takse. Višina sodne takse je bila odmerjena s plačilnim nalogom z dne 28. 8. 2019. 8. Tožnik je zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas od 5. 3. 2015 dalje na delovnem mestu pek. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik v spornem obdobju (od 5. 3. 2015 do 30. 6. 2018) prebival na naslovu A. 9, B., od koder se je vozil na delo k toženi stranki na naslov C. ulica 26, D.. V spornem obdobju je toženo stranko zavezovala Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 24/2014 s spremembami) in ne kasnejša Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 52/2018 s spremembami), na katere določbe se je v obrazložitvi sklicevalo sodišče prve stopnje. Določbi 72. člena kolektivne pogodbe (2014) in 75. člena kolektivne pogodbe (2018) nista enaki.

9. Kolektivna pogodba dejavnosti (2014), ki je veljala v vtoževanem obdobju, v 72. členu določa, da je delavec upravičen do stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delu, od kraja bivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, do kraja opravljanja dela (prvi odstavek) in da mu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela pripada po najkrajši relaciji rednih linijskih prog javnih prvoznih sredstev, če teh ni, pa po najkrajši cestni povezavi od prebivališča delavca, navedenega v pogodbi o zaposlitvi, do kraja opravljanja dela (drugi odstavek). Če je prebivališče delavca oddaljeno od delovnega mesta manj kot 1 km, delavec ni upravičen do povračila stroška prevoza na delo in z dela (tretji odstavek). Višina povračila stroška prevoza na delo in z dela se določi v tarifni prilogi (četrti odstavek). Šele Kolektivna pogodba dejavnosti (2018) je v četrtem odstavku 75. člena določila, da pripada delavcu v primeru dela na dan, ko redni javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, ob povračilu stroške izračunanega na podlagi tretjega odstavka tega člena (po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev, če teh ni, pa po najkrajši cestni povezavi od bivališča delavca), še povračilo stroška za prevoz z drugim ustreznim sredstvom.

10. Zato je za odločitev o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela tožnika bistveno, ali je obstajal prevoz po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev (72. člen kolektivne pogodbe iz leta 2014). Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine je torej izjema, zgolj če javnega prevoza ni oziroma ni ustrezno zagotovljen, pri čemer je potrebno izjeme razlagati restriktivno. Neustrezen bi bil javni prevoz v primeru, ko bi npr. šlo za dolgo čakanje prevoza na delo. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo v konkretnem primeru za rešitev, kdaj javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, potrebno uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS (Ur. l. RS, št. 40/2012), ki sicer ne velja za tožnika, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev in delavcev v gospodarstvu, konkretno tožnika, ki dela v dejavnosti trgovine. Po tej določbi aneksa javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro časovne izgube v eno smer.

11. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da znaša razdalja od tožnikovega prebivališča do delovnega mesta 124 km in da znašajo stroški dnevnega javnega prevoza tožnika 10,24 EUR, kolikor je tožena stranka v vtoževanem obdobju tožniku iz navedenega naslova tudi izplačevala. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnik za dneve prisotnosti na delu, ko ni imel možnosti javnega prevoza, upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela v višini 29,84 EUR (124 km x 0,16 EUR/km) oziroma do razlike med izplačanimi stroški javnega prevoza in stroški kilometrine, kar znaša 9,60 EUR. Tožnik je lahko za prihod na delovno mesto oziroma odhod z delovnega mesta uporabljal avtobusni prevoz na relaciji A. - E. - AP D.. Javni prevoz tožnika traja glede na vozni red skupaj v eno smer 1 uro in 30 minut, v najslabšem primeru pa 2 uri in 21 minut, brez upoštevanja prestopov in kombiniranja različnih voznih redov. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je toženka za 618 dni, ko je ocenila, da tožnik ni imel možnosti javnega prevoza zahtevek pripoznala, za ostale dni, in sicer 298 dni prisotnosti na delu, pa je navedla, da je tožnik imel na voljo ustrezni javni prevoz. Tožnik se s tem ne strinja, zato je po spremembi tožbe zahteval plačilo kilometrine tudi za 298 dni prisotnosti na delu.

12. Sodišče prve stopnje je kot bistveno za odločitev štelo, da javni prevoz za tožnika predstavlja preveliko časovno izgubo, ker v primerjavi z avtomobilom, ki pot od bivališča do delovnega mesta opravi v manj kot eni uri, vendar je takšna presoja zmotna, saj časovna izguba še ne pomeni, da tožnik nima možnosti javnega prevoza oziroma da ta ne obstaja. Glede navedenega je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklepa ter posledično dopolnilnega sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP ob spoznanju, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti omenjene pomanjkljivosti, izpodbijani del sodbe in sklepa ter dopolnilni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri takšni odločitvi je upoštevalo, da je sodišče prve stopnje odločilo izven obravnave in bi se, če bi opravilo pritožbeno obravnavo, dejansko stanje prvič ugotavljalo pred pritožbenim sodiščem. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu dokazne ocene in nato odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na vložitev tožbe v letu 2019 ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

15. Ker sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava spornih vprašanj ni razčistilo, in sicer da javni prevoz za tožnika ni zagotovljen, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določbi 355. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče pa je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke zoper dopolnilni sklep, ker je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 172,00 EUR v roku 15 dni in ker je odločitev odvisna glede na uspeh v postopku, je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep. Odločitev temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, na podlagi katerega je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.