Jedro

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v opisu ni konkretizirano katero blanketno normo, torej določbo ZIN, naj bi osumljeni sploh kršil. Za sklepčnost opisa kaznivega dejanja ne zadostuje, če so njegovi zakonski znaki konkretizirani v obrazložitvi obtožbe in zato sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene tovrstne pritožbene navedbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanci kot tožilci so dolžni plačati sodno takso za pritožbo zoper sklep.

Obrazložitev

1. Okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Celju je s pritožbeno izpodbijanim sklepom z dne 25. 11. 2022, opr. št. II K 34975/2022, na podlagi določbe tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kot nepopolno zavrgla vlogo oškodovancev kot tožilcev A. d.o.o., in B. B., vloženo po pooblaščeni odvetniški pisarni C. dne 6. 6. 2022, dopolnjeno 13. 9. 2022. 2. Pooblaščenci oškodovancev kot tožilcev so se pravočasno pritožili zoper prvostopenjski sklep o zavrženju vloge kot nepopolne. Uveljavljajo pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno in nadaljnjo obravnavo, v kateri naj razpiše glavno obravnavo in izvede predlagane dokaze ter po opravljeni obravnavi osumljenca spozna za krivega očitanih kaznivih dejanj, ga obsodi na primerno kazen in mu naloži plačilo stroškov predmetnega kazenskega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določbe petega odstavka 402. člena ZKP ni zaznal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijane odločitve pa niso ovrgle niti pritožbene navedbe pooblaščencev oškodovancev kot tožilcev.

5. V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZKP se kazenski postopek uvede na zahtevo upravičenega tožilca (načelo akuzatornosti). Med upravičene tožilce, pod pogoji, ki jih predpisuje kazenski postopkovnik, spada tudi oškodovanec kot tožilec. V skladu z načelom kontradiktornosti pa mora upravičeni tožilec, torej tudi oškodovanec kot tožilec, po drugem odstavku 16. člena ZKP navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. V skladu z določbo prvega odstavka 434. člena ZKP mora obtožni predlog, med ostalimi obveznimi sestavinami, vsebovati tudi opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje mora biti torej natančno opisano tako, da ga je mogoče ločiti od vseh historičnih dogodkov, ki so se primerili, kar omogoča presojo, ali ne gre za že razsojeno stvar. Da bi se osumljenec lahko učinkovito branil, se izjavil o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo ter navedel vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist, mora biti seznanjen z očitki obtožbe. Opis kaznivega dejanja mora zato vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Zakonski znaki so pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, vendar pa morajo biti praviloma ti znaki konkretizirani z dejstvi in okoliščinami. Konkretizirati pomeni izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe1. 6. Sodišče druge stopnje v pritožbenem preizkusu predmetne kazenske zadeve ugotavlja in s tem pritrjuje izpodbijanemu sklepu prvostopenjskega sodišča, da opis dejanj kot sta ga oškodovanca po pooblaščencih podala v vlogi z dne 6. 6. 2022 ter dopolnitvi z dne 13. 9. 2022, ne vsebuje vseh zgoraj opisanih obveznih sestavin.

7. Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadene škodo. V predmetnih vlogah se osumljenemu E. E. očita, da naj bi kot uradna oseba in javni uslužbenec izrabil svoj položaj oziroma prestopil meje uradnih pravic, s tem ko je kršil določila Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in zasebnima tožilcema neupravičeno izdal plačilna naloga in ko, kljub njuni vloženi pobudi za vložitev predloga za odpravo, takšnega predloga ni vložil, s tem pa naj bi zasebnima tožilcema povzročil škodo v višini izrečene globe. Takšne navedbe pa ne vsebujejo konkretizacije zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v opisu ni konkretizirano katero blanketno normo, torej določbo ZIN, naj bi osumljeni sploh kršil. Za sklepčnost opisa kaznivega dejanja ne zadostuje, če so njegovi zakonski znaki konkretizirani v obrazložitvi obtožbe in zato sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene tovrstne pritožbene navedbe.

8. Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Tudi v tem delu obravnavane vloge oškodovanca kot tožilca povzemata zakonsko dikcijo 258. člena KZ-1, osumljenčevo ravnanje pa je pomanjkljivo konkretizirano z zapisom, da naj bi s tem, ko ni vložil predlogov za odpravo plačilnih nalogov zavestno kršil zakonska določila (ni konkretizirano katera) in s tem očitno nevestno ravnal v službi, pri čemer bi moral predvidevati, da lahko zaradi tega nastane hujša kršitev pravic oškodovancev ali premoženjska škoda oškodovancev, kar naj bi bila resnična in dejanska posledica izdanih plačilnih nalogov (ni konkretizirana ne katera hujša kršitev pravic je oškodovancem nastala ne kakšna škoda naj bi oškodovancema posledično nastala).

9. Glede na zgoraj navedeno, sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe pooblaščencev, da naj bi bila vloga z dne 6. 6. 2022, dopolnjena 13. 9. 2022, naslovljena kot „zasebna tožba“ sklepčna in s tem primerna za obravnavanje.

10. Glede na vse zgoraj navedeno, sodišče druge stopnje zaključuje, da je pritožbeno izpodbijani sklep pravilen in zakonit, saj oškodovanca kot tožilca po pooblaščencih vloge z dne 6. 6. 2022, kljub dopolnitvi z dne 13. 9. 2022, nista oblikovala oziroma popravila v skladu s pozivom in navodili prvostopenjskega sodišča z dne 30. 8. 2022, ko sta bila obenem tudi opozorjena na posledico iz tretjega odstavka 76. člena ZKP, ki sodišču nalaga zavrženje nepopolne vloge.

11. Oškodovanca kot tožilca s pritožbo nista uspela in zato morata, po določbi drugega odstavka 96. člena ZKP plačati sodno takso po tarifni št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

1 npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 228/2007, z dne 28. 6. 2007