Jedro

Neodvisna bančna garancija je sredstvo za zavarovanje terjatev, ki naj prejemnika garancije (upravičenca) učinkovito varuje pred rizikom neizpolnitve, nepravočasne ali drugače nepravilne izpolnitve dolžnika iz temeljnega posla. Prav ta, neodvisna narava bančne garancije pa prejemniku garancije omogoča, da prejme plačilo iz bančne garancije tudi če temeljni posel ni bil kršen. Če je očitno, da temeljni posel ni bil kršen oziroma da ni bila kršena obveznost, zavarovana z neodvisno bančno garancijo, upravičenec iz bančne garancije pa vseeno unovčuje bančno garancijo, gre za neupravičen poziv za plačilo (tj. „unfair calling“).

Kot izhaja iz bančne garancije je bila ta izdana v zavarovanje obveznosti vračila predujma v primeru, če upnik svojih obveznosti ne bi opravljal v skladu s Podizvajalsko pogodbo. Garancija je bila torej izdana za zavarovanje obveznosti vračila predujma v primeru upnikove neizpolnitve, nepravočasne ali drugače nepravilne izpolnitve obveznosti po Podizvajalski pogodbi, česar pa dolžnik upniku niti ni očital. Kršitve upnikovih obveznosti po Podizvajalski pogodbi ne more predstavljati dejstvo, da upnik dolžniku predplačila ne vrne, če take obveznosti nima.

Po določbah Splošnih pogojev FIDIC, pred ugotovitvijo inženirja o vrednosti izvedenih del in izdajo potrdila o plačilu, naročnik oziroma glavni izvajalec del nima podlage za uveljavljanje terjatve do podizvajalca na vračilo predplačila. Dolžnik, ki se sklicuje na to, da obračuna višine upnikovega plačila še ni mogoče narediti (saj je to naloga inženirja), hkrati pa zahteva vračilo celotnega predplačila (torej kot da upniku ne gre nič, razen za stroške projektiranja), kljub temu da je upnik delo brez kršitev opravljal še več kot 3 mesece, zato ravna očitno nepošteno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik nosi sam svoje pritožbene stroške in je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 2.225,28 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi (1. točka izreka). Hkrati je ugovor dolžnika z dne 14. 8. 2020 zavrnilo in sklep naslovnega sodišča o zavarovanju z začasno odredbo opr. št. Zg 24/2020 z dne 16. 7. 2020 obdržalo v veljavi (2. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da je dolžan upniku v roku osem dni povrniti vse nadaljnje stroške tega postopka v višini 15.547,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep je vložil dolžnik pravočasno pritožbo. Uveljavljal je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnika ugodi in sklep o zavarovanju z začasno odredbo razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, upniku pa naloži plačilo dolžnikovih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Upnik je vložil odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže, podrejeno pa zavrne ter dolžniku naloži, da upniku povrne stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik, ki je glavni izvajalec del, na podlagi Podizvajalske pogodbe dne 7. 11. 2019 (v nadaljevanju: Podizvajalska pogodba) plačal upniku, kot podizvajalcu, za izvedbo pogodbenih del predplačilo (avans) v višini 2.467.648,24 EUR, upnik pa je dolžniku v zavarovanje predložil bančno garancijo za vračilo prejetega avansa v isti višini. Tekom izvajanja del je bila odpovedana Glavna pogodba med dolžnikom in njegovim naročnikom z dne 20. 12. 2013, posledično pa je prenehala veljati tudi Podizvajalska pogodba. V zvezi s plačilom upniku v primeru prenehanja pogodbe je sodišče ugotovilo, da bi po določilu 19.6 Pogojev gradbenih pogodb za gradbena in inženirska dela, ki jih načrtuje naročnik (v nadaljevanju: Splošni pogoji FIDIC), res moral inženir določiti vrednost do tedaj opravljenih del in izdati potrdilo o plačilu. Ker pa tega ni opravil, je menilo, da je bistveno ali je upnik dela, za katera zahteva plačilo, opravil ali ne. Na podlagi predložene listinske dokumentacije je nato ugotovilo, da je z verjetnostjo izkazano, da je upnik izvedel vsa dela v obdobju od 19. 11. 2019 do 31. 5. 2020, ki jih je dolžniku obračunal z obračunom z dne 12. 6. 2020 v višini 4.244.612,15 EUR. Sodišče je nadalje sklenilo, da je upnik verjetno izkazal, da je imel zapadlo terjatev do dolžnika, ki jo je pobotal z dolžnikovo terjatvijo na vračilo avansa (zmanjšano za priznani znesek), zaradi česar dolžnik do upnika nima terjatve na vračilo predplačila. Upnik je tako verjetno izkazal, da ima do dolžnika nedenarno terjatev na prepoved unovčitve bančne garancije za vračilo predplačila.

6. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je sodno varstvo upnika pred unovčitvijo bančne garancije utemeljeno v primerih, ko gre že na prvi pogled za očitno zvijačno oziroma nepošteno ravnanje upravičenca. Pri presoji, da je šlo za takšno ravnanje, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da Podizvajalska pogodba ni prenehala iz razlogov kršitve na strani upnika kot izvajalca ter da je upnik za dolžnika delo opravljal brez očitanih kršitev pogodbenih obveznost vse do odpovedi Podizvajalske pogodbe dne 9. 6. 2020. Nadalje je upoštevalo, da dolžnik upniku priznava le delo v vrednosti projektiranja v višini 100.000,00 EUR, ki ga je upnik po terminskem planu opravil najkasneje do 1. 3. 2020, za delo opravljeno v obdobju nadaljnjih treh mesecev v obračunani višini 4.144.612,15 EUR, pa mu ne priznava ničesar več. Kljub temu, da upnikovega obračuna opravljenih del ni nikoli zavrnil, je dolžnik od upnika zahteval vračilo celotnega predplačila (razen zneska 100.000,00 EUR za projektiranje). Po tem, ko je upnik izjavil pobot nasproti si stoječih terjatev, pa je dolžnik na banko garanta naslovil zahtevo za unovčitev garancije v znesku 2.367.648,24 EUR. Sodišče je na podlagi navedenega zaključilo, da ravnanje dolžnika že na prvi pogled predstavlja očitno nepošteno ravnanje, saj pogoji iz bančne garancije niso bili izpolnjeni, ker zavarovana obveznost ni bila kršena. Po presoji sodišča gre zato za neupravičen poziv oziroma zlorabo bančne garancije.

7. Dolžnik v pritožbi navaja, da je spregled abstraktne narave bančne garancije mogoč zgolj v primerih že na prvi pogled očitnih zlorab, česar že pojmovno ni mogoče izkazati zgolj s stopnjo verjetnosti. Meni, da bi moral upnik s kvalificirano stopnjo gotovosti izkazati, da je dolžnikova terjatev do upnika na vračilo avansa prenehala na podlagi pobota z upnikovo terjatvijo do dolžnika na plačilo nabavljenega materiala, saj bi bila zloraba le tako lahko „na prvi pogled očitna.“

8. Neodvisna bančna garancija je sredstvo za zavarovanje terjatev, ki naj prejemnika garancije (upravičenca) učinkovito varuje pred rizikom neizpolnitve, nepravočasne ali drugače nepravilne izpolnitve dolžnika iz temeljnega posla. Prav ta, neodvisna narava bančne garancije pa prejemniku garancije omogoča, da prejme plačilo iz bančne garancije tudi če temeljni posel ni bil kršen. Če je očitno, da temeljni posel ni bil kršen oziroma da ni bila kršena obveznost, zavarovana z neodvisno bančno garancijo, upravičenec iz bančne garancije pa vseeno unovčuje bančno garancijo, gre za neupravičen poziv za plačilo (tj. „unfair calling“). Ni namreč namen neodvisne narave bančne garancije, da lahko upravičenec zahteva unovčitev ne glede na to, če nasprotna stranka ne krši pogodbe, temveč zato, da lahko upravičenec zahteva unovčitev še preden je dokazano, da je nasprotna stranka kršila pogodbo.1 Do zlorabe koristnikovih pravic lahko pride pri vseh vrstah garancij. Tako se lahko npr. pri avansnih garancijah investitor ali kupec premisli in neupravičeno enostransko odstopi od pogodbe, pri čemer lahko kot koristnik izdane avanske garancije to garancijo tudi unovčuje, čeprav nalogodajalec ni kršil obveznosti iz osnovne pogodbe.2

9. Zakon o obligacijskih razmerjih (ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 1061. člena OZ) nima posebnih določb o tem, v katerih primerih garant nima obveznosti plačila. Po splošnih določbah obligacijskega prava te obveznosti ni, če gre za zlorabo pravice (7. člen OZ) oziroma ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Za takšno ravnanje gre po sodni praksi takrat, ko upravičenec očitno in nesporno neutemeljeno zahteva izplačilo.3 Dokazni standard, ki se po določbah ZIZ zahteva za odločanje o začasnih odredbah, je verjetnost, ko je več razlogov v prid nekega dejstva, kot tistih, iz katerih izhaja nasprotno. Uporabo takšnega dokaznega standarda je zaslediti tudi v sodni praksi, na katero se sklicuje dolžnik v pritožbi (I Cpg 519/2016, smiselno pa tudi v zadevi I Cpg 1517/2017). Vendar pa je v teoriji,4 ki se pri razlagi opira na Konvencijo ZN o neodvisnih bančnih garancijah in stand-by akreditivih, zaslediti tudi stališče, da je pri izdaji začasnih odredb zaradi zlorabe neodvisnih bančnih garancij treba izkazati „veliko verjetnost“ zlorabe, za kar morajo biti podani neposredno dostopni in prepričljivi dokazi. Naročnik bančne garancije mora dodatno izkazati še verjetnost, da bi zaradi izdaje takšne začasne odredbe utrpel znatno škodo.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu najprej s stopnjo verjetnosti ugotavljalo obstoj in višino upnikove denarne terjatve do dolžnika iz naslova plačila opravljenih del. Ker pa gre za zavarovanje nedenarne terjatve na prepoved unovčitve neodvisne bančne garancije, je nadalje presojalo, ali je upnik zlorabo izkazal tudi z višjim dokaznim standardom, ki se zahteva pri tovrstnih začasnih odredbah. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je bil tak dokazni standard v postopku pred sodiščem prve stopnje dosežen (in tudi presežen), saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da „ravnanje dolžnika že na prvi pogled predstavlja očitno nepošteno ravnanje.“ Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu torej ni zagrešilo očitane bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki 339. člena ZPP, saj je izpodbijani sklep sposoben preizkusa, izpodbijani sklep pa ni sam s seboj v nasprotju oziroma nejasen.

11. Dolžnik v pritožbi nadalje navaja, da je ocena vrednosti izvedenih del, ki jo pripravi inženir, nujen pogoj za to, da izvajalec pridobi pravico terjati plačilo za opravljena dela od naročnika, enako pa velja tudi za terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca del. Ker inženir obračuna in potrdila o plačilu še ni izdal, meni, da terjatev upnika do dolžnika še ni nastala oziroma še ni zapadla v plačilo, zaradi česar tudi pogoji za pobot niso izpolnjeni. Navaja še, da bi bilo treba obe terjatvi in pogoje za pobot presojati po pravu Severne Makedonije. Meni, da zato ni mogoče govoriti o zlorabi pravice dolžnika iz naslova bančne garancije.

12. Po presoji pritožbenega sodišča iz tako ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje kot bistveno izhaja, da je upnik delo opravljal brez očitanih kršitev do obvestila o prenehanju pogodbe z dne 9. 6. 2020, kljub temu pa mu dolžnik za opravljeno delo (razen za projektiranje, opravljeno do 1. 3. 2020) ne priznava nobenega plačila. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je upnik za opravljena dela in dobavljene materiale dolžniku izstavil obračun v vrednosti, ki je celo bistveno presegala dani avans, dolžnik pa obračunu ni ugovarjal. 13. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje že zato pravilno sklenilo, da je šlo pri zahtevi za unovčenje garancije za očitno neupravičen poziv. Kot izhaja bančne garancije je bila ta izdana v zavarovanje obveznosti vračila predujma v primeru, če upnik svojih obveznosti ne bi opravljal v skladu s Podizvajalsko pogodbo. Garancija je bila torej izdana za zavarovanje obveznosti vračila avansa v primeru upnikove neizpolnitve, nepravočasne ali drugače nepravilne izpolnitve obveznosti po Podizvajalski pogodbi, česar pa dolžnik upniku niti ni očital. Kršitve upnikovih obveznosti po Podizvajalski pogodbi ne more predstavljati dejstvo, da upnik dolžniku predplačila ne vrne, če take obveznosti nima. Upnik namreč trdi in dokazuje, da je bil avans že v celoti porabljen za izvajanje obveznosti po Podizvajalski pogodbi. Dolžnik na drugi strani, pa upnikovi pravici do plačila na splošno ne oporeka, temveč meni, da ni izkazana njena višina. V zvezi s slednjim ugovarja, da inženir še ni podal obračuna del ter podrejeno, da upnik višine tudi ni dokazal s predloženimi dokazi.

14. Po presoji pritožbenega sodišča je treba glede plačila podizvajalcu v primeru naročnikovega odstopa od pogodbe upoštevati Splošne pogoje FIDIC, na katere sta se sklicevali obe pravdni stranki, saj Podizvajalska pogodba tega vprašanja ne ureja. Naročnik ima, v skladu s členom 15 Splošnih pogojev FIDIC, pravico do odstopa od Pogodbe, vendar pa mora biti izvajalec po prekinitvi plačan potem, ko inženir določi vrednost do tedaj opravljenih del in izda potrdilo o plačilu (podčlen 19.6 Splošnih pogojev FIDIC; Neobvezen odstop od pogodbe, plačilo in razrešitve). Kot nadalje izhaja iz podčlena 14.2. Splošnih pogojev FIDIC, mora pri predplačilu izvajalec naročniku takoj plačati celotni neplačani saldo v primeru, če se predplačilo ne poplača pred prenehanjem pogodbe v skladu s členom 15 (Odstop od pogodbe s strani naročnika). Iz navedenih določb Splošnih pogojev FIDIC, na katere se je skliceval upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe, tako izhaja, da mora znesek neporabljenega avansa izvajalec vrniti naročniku šele po tem, ko inženir določi vrednost do tedaj opravljenih del in izda potrdilo o plačilu, saj je šele tedaj mogoče ugotoviti znesek predplačila, ki ga mora izvajalec vrniti naročniku. Izpolnitev tega pogoja bi bil sicer dolžan zagotoviti dolžnik kot glavni izvajalec, saj je bil inženir imenovan s strani naročnika za presojo razmerij po Glavni pogodbi med naročnikom in glavnim izvajalcem del. 15. Iz navedenega torej sledi da, po določbah Splošnih pogojev FIDIC, pred ugotovitvijo inženirja o vrednosti izvedenih del in izdajo potrdila o plačilu, naročnik oziroma glavni izvajalec del nima podlage za uveljavljanje terjatve do podizvajalca na vračilo predplačila. Dolžnik, ki se sklicuje na to, da obračuna višine upnikovega plačila še ni mogoče narediti (saj je to naloga inženirja), hkrati pa zahteva vračilo celotnega predplačila (torej kot da upniku ne gre nič, razen za stroške projektiranja), kljub temu da je upnik delo brez kršitev opravljal še več kot 3 mesece, zato ravna očitno nepošteno. Pri tem tudi ne gre spregledati, da je upnik podal svoj obračun plačila v višini, ki presega dani avans. Po presoji pritožbenega sodišča zato dolžnik ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da upnikova terjatev na plačilo po Podizvajalski pogodbi še ni nastala oziroma še ni zapadla. Tudi sklicevanje pritožnika na pravo Severne Makedonije presoje ne omaje, saj je treba glede vprašanja nastanka in zapadlosti terjatev obeh strank uporabiti določbe Splošnih pogojev FIDIC, dogovorjenih med strankama. Presoja sodišča prve stopnje, da v času izdaje izpodbijanega sklepa dolžnik do upnika nima terjatve na vračilo predplačila, je bila iz navedenih razlogov pravilna. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, s tem ko je sklenilo, da zavarovana obveznost vračila predplačila ni bila kršena ter gre zato za očitno neupravičen poziv oziroma zlorabo bančne garancije.

16. Glede nevarnosti ponovne unovčitve bančne garancije dolžnik v pritožbi navaja, da je banka unovčitev zavrnila zaradi napake v predloženi dokumentaciji, ki je dolžnik ne more več odpraviti. Pritožnik se torej sklicuje na možnost oziroma obveznost banke, da zavrne zahtevo za unovčitev, če pogoji za unovčitev niso izpolnjeni. Upnik, na drugi strani, navaja, da še vedno obstaja nevarnost, da bo garancija unovčena, saj je dovoljeno vložiti več kot eno zahtevo za unovčitev.

17. Sodišče v tem postopku presoja, ali so izpolnjeni pogoji, da se zaradi zlorabe oziroma nepoštenega ravnanja upravičenca iz garancije, banki z začasno odredbo prepove izplačilo zneska iz bančne garancije, ne pa, ali so izpolnjeni formalni pogoji za unovčitev bančne garanije. Ker je ta presoja v domeni banke, dolžnik pa lahko zahtevo za unovčitev ponovno vloži, je pravni interes upnika za izdajo predmetne začasne odredbe še vedno izkazan. Nenazadnje pa s temi pritožbenimi razlogi pritožnik ne more uspeti že zato, ker s tem postavlja pod vprašaj svoj (materialni) pritožbeni interes, ki mora obstajati ob odločanju o pritožbi. Če namreč materialni pritožbeni interes ni (več) prizadet, se mora formalni pritožbeni interes umakniti materialnemu.5 Te pritožbeni razlogi torej pritožniku niso v korist, saj bi bilo sicer treba dolžnikovo pritožbo kot nedovoljeno zavreči. 18. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da bi banka z unovčitvijo bančne garancije do upnika pridobila zahtevek za vrnitev plačanega zneska, kar bi upnika nedvomno finančno obremenilo in mu povzročilo težko nadomestljivo škodo v višini 6.512.260,39 EUR (4.144.612,15 EUR + 2.367.648,24 EUR), ki presega upnikov celotni ustvarjeni čisti dobiček v letu 2018 v višini 5,9 mio EUR. Sklenilo je, da so zato podane okoliščine, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode.

19. Dolžnik v pritožbi navaja, da bi bila škoda, ki je v vzročni zvezi z unovčitvijo bančne garancije le 2.367.648,24 EUR ter da potencialna škoda iz naslova plačila ali kršitve na podlagi Podizvajalske pogodbe ni v vzročni zvezi z nedenarno terjatvijo upnika na prepoved unovčitve bančne garancije. Nadalje navaja, da je premoženjska škoda težko nadomestljiva zgolj v izjemnih okoliščinah, npr. če bi njen nastanek privedel do nastopa položaja insolventnosti pri upniku. Upnik bi v sklopu obveznosti zmanjševanja škode moral izvesti kritno prodajo nabavljenega materiala.

20. Premoženjska škoda zaradi določljivosti njene višine načeloma res ni težko nadomestljiva, vendar bi bilo avtomatično zavračanje izdaje začasnih odredb v primerih, ko bi tožnik dokazal nastanek premoženjske škode, pretirano.6 Po presoji pritožbenega sodišča pa so v okoliščinah konkretnega primera izkazani takšni razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre za težko nadomestljivo škodo. Ob unovčitvi garancije bi banka garant pridobila do upnika zahtevek za vrnitev plačanega zneska, upnik pa bi moral plačilo svoje terjatve do dolžnika po Podizvajalski pogodbi uveljavljati pred sodiščem v Severni Makedoniji. S tem je dejansko otežen položaj upnika, ki bi moral terjatev v sodnem postopku najprej uveljavljati v državi, ki ni članica EU, nato pa doseči še uspešno izterjavo te terjatve. Ta škoda je v vzročni zvezi zahtevkom za unovčitev bančne garancije (s tem pa z nedenarno terjatvijo upnika na prepoved unovčitve garancije), saj gre za povezana položaja. V kolikor bi bil predujem z unovčenjem garancije vrnjen dolžniku, bi imel upnik do dolžnika terjatev v višini celotnega zneska plačila, ki mu po pogodbi pripada. Še toliko bolj pa je negotov uspeh spora podizvajalca do naročnika, s katerim je bil v pogodbenem razmerju dolžnik, ne pa upnik. Obveznost kritne prodaje je bila v pritožbi le navržena, ne pa tudi ustrezno konkretizirana, saj upnik pojasnjuje, da gre za opremo po projektni dokumentaciji, ki ustreza tehničnim rešitvam in posebnostim opravljenega posla, zato bo zanjo težko najti kupca. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi unovčitev bančne garancije za upnika pomenila težko nadomestljivo škodo je zato že iz navedenega razloga pravilna.

21. Odločitev sodišča prve stopnje je iz navedenih razlogov pravilna. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom v zvezi s 239. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in v zvezi z 239. členom ZIZ).

22. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške ter je dolžan upniku povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ter 239. členom ZIZ). Upnik je upravičen do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo v višini 3.000 točk po tar. št. 27/6 Odvetniške tarife (nadalje: OT) ter izdatkov za stranko v višini 40 točk po členu 11/3 OT, kot tudi do 22 % DDV. Pritožbeno sodišče pa upniku ni priznalo stroškov sestanka s stranko in pregleda listin, saj se tovrstne storitve posebej obračunajo le, kadar niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev (tar. št. 39 OT), v tem primeru pa je nagrada za ti storitvi že vsebovana v nagradi za pritožbo. Skupaj znašajo stroški pritožbenega postopka tako 2.225,28 EUR in jih je upniku dolžan povrniti dolžnik v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Več dr. Vesna Kranjc: Preprečitev zlorab ob unovčitvi neodvisnih bančnih garancij, Podjetje in delo, 1/2013/XXXIX, str. 5 do 20. 2 Dr. Miran Jus: Zaščita pred zlorabami garancij, Podjetje in delo 2/2009, stran 337. 3 Primerjaj I Cpg 385/2016, III Ips 138/2014, I Cpg 659/2015 in druge. 4 Dr. Vesna Kranjc: Preprečitev zlorab ob unovčitvi bančnih garancij, Podjetje in delo 1/2013/XXXIX, str. 13. 5 Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 510. 6 Neža Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 97.