Jedro

Tožnik je tisti, ki mora navesti dejstva in ponuditi dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, po katerem bi bila toženka dolžna plačati tožniku znesek 500.000,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 1.3.1998 dalje do plačila ter mu povrniti njegove pravdne stroške z zakonitmi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15 - ih dneh. Obenem, je tožeči stranki naložilo, naj plača pravdne stroške tožene stranke v znesku 62.210,00 SIT, prav tako v 15 - ih dneh.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka ter uveljalja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Pritožnik vnovič poudarja, da se je ob ločitvi pred 20 leti izselil iz stanovanja, ki je z garažo vred ostalo toženki. Odtlej ni bil ne v stanovanju ne v garaži niti enkrat, torej je toženka lahko počela z njo, kar se ji je zahotelo, tudi oddajala jo je lahko. Kaj se je v resnici dogajalo, tega tožnik po lastnih besedah ne ve. Pritožnik poudarja, da je toženka že v času razdružitvenega postopka večkrat navajala, da je v garažo namestila vse premične stvari, ki so bile predmet razdružitvenega postopka. Poleg tega naj bi v garaži ne bili zgolj predmeti, ki so bili skupno premoženje, marveč tudi sinove stvari (surf). Dejstvo je, navaja pritožnik, da toženka nikoli ni ponudila garaže v prevzem, ampak je vseskozi vztrajala, naj si jo vzame kar sam. Navedeno pa bi po pritožnikovem naziranju pomenilo protipravno prisvojitev, česar pa se izogiba, da bi ne prišlo še do novih postopkov, ker jih je že tako ali tako dovolj.

Na pritožbo je odgovorila toženka, ki predlaga, naj sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tako z razlogi kot z odločitvijo sodišča prve stopnje. Sodišče je glede na trditveno podlago pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Za obravnavano zadevo je bistvenega pomena, da ni nobene podlage, po kateri bi bila toženka dolžna tožniku izročiti ključ od sporne garaže (ne glede na dejansko ugotovitev, da je ta ključ že davno izgubila). Sporna garaža je bila tako vse od izdaje razdružitvenega sklepa tožniku na voljo. Odtlej je namreč tožnik njen izključni lastnik ter bi jo bil lahko tudi uporabljal. Drugačna situacija bi seveda bila, če bi mu toženka to preprečevala, takšno ravnanje bi namreč vsebovalo elemente protipravnosti (vznemirjanje lastninske pravice). Za tovrsten zaključek pa v dejanskem stanju ni podlage, pa tudi pritožnik tega ne zatrjuje. Njena pasivnost pa, kot rečeno, ni nič protipravnega in tako o njeni odškodninski odgovornosti ne more biti govora. Dejanska podlaga nadalje ne nudi niti možnosti za uporabo 219.člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (uporaba tuje stvari v svojo korist). Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja da je tožnik z razdružitvenim sklepom N 62/90 z dne 10.6.1993 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. I Cp 2045/93 z dne 12.7.1994 postal izključni lastnik sporne garaže. Od tedaj bi mu šla pravica do nadomestitve koristi, ki bi jo imela toženka (219.člen ZOR), vendar pa bi moral tožnik poprej dokazati, da je toženka stvar uporabljala v svojo korist, obenem pa bi bilo potrebno dokazati tudi kakšno korist bi toženka od tega imela. Navedenega pa tožnik ne le ni uspel dokazati, marveč celo v pritožbi navaja, da ne ve, kaj je toženka z garažo v spornem obdobju počela. Ker je tožnik tisti, ki mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi bi ta dejstva dokazal (7/2.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki se na podlagi določbe 498.člena sedaj veljavnega ZPP še uporablja v tej zadevi), pa tega ni storil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ob takšnem stanju zadeve, zahtevek zavrnilo. V obravnavni zadevi gre torej še za ostrejši položaj, kot v primeru, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva (221a člen ZPP/77) ter sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu, saj tožnik ne le da sodišču ni ponudil dokazov, marveč so tudi njegove trditve pomankljive. Tako ne more biti nobenega dvoma, da je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je njegov zahtevek zavrnilo. Pritožbene navedbe pa ne prinašajo ničesar bistveno novega, marveč so v večji meri pravno naziranje pritožnika, o čemer pa se je pritožbeno sodišče v tem sklepu že opredelilo ter tako odgovorilo na pritožbo. Ker je le-ta neutemeljena ter sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (368.člen ZPP/77).

Tožena stranka je sicer na pritožbo odgovorila, vendar pa njena vloga ni v ničemer pripomogla k razrešitvi zadeve in se tako ti stroški kažejo kot nepotrebni za pravdo. Iz tega razloga jih sodišče ni priznalo oziroma jih trpi tožena stranka sama (155/1 čl. ZPP/77).