Jedro

Tožnik s svojim ravnanjem ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper točko I., II., III. izreka sodbe se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi, pritožbi zoper točko IV. izreka pa se ugodi tako, da se znesek 1.262,86 EUR spremeni v znesek 1.234,67 EUR.

Obrazložitev

1. S sodbo P 331/2023 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.288,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. II. V presežku za nadaljnjih zahtevanih 7.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2017 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 1.761,04 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 1.262,86 EUR stroškov pravdnega postopka v korist Republike Slovenije na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, št. 01100 6370 421 586, sklic. št. 00 1698 - 2017, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.″ Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil toženec s sodbo Okrožnega sodišča v Celju IX K 16527/2015 z dne 27. 3. 2017, ki je postala pravnomočna 19. 4. 2017 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, ki ga je storil s tem, da je dne 14. 2. 2015 okoli 9.30 ure na terasi gostinskega lokala A. toženca s komolcem udaril v predel nosu in mu povzročil večkratni zlom nosne kosti in zlom stranske stene sinusa zgornje čeljustnice levo, kar je huda telesna poškodba. Ker je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, je po zaključku sodišča prve stopnje v celoti podana toženčeva krivdna odškodninska odgovornost za nastali škodni dogodek tožniku in za plačilo v njem nastalo škodo, saj so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ. Po tej določbi je namreč vsak, kdor povzroči drugemu škodo, dolžan škodo povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ker pa je med pravdnima strankama bilo sporno ali je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka in k nastali škodi, je sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na to pravno vprašanje. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič in pogleda DVD presodilo, da toženec ni dokazal, da je tožnik z dalj časa trajajočim verbalnim izzivanjem in s tem, da je toženca zgrabil zadaj za levo ramo, soprispeval k škodnemu dogodku in k nastali škodi. Toženčeva izpovedba, kot tudi izpovedba priče B. B. nista prepričali sodišča glede na prepričljivo, verodostojno in skladno izpovedbo tožnika, priče C. C., pa tudi tekom kazenske preiskave zaslišanih prič in iz DVD vidnega in ugotovljenega dogajanja. Nato je odločilo še o povračilu nepremoženjske in premoženjske škode. To je prisodilo na podlagi izpovedbe tožnika, zdravstvene dokumentacije in mnenja izvedenca medicinske stroke. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik utrpel multipli zlom nosnih kosti brez dislokacije in zlom zgornje čeljusti levo ter zlom dna leve očnice, kar je huda telesna poškodba, ki je nastala zaradi direktnega delovanja trde, tope sile – udarca (komolec), ki je bila velike intenzitete tako, da se tožnik ni mogel pravočasno umakniti oziroma zaščititi z rokami. Tožnik je utrpel zaradi ravnanj toženca telesne bolečine od hudih telesnih bolečin pa do lahkih telesnih bolečin, trpel je tudi številne neugodnosti med zdravljenjem, začasno je bil nesposoben za življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 6.000,00 EUR iz tega naslova prisodilo 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob dogodku doživljal primarni strah hujše intenzitete, v času nastanka in trajajočega škodnega dogodka nekaj minut, nato je trpel še sekundarni strah srednje intenzitete, ki ga je doživljal v času hospitalizacije, ter v času pregledov pri obiskih pri zdravniku, nazadnje 3. 3. 2015. Zato mu je od zahtevanih 2.000,00 EUR prisodilo 1.200,00 EUR. Zahtevek za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožniku je prisodilo še 650,00 EUR iz naslova razžalitve dobrega imena in časti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je v obravnavanem primeru za tožnika, dejanje toženca predstavljalo razžalitev in protipravno dejanje v objektivnem pogledu. Sodišče je kot primerno in pravično odškodnino iz naslova razžalitve dobrega imena in časti od zahtevanih 2.000,00 EUR, prisodilo 650,00 EUR odškodnine. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo, po zaključku sodišča prve stopnje tako znaša 7.150,00 EUR. Sodišče prve stopnje je odločilo še o plačilu premoženjske škode. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je pri tem uporabilo določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in določbo člena 155 ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Pritožbeno uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede tega, ker je odločilo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik brez razloga nenadoma pristopil do toženca izza hrbta, zaradi česar se je toženec obrnil in s komolcem udaril tožnika. To izhaja tudi iz vsebine videoposnetka, ki v celoti potrjuje navedbe toženca in njegovo izpoved in zato tožencu ni jasno, kako je lahko sodišče odklonilo vero toženčevi izpovedbi, ko pa je njegova verzija potrjena z vsebino videoposnetka, o čemer se je sodišče lahko prepričalo. Prav tako je tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka z izzivanjem pred nastankom poškodbe. Pritožbo podaja tudi glede prisojene višine odškodnine. Mnenja je, da je sodišče prisodilo previsoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Tožnik namreč v tožbi ni navedel vseh neugodnosti med zdravljenjem, katere je ugotovil izvedenec, vendar pa ugotovitve izvedenca ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožnika. Mnenja je tudi, da estetske spremembe na obrazu tožnika ni mogoče upoštevati iz naslova prisoje odškodnine zaradi neugodnosti med zdravljenjem. Sodišče je napačno in previsoko vrednotilo ugotovitve izvedenca in je storilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je te izvedenčeve ugotovitve štelo kot trditveno podlago, česar pa tožnik ni pravočasno in dovolj substancirano postavil, tekom postopka na prvi stopnji. Prav tako je sodišče prve stopnje previsoko prisodilo odškodnino iz naslova strahu. Tožnik je trpel primarni strah le nekaj minut ob dogodku, medtem ko je sekundarni strah bil lažje intenzitete. Prav tako sodišče ni imelo podlage za prisojo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena. Pravna podlaga za prisojo odškodnine iz tega naslova ne obstaja. Prav tako tožena stranka graja odločitev o vtoževani in prisojeni materialni škodi. Tožeča stranka ni predstavila nobenega dokazila o plačilu vtoževanih stroškov po računih Splošne bolnice Celje. Prav tako je napačna odločitev o povrnitvi dela pravdnih stroškov tožeči stranki. Tožnik v tem postopku ni imel pooblaščenke, ampak pooblaščenca, ki ima pisarno registrirano v C., zato sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi tožniku stroškov za prihode odvetnika na obravnavo v znesku 23,11 EUR z 22 % DDV. Predlaga, da se pritožbi ugodi, tako da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena. Utemeljena je le glede delno nepravilno prisojenih pravdnih stroškov, prisojenih glede priglašenih potnih stroškov odvetnika za prihode na sodišče, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

5. Pritožnik najprej pritožbeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka in je v tej zvezi zmotno ugotovilo dejansko stanje, kajti po mnenju pritožnika naj bi tožnik pristopil od zadaj k tožencu in naj bi ga prijel za ramo, zaradi česar je toženec zamahnil s komolcem. Prav tako naj bi tožnik toženca po mnenju pritožbe izzival v notranjosti lokala. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jo tožena stranka vidi v tem, da si je sodišče prve stopnje napačno razlagalo vsebino nastanka dogodka, ki izhaja iz DVD posnetka. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je DVD pogledalo v prisotnosti strank na naroku. Sodišče prve stopnje je glede tega posnetka zaključilo, da je iz njega razvidno, da so se na terasi nahajali tožnik, C. C., toženec in še nekaj oseb. Tožnik na posnetku kadi, ob njem pa se na razdalji enega metra nahaja toženec, ki se naenkrat obrne. Posnetek je v trenutku, ko je prišlo do samega udarca moten, v nadaljevanju pa toženec sledi tožniku in kaže agresivno držo. Na podlagi tega posnetka, katerega si je pogledala tudi tožena stranka in na sam posnetek ni bilo pripomb, izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo vsebini tega posnetka, iz katerega izhaja, da ne drži verzija dogodka, kot jo opisuje toženec in sicer, da naj bi tožnik pristopil k tožencu od zadaj, ga prijel za ramo in da se je toženec zaradi tega branil in je štel takšno ravnanje tožnika kot izzivanje. Kot že povedano, tudi zaslišana priča C. C. takšnega načina nastanka poškodbe kot jo prikazuje toženec v pritožbi ni opazil. Tudi ostale zaslišane priče niso potrdile izpovedbe toženca glede dogajanja na terasi, torej glede samega poškodovanja tožnika. Sodišče prve stopnje je nato pravilno ugotovilo dejansko stanje, da tožnik ni izzival toženca neposredno pred samim udarcem temveč, da je toženec neizzvano tožnika s komolcem udaril v predel nosu in ga hudo telesno poškodoval, kot to izhaja iz mnenja izvedenca medicinske stroke. Prav tako niso izkazane pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik toženca izzival že v notranjosti samega lokala. Takšnega izzivanja niso potrdile zaslišane priče. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno prepričalo in razsodilo, da je toženec sam v lokalu izzival tožnika in njegovega prijatelja, s tem, ko je vseskozi nekaj govoril, nato celo vrgel krof proti njima in je s tem želel izzvati odziv, vendar sta ga tožnik in prijatelj ignorirala. Toženec pa je z izzivanjem nadaljeval na terasi, ko se je nenadoma sunkovito obrnil in s komolcem udaril tožnika, ki je stal za njim na razdalji približno en meter. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da toženec ni dokazal, da je tožnik z dalj časa trajajočim verbalnim izzivanjem in s tem, da ga naj bi zagrabil od zadaj za levo ramo, soprispeval k škodnemu dogodku in k nastali škodi. Toženčeva izpoved, kot tudi izpoved priče B. B. nista, pravilno prepričali sodišča glede na prepričljive, verodostojne in skladne izpovedbe tožnika, priče C. C., pa tudi tekom kazenske preiskave zaslišanih prič in tudi glede DVD posnetka, glede katerega sodišče druge stopnje verjame, da je na njem viden nastanek škodnega dogodka na način, kot ga je opisalo sodišče prve stopnje v točki 11. obrazložitve. Tako v tej zvezi sodišče ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je pravilno presodilo vsebino dokaza in je ta dokaz, to je dokaz z pogledom DVD-ja, pravilno dokazno ocenilo, tudi na podlagi dokazne ocene tega dokaza in primerjave videnega iz DVD, v primerjavi z izpovedjo zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi s soprispevkom tožnika, katerega ni ugotovilo, pravilno uporabilo materialno pravo in je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji. za soprispevek tožnika, ki ga določata člena 171 in 185 OZ.

6. Neutemeljena je pritožba tožene stranke glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženec ni podal vseh navedb glede obsega nepremoženjske škode že v tožbi in tekom pravdnega postopka in to glede trajanja in stopnje bolečin ter glede utrpelih neugodnosti med zdravljenjem. Tožnik je že v tožbi navedel, da je bil sprejet istega dne v Splošni bolnici Celje, da je krvavel iz nosu, imel je meglen, dvojni vid, bilo mu je slabo, bil je omotičen, pojavljalo se mu je mravljinčenje po levi strani lica, zaradi česar je bil takoj napravljen CT glave, nakar mu je bila postavljena diagnoza, da je tožnik utrpel multipli zlom nosne kosti ter zlom lateralne stene levega maksilsinusa. Opravljena mu je bila repozicija nosne kosti, zaradi dvojnega vida ga je večkrat pregledal okulist, pri čemer je tožniku ostala zamaknjenost nosu v desno, v bolnišnici je vseskozi imel nosno opornico. Tožnik je bil hospitaliziran od 14. 2. 2015 do 19. 2. 2015. V škodnem dogodku je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo, zaradi katere je 10 dni trpel hude telesne bolečine, ki so nato prešle v srednje hude telesne bolečine, ki so trajale nadaljnja dva tedna in katere so pri tožniku prešle nato v lažje telesne bolečine, ki so bile pri njemu prisotne nadaljnjih šest mesecev ali celo nekoliko dlje, občasno so prisotne še danes, saj je poškodovani predel še danes malenkostno občutljiv na dotik. Tožnik je imel težave pri prehranjevanju, požiranju hrane in tekočine, težave je imel pri dihanju, kot tudi pri funkcioniranju nasploh. Prav tako pa je poškodba pri oškodovancu pustila iznakažen videz, saj mu je nos še vedno zamaknjen malenkost v desno, kar ga moti. Vsaj tri tedne po poškodbi je čutil mravljinčenje po licu, zdravljenje telesnih bolečin je bilo povezano z različnimi nevšečnostmi in neugodnostmi, kot so pregledi pri zdravniku, specialistih, uživanje analgetikov, hlajenje bolečin in hlajenje večjih predelov. Vse te navedbe je tožnik potrdil, zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Vso to bolečinsko obdobje kot ga je v tožbi navedel tožnik in neugodnosti med zdravljenjem pa je nato potrdil izvedenec medicinske stroke, kar vse je sodišče prve stopnje povzelo v točki 15. obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvedenec potrdil diagnozo poškodbe tožnika in sicer, da je zadobil zlom nosne kosti brez dislokacije in zlom zgornje čeljusti levo ter zlom leve očnice, kar je huda telesna poškodba. Izvedenec je pojasnil, da je imel tožnik hude telesne bolečine takoj po nastanku poškodbe, nato še v času bolnišničnega zdravljenja 5 dni in je zato prejemal ustrezno protibolečinsko terapijo. Srednje hude bolečine je imel 14 dni, do zadnje kontrole pri ORL specialistu dne 3. 3. 2015, lahke občasne telesne bolečine pa je imel še ob izpostavi neugodnostim bioklimatskih okoliščin – sonce, veter, vlaga, mraz, približno 4 do 6 mesecev. Izvedenec je tudi potrdil vse neugodnosti, katere je v tožbi navedel tožnik. Navedel je, da je bil za tožnika neugoden pregled v ORL in v okulistični ambulanti, CT pregled glave, hospitalizacija do 19. 2. 2015 z repozicijo nosnih kosti v splošni anesteziji, nošnja zunanje opornice v nosu do 18. 2. 2015, uživanje analgetikov, kontrolni pregled pri okulistu, ORL specialistu, nazadnje 3. 3. 2015, pri osebnem zdravniku, hlajenje bolečih delov, mravljinčenje po licu v obdobju treh tednov. Sodišče prve stopnje je glede neugodnosti tudi upoštevalo spremembe videza zaradi malenkosti zamaknjenosti nosu, kar pa je povzročilo neugodnosti med zdravljenjem, saj so bili pri tožniku zmanjšane življenjske aktivnosti v obdobju 5 do 6 tednov zaradi slabšega dihanja, slabšega vida, mravljinčenja in v tej zvezi so bile omejene prostočasne in siceršnje aktivnosti, kot je tudi zatrjeval tožnik, zaslišan in vse to izhaja iz mnenja izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, v obseg priznanih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, upoštevalo vse tisto, kar je tožnik navedel v tožbi in kar je toženec, zaslišan potrdil in kar vse je nato potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Tako ni podan pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje nadomestilo trditveno podlago tožeče stranke.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno prisodilo odškodnino iz naslova strahu, saj je tožnik sam pojasnil in kar je potrdil tudi izvedenec, da je doživljal primarni strah hujše intenzitete v času nastanka in trajanja škodnega dogodka nekaj minut, nato pa sekundarni strah srednje intenzitete, ki ga je doživljal v času hospitalizacije, posebej pred operativnim posegom, lažji sekundarni strah pa je trpel večfazno in občasno, tekom samih pregledov v bolnišnici in obiskih pri zdravniku, nazadnje 3. 3. 2015. Sodišče prve stopnje je tako tudi v tej zvezi pravilno ugotovilo dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo odškodnino tudi iz tega naslova v znesku 1.200,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je v celotnem znesku prisodilo pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo in je pri tem pravilno upoštevalo določbe člena 179 in 182 OZ, pri čemer je upoštevalo tako objektivizacijo kot subjektivizacijo odškodnine. Tako prisojena odškodnina je po zaključku sodišča druge stopnje prisojena v znesku, ki je primerljiv z odškodninami, prisojenimi za podobne primere. Tožniku je prisodilo odškodnino v višini 4,9 povprečno neto mesečnih plač v RS. Iz sodne prakse pa izhaja, da so za podobne primere prisojene višje odškodnine in sicer v višini od 9 pa do 28 povprečnih neto plač RS.1

9. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno prisodilo tožeči stranki odškodnino zaradi duševnih bolečin za razžalitev dobrega imena in časti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni izpovedal glede obstoja duševnih bolečin zaradi razžalitve njegovega dobrega imena in časti in da naj ne bi potrdil tožbenih navedb. Tožnik je namreč na zadnjem naroku za glavno obravnavo izpovedal, da zaradi tega, ker je prišlo do napada s strani toženca v družbi, se mu je to zdelo nizkotno je bil prizadet. Vse skupaj se je dogajalo zjutraj v prisotnosti ljudi, zaradi udarca je bil prizadet, saj so ga drugi ljudje gledali in je zato odšel na WC, nato pa iz lokala. S tem je tožnik potrdil tožbene navedbe in sodišče prve stopnje je tako imelo dovolj opore za to, da je sprejelo pravilno odločitev o nastanku te oblike nepremoženjske škode, kar vse je pravilno obrazložilo v točki 19. obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da je zaradi posledic napada toženca v znatni meri duševno trpel in sicer zaradi toženčevega posega v njegovo osebno sfero, saj je v okviru znancev in prijateljev bil deležen številnih vprašanj v zvezi s samim udarcem. O tem dogodku se je izvedelo, saj se je zgodil na javnem mestu. Sodišče je tako pravilno štelo, da dejanje toženca predstavlja dejanje, s katerim je razžalil dobro ime in čast tožnika tako v objektivnem kot subjektivnem smislu, saj ga je tudi telesno poškodoval in je tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova razžalitve dobrega imena in časti v znesku 650,00 EUR, kar ima podlago v določbi člena 179 OZ.

10. Neutemeljeno pritožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo odškodnine za premoženjsko škodo in sicer je tožnik uveljavljal odškodnino tudi za plačilo stroškov po računih, ki jih je plačal, ker v tem obdobju ni imel sklenjenega dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Vsi ti stroški, katere je tožnik izkazal z ustreznimi računi, so nastali s plačilom stroškov specialističnih pregledov in bolnišničnega zdravljenja. Tožnik je izkazal nastanek škode s plačilom računov, ki se nahajajo pod prilogami v spisu od A5-A7 spisa. Tako pritožba tudi v tem delu ni utemeljena in sodišče prve stopnje je v zvezi s prisojo odškodnine za premoženjsko škodo pravilno uporabilo določbo člena 174 OZ.

11. Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje med pravdnimi stroški, nastalimi na prvi stopnji, ne bi smelo prisoditi tožniku plačilo potnih stroškov pooblaščenke za prihod trikrat na naroke (5 x 33 km x 0,14 EUR) v skupnem znesku 23,11 EUR + 22 % DDV. V tej zvezi tožena stranka pravilno navaja, da pooblaščenec teh stroškovni ni imel, ker sedeža pisarne nima izven sedeža Okrajnega sodišča v Celju. Tako ti stroški tožniku kot odvetniški stroški niso nastali in je sodišče druge stopnje zato znižalo, že prisojene pravdne stroške za znesek 23,11 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 28,19 EUR. Pravilno znaša vsota pravdnih stroškov, katere mora povrniti tožena stranka, skupaj znesek vsebovan v točki IV. izreka 1.234,67 EUR.

12. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da pritožba tožene stranke glede glavne stvari ni utemeljena in je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke v zvezi z glavno stvarjo, to je glede neobstoja soprispevka tožeče stranke in glede višine nepremoženjske in premoženjske škode zavrnilo, ker je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje zadeve in je prisodilo pravično denarno odškodnino in ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o spremembi pritožbenih stroškov je utemeljen v določbi člena 365 ZPP. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tožena stranka.

13. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

1 Primerjaj odškodnine, prisojene v zadevah VS RS II Dor 392/2013 z dne 2. 1. 2007, kjer je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 9 povprečnih mesečnih plač, primerjaj odškodnino prisojeno v zadevi II Ips 431/99, kjer je bilo tožniku prisojenih 13 povprečnih plač, primerjaj odškodnino prisojeno v zadevi VS RS II Ips 96/99 in II Ips 431/99, kjer je bilo oškodovancu za podoben primer prisojenih 13 povprečnih mesečnih plač in primerjaj odškodnino prisojeno v zadevi VS RS II Ips 448/92, kjer je bilo tožniku sicer za nekoliko večji obseg bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter strahu prisojenih 28 povprečnih neto plač v RS.